Jedro

Naloga tožeče stranke kot managerja je bila izboljšati krizne razmere in čimprej doseči pozitivne poslovne rezultate družbe-naročnice. Glede na zahtevnost nalog managerja in posebno odgovornost mu je bilo v Pogodbi zagotovljeno spodbudno nagrajevanje, tudi v soodvisnosti od poslovne uspešnosti družbe-naročnice. Takšnemu nagrajevanju pa je notranje protislovna dogovorjena »odškodnina«, katere plačilo je (bilo) pogojeno z začetkom stečajnega postopka nad družbo-naročnico. Ker lahko udeleženci prosto urejajo svoja obligacijska razmerja, je mogoče sprejeti posebne kriterije nagrajevanja tožeče stranke kot managerja, ki so le-tega spodbujali k uspehu, ne pa tudi dogovora o posebni nagradi (imenovani »odškodnina«) za primer neuspeha, to je začetka stečajnega postopka nad družbo-naročnico. Dogovorjeni pogoj namreč vsebuje izrazito negativen opredelilni element, ki upravičuje oceno o njegovi nemoralnosti. Predvsem ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, ki se kažejo v neupravičenem izkoriščanju ugodnega položaja managerja na račun neugodnega položaja stečajne dolžnice (družbe-naročnice) oziroma njenih upnikov.

V obravnavanem primeru je zadostovala generalna prepoved dogovora o nedopustnem pogoju, ki nasprotuje moralnim načelom, saj gre za primer, ki ga zakonodajalec ni določneje zajel (konkretiziral). Zato ni (bila) potrebna navedba moralnega načela, katerega kršitev naj bi povzročila ničnost pogodbe. Zadostuje namreč negativna vrednostna ocena dogovora iz Pogodbe, podana na podlagi pravnega vrednotesnja. To vrednotesnje pa sta (po oceni revizijskega sodišča) sodišči nižjih stopenj opravili pravilno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Stečajni postopek.**

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom St 208/2002 z dne 16. 7. 2003 nad dolžnico S. d.o.o., družbo-naročnico po Pogodbi o zagotavljanju in opravljanju poslov direktorja družbe; v nadaljevanju Pogodbi) začelo stečajni postopek (priloga A4).

2. Tožeča stranka (direktor-izvajalec po Pogodbi) je v stečajnem postopku prijavila svojo terjatev v višini 53 neizplačanih mesečno dogovorjenih zneskov (plačil za managersko delo) v višini 21,000.000,00 SIT kot »odškodnino« zaradi začetka stečajnega postopka nad družbo-naročnico (priloga A2).

3. Tožena stranka je terjatev tožeče stranke prerekala, zaradi česar je bila tožeča stranka kot upnica s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 208/02-15-47 z dne 15. 10. 2003 napotena na pravdo zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve (priloga A3).

**Ugotovljeno dejansko stanje.**

4. Stečajna dolžnica in tožeča stranka sta 31. 12. 2002 sklenili Pogodbo (priloga A8), v kateri sta se v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, dogovorili: »da družba[-naročnica] za delo, ki ga opravlja izvajalec-direktor(1) plača mesečno 400.000,00 SIT« (prvi odstavek 13. člena); »da je direktor [-izvajalec] upravičen do celotne odškodnine, ki je določena v skupni višini vseh neizplačanih mesečno dogovorjenih zneskov (13. člen), če bi se na[d] družbo[-naročnico] pričel stečajni postopek« (prvi stavek drugega odstavka 17. člena).

5. Pravica do navedene odškodnine »je[bila] vezana na funkcijo direktorja[-izvajalca] in v povezavi s to sklenjeno pogodbo, glede na dejstvo, da je družba [-naročnica bila] v sanaciji« (drugi stavek drugega odstavka 17. člena).

**Dosedanji potek postopka.**

6. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker je bil dogovor o plačilu odškodnine sprejet v okoliščinah, ko je bila tožnica seznanjena s finančnim stanjem družbe-naročnice in riziki sklenjenega posla, preprečitev stečaja pa tožničina naloga, je ocenilo, da je nedopustna prevalitev tveganja za neizpolnitev obveznosti na družbo-naročnico oziroma posredno na upnike kot tretje osebe, ki pri sklenitvi dogovora niso sodelovali. Ocenilo je tudi, da je določba drugega odstavka 17. člena Pogodbe v nasprotju z določbo 250. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve obveznosti prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja, ter v nasprotju z moralnimi načeli družbe. Zato je zaključilo, da »je dogovor o plačilu odškodnine (pogodbene kazni) v primeru stečaja naročnika ničen«.(2)

7. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da so ugotovljena dejstva nudila zadostno podlago za zaključek, da je določba drugega odstavka 17. člena pogodbe A8 »nična, ker je v nasprotju z moralnimi načeli, ……ki že sama po sebi vključujejo tudi nepoštenost«. Poleg tega je ocenilo, da iz določbe drugega odstavka 17. člena pogodbe A8 izhaja »očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev pogodbenih strank. Po tem določilu je tožeča stranka pod pogojem, da pride do začetka stečajnega postopka, upravičena do plačila določenih zneskov[;] kot protivrednost za to plačilo pa tožena stranka do nje nima nobene nasprotne dajatve oziroma nikakršnega nasprotnega zahtevka«.(3)

8. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo njeni pritožbi in spremembo prvostopenjske sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Pri tem je zahtevala povrnitev vseh nastalih pravdnih stroškov; tudi revizijskih, ki pa jih ni opredelila.

9. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

10. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

**Uporabljeni predpisi.**

11. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP; Ur. l. RS, št. 45/2008).

Revizija ni utemeljena.

12. Tožeča stranka terjatve v višini 21,000.000,00 SIT ni prijavila in po njenem prerekanju s strani tožene stranke (druge upnice družbe-naročnice – v stečaju) vtoževala na podlagi (prvega odstavka 16. člena niti) prvega odstavka 17. člena Pogodbe, torej kot odpravnino zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije direktorja(4), temveč na podlagi drugega odstavka 17. člena Pogodbe, kot »odškodnino« zaradi začetka stečajnega postopka nad družbo-naročnico. Z začetkom stečajnega postopka nad družbo-naročnico (dne 16. 7. 2003) so namreč prenehala pooblastila njenemu managerju (poslovodnemu delavcu) in prešla na stečajno upraviteljico (prvi odstavek 105. člena takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; v nadaljevanju ZPPSL). Za primer začetka stečajnega postopka (drugi odstavek 17. člena Pogodbe) pa je bila dogovorjena sporna »odškodnina«, ki predstavlja 53 mesečno dogovorjenih zneskov (po 400.000,00 SIT), za čas od začetka stečajnega postopka (16. 7. 2003) do 20. 11. 2007(5), ki managerju niso bili izplačani zaradi materialnopravnih posledic začetka stečajnega postopka nad družbo-naročnico.

13. Dogovorjena »odškodnina« predstavlja obliko nadomestila, katerega namen je bil popraviti tisto škodo, ki naj bi managerju nastala zaradi začetka stečajnega postopka nad družbo, v kateri je opravljal posle managerja(6). Navkljub poimenovanju »odškodnina« vsebinsko predstavlja odpravnino na podlagi posebnega dogovora, in sicer odpravnino (zaradi prenehanja mandata) zaradi začetka stečajnega postopka(7), ne pa morebiti odpravnine po določbah Zakona o gospodarskih družbah. Med družbo-naročnico in managerjem (poslovodnim delavcem) je bilo namreč s sklenitvijo Pogodbe vzpostavljeno obligacijskopravno (pogodbeno) razmerje, ki se presoja po pravilih obligacijskega prava. To pa pomeni, da je bila »odškodnina« lahko predmet avtonomnega pogodbenega urejanja, vendar ne v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (3. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Navedeno velja tudi za negotovo dejstvo (prvi odstavek 59. člena OZ), ki je bilo po volji pogodbenih strank določeno kot (odložni) pogoj za plačilo sporne »odškodnine« (prvi odstavek 60. člena OZ).

14. Naloga tožeče stranke kot managerja je bilo opravljanje managerskih storitev za družbo-naročnico (1. člen Pogodbe), ki je bila v sanaciji (drugi stavek drugega odstavka 17. člena Pogodbe). Naloga managerja je bila konkretizirana v 5. členu Pogodbe (z »zagotovitvijo izvajanja posebnih nalog in sprejemanjem odgovornosti … s področja kriznega managementa za družbo, glede na ekonomski in finančni položaj družbe, v zvezi s tem pa [z] opravljanjem vseh nalog, ki so potrebne za izvajanje potrebnih ukrepov«) ter v njenem 9. členu (z »zagotovitvijo družbi takojšnjega saniranja obstoječega stanja, s primernimi sanacijskimi ukrepi, ki posledično lahko družbi omogočijo likvidnost, solventnost in dolgoročno kapitalsko ustreznost«). Poleg tega je bila tožeča stranka kot »direktor[-izvajalec] dolžna razviti novo dejavnost družbe[-naročnice] in najkasneje v dveh letih doseči pozitivno tekoče poslovanje iz novo razvite dejavnosti«.

15. Naloga tožeče stranke kot managerja je bila torej izboljšati krizne razmere in čimprej doseči pozitivne poslovne rezultate družbe-naročnice. Glede na zahtevnost nalog managerja in posebno odgovornost mu je bilo v Pogodbi zagotovljeno spodbudno nagrajevanje(8) (13. člen), tudi v soodvisnosti od poslovne uspešnosti družbe-naročnice (15. člen). Takšnemu nagrajevanju pa je notranje protislovna dogovorjena »odškodnina«, katere plačilo je (bilo) pogojeno z začetkom stečajnega postopka nad družbo-naročnico. Ker lahko udeleženci prosto urejajo svoja obligacijska razmerja, je mogoče sprejeti posebne kriterije nagrajevanja tožeče stranke kot managerja, ki so le-tega spodbujali k uspehu, ne pa tudi dogovora o posebni nagradi (imenovani »odškodnina«) za primer neuspeha, to je začetka stečajnega postopka nad družbo-naročnico(9). Dogovorjeni pogoj namreč vsebuje izrazito negativen opredelilni element, ki upravičuje oceno o njegovi nemoralnosti. Predvsem ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, ki se kažejo v neupravičenem izkoriščanju ugodnega položaja managerja na račun neugodnega položaja stečajne dolžnice (družbe-naročnice) oziroma njenih upnikov.

16. V obravnavanem primeru je zadostovala generalna prepoved dogovora o nedopustnem pogoju, ki nasprotuje moralnim načelom (prvi odstavek 60. člena OZ), saj gre za primer, ki ga zakonodajalec ni določneje zajel (konkretiziral). Zato ni (bila) potrebna navedba moralnega načela, katerega kršitev naj bi povzročila ničnost pogodbe. Zadostuje namreč negativna vrednostna ocena dogovora iz drugega odstavka 17. člena Pogodbe, podana na podlagi pravnega vrednotesnja. To vrednotesnje pa sta (po oceni revizijskega sodišča) sodišči nižjih stopenj opravili pravilno, čeprav se je sodišče druge stopnje pri tem nepotrebno (in nepravilno) sklicevalo na očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev. V obravnavani zadevi namreč ni šlo za vprašanje sorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank ob sklenitvi dvostranske pogodbe, temveč za vprašanje dopustnosti pogoja, pod katerim je bila takšna pogodba sklenjena.

17. Uveljavljana revizijska razloga po navedenem nista podana. Zato je revizijsko sodišče, potem ko je odgovorilo na vse (po njegovi pravni oceni) bistvene revizijske navedbe, neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Iz 4. člena Pogodbe izhaja, da je posle managerja izvajal nekdanji direktor, v Pogodbi označen kot »izvajalec-direktor«.

Op. št. (2): Gre za povzetek obrazložitve iz drugega odstavka na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (3): Gre za povzetek obrazložitve iz 4. in 5. točke na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (4): Odpravnina spada med zahtevke v zvezi z opravljanjem funkcije poslovodje. Pomeni pa obliko odškodnine, katere namen je popraviti tisto škodo, ki je poslovodji nastala zaradi neutemeljenega odpoklica.

Op. št. (5): Iz 6. člena Pogodbe izhaja, da je bila pogodba sklenjena za čas do 20. 11. 2007 (s tem, da je prenehala veljati v primeru, če je direktorju preneha funkcija zaradi izteka mandata, predčasne razrešitve ali odstopa, in v drugih primerih prenehanja funkcije).

Op. št. (6): Iz 1. člena Pogodbe izhaja, da sta pogodbeni stranki uredili medsebojno poslovno sodelovanje na področju opravljanja managerskih storitev direktorja-izvajalca za družbo-naročnico.

Op. št. (7): Prenos pooblastil »kriznega« managerja na stečajno upraviteljico je bila zakonska posledica začetka stečajnega postopka nad družbo-naročnico.

Op. št. (8): Glej 3. člen Pogodbe ter I.5. in I.6. točko Kriterijev za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev (Ur. l. RS, št. 64/1997).

Op. št. (9): Pogodba je bila sklenjena 31. 12. 2002, za čas do 20. 11. 2007 (6. člen), vendar pa se je stečajni postopek nad dolžnico začel že 16. 7. 2003 (po pripravi načrta finančne reorganizacije S. d.o.o. februarja 2003 in njegovem popravku junija 2003).