Jedro

Višina 20 % prispevka tožnika, ker je prisedel k vinjenemu vozniku, je materialnopravno pravilna. Da vinjenost voznika zmanjšuje njegove vozniške sposobnosti, je splošno znano. Zato tudi vožnja pod vplivom alkohola ni dovoljena. Prisedanje k vinjenemu vozniku pa je neskrbno ravnanje, s katerim oškodovanec tudi sam prispeva k nastanku škode ali povzroči, da je škoda večja, ko bi bila sicer. Toženec bi ob potrebni skrbnosti moral opaziti, da je bil voznik vinjen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.572 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 10. 2015 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 323,31 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno plačilo dalje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 89,24 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 13.200 EUR odškodnine in pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo povrnitev 705,51 EUR pravdnih stroškov toženi stranki.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo višino škode in zmotno uporabilo materialno pravo. Povzema, katero škodo je tožnik v škodnem dogodku utrpel in navaja, da bi mu moralo prvostopenjsko sodišče iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisoditi še 2.000 EUR odškodnine, iz naslova trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti še 2.800 EUR odškodnine, zaradi skaženosti še 500 EUR odškodnine in iz naslova strahu še 1.000 EUR odškodnine. Meni, da je sodišče napačno ocenilo njegov soprispevek k nastali škodi. Glede na kratek čas druženja tožnika z voznikom D. B., tožnik njegove vinjenosti ni mogel opaziti in je upravičeno sklepal, da bo vožnja z njim varna. Ni moč pritrditi argumentaciji, da vožnja z vinjenim voznikom praviloma pripelje do hude prometne nesreče. Kljub temu, da se ob vinjenosti voznikov možnost prometne nesreče poveča, še vedno velja, da večina vinjenih voznikov prometne nesreče ne povzroči. To pa pomeni, da tožnik ni pričakoval niti ni mogel pričakovati niti ni bil dolžan pričakovati, da bo vinjeni voznik, h kateremu je prisedel, povzroči prometno nesrečo. Le voznikovemu ravnanju gre pripisati povzročitev prometne nesreče in škode, ki iz nje izvira. Tožnikovemu ravnanju pa ni moč pripisati soodgovornosti za škodo, saj zgolj vožnja z vinjenim voznikom ne pripelje do prometne nesreče. Tožnik vztraja, da je bil pripet z varnostnim pasom, pri čemer se je varnostni pas zaradi sile trčenja bodisi odpel ali pa zaradi tehnične neizpravnosti ni deloval. Materialno dokazno breme glede vpliva te okoliščine na nastanek škode je bilo na strani tožene stranke, ki ga ni zmogla. Če sta policista, ki sta nesrečo obravnavala, sklepala, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, je treba izpostaviti, da sta na kraj dogodka prišla, ko je bila tožniku že nudena prva zdravstvena pomoč in je verjetno, da je kdo od tretjih oseb varnostni pas odpel. Tudi izvedenec za raziskavo prometnih nezgod in prometno stroko je potrdi, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, vendar je v dopolnilnem izvedenskem mnenju omenil tudi možnost, da varnostni pas ni bil zapet pravilno in se je ob močni sili odpel. To možnost je sicer ocenilo za malo verjetno, pa vseeno iz mnenja izhaja, da taka možnost je. Sodišče bi moralo zato trditve tožene stranke oziroma vzročno zvezo med neuporabo varnostnega pasu in nastalimi poškodbami šteti za nedokazane. Poleg tega je bil tožnikov delež soodgovornosti ocenjen bistveno previsoko. Sodišče pa je pri odločitvi o višini soprispevka zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je šlo preko navedb strank. Sodišče je tožnikovo soodgovornost ocenilo na 60 %, čeprav je tožena stranka ugovarjala soprispevek v višini 40 %. Sodišče je tako za 20 % preseglo trditveno podlago tožene stranke, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka in kršitev 7., 212. in 285. člena ZPP.

Tožena stranka samega obsega škode ni prerekala, ugovarjala je le višini odškodnine in odmeri. Ocenila je, da je tožnikov soprispevek 40 %. Nikoli pa ni ugovarjala, da bi določene poškodbe ali posledice v celoti izvirale iz ravnanja tožnika. Uveljavljala je le njegov soprispevek k celotni škodi. Kljub temu je sodišče samo in mimo trditvene podlage strank presojalo, katere poškodbe in posledice so nastale izključno zaradi ravnanja tožnika, in sicer neuporabe varnostnega pasu. Nato pa tiste okoliščine, ki utemeljujejo tožnikov soprispevek k nastali škodi upoštevalo dvakrat. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico do sorazmerno nižje odškodnine. Deljena odgovornost je urejena v prvem odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Prvostopenjsko sodišče je v okviru ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti pravilno zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo v obsegu 40 %. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno ovrednotilo višino oškodovančevega prispevka k nastali škodi (20 % zaradi neuporabe varnostnega pasu in 20 % zaradi alkoholiziranosti voznika avtomobila h kateremu je oškodovanec prisedel kot sopotnik).

6. Višina 20 % prispevka tožnika, ker je prisedel k vinjenemu vozniku, je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna. Da vinjenost voznika zmanjšuje njegove vozniške sposobnosti, je splošno znano. Zato tudi vožnja pod vplivom alkohola ni dovoljena. Prisedanje k vinjenemu vozniku pa je neskrbno ravnanje, s katerim oškodovanec tudi sam prispeva k nastanku škode ali povzroči, da je škoda večja, ko bi bila sicer. Toženec bi ob potrebni skrbnosti moral opaziti, da je bil voznik vinjen. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, sta bila tako voznik kot tudi oškodovanec alkoholizirana in sta še pred nezgodo odšla v bar v bližini pošte v Č. (izpovedba voznika D. B.), v avtu pa je v času nezgode močno zaudarjalo po alkoholu in je bila na zadnjem sedežu do polovice izpraznjena plastenka z alkoholom ter prazne pločevinke (izpovedba policistov Ž. S. in B. Ž.). Vse to potrjuje pravilnost zaključka, da bi tožnik ob potrebni skrbnosti moral opaziti, da je voznik vinjen. Opisano utemeljuje tožnikov 20 % soprispevek k nastali škodi. Če tožnik zaradi lastnega uživanja alkoholnih pijač ni imel (več) občutka za realno presojo voznikove treznosti, to na njegov soprispevek k nastali škodi ne more vplivati. Višina soprispevka je določena pravilno in glede na sodno prakso (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 149/2012 in II Ips 244/2011 in druge).

7. Pravilno je ovrednoten tudi tožnikov 20 % soprispevek k nastali škodi zaradi neuporabe varnostnega pasu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da tožnik varnostnega pasu ni uporabljal. Sodišče je zaključek napravilo na podlagi mnenja sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod in prometno stroko dr. M. F. ter izpovedbe policistov, ki sta obravnavala prometno nezgodo Ž. S. in B. Ž., ki sta izpovedala, da tako voznik kot sopotnik v avtu nista bila privezana z varnostnim pasom. Enako je ugotovil tudi izvedenec v izvedenskem mnenju (primerjaj izvedensko mnenje na strani 7, točka 7). V dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec zanikal navedbe tožnika, da bi se zaradi sile trka tožniku odpel varnostni pas in zaključil, da to ni možno niti se ni zgodilo. Pojasnil je tudi, da ni moglo priti do hipotetičnega primera, ki ga je ponudil tožnik, po katerem bi sicer poskusil zapeti varnostni pas, vendar bi to storil nepravilno. Tudi, če bi bilo tako, to njegove soodgovornosti ne zmanjšuje, saj obvezno pripetje z varnostnim pasom pomeni tudi pravilno pripetje.

8. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno upoštevalo tožnikov soprispevek, ki ga je ocenilo na 40 % (primerjaj 12. točko obrazložitve sodbe). Pritožbeni očitek o napačno ugotovljenem tožnikovem soprispevku, zato ni utemeljen. Pri izračunu odškodnine pa je prvostopenjsko sodišče res nepravilno od višine priznane odškodnine upoštevalo 40 % delež (namesto 60 %), kar bo pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločanju o višini odškodnine (primerjaj 14. in 15. točko obrazložitve).

9. Neizpodbijane dejanske razsežnosti vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode so predstavljene v razlogih sodbe na straneh 11 do 14, in sicer v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem na strani 11 in 12, glede utrpelega strahu na strani 12 in 13, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na strani 13 ter iz naslova skaženosti na strani 13 in 14. 10. Pritožba dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izpodbija, zavzema pa se za višje prisojeno odškodnino. V skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in za pretrpljena duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za strah in skaženost, če ugotovi, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki po ustaljeni sodni praksi od sodišča terja, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota duševne in telesne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanje. Ob tem je treba upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

11. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo navedena izhodišča in prisodilo tožniku odškodnino v višini 6.000 EUR (zahtevek v tem delu je zavrnilo za 2.000 EUR). Upoštevalo je čas trajanja bolečin in njihovo intenziteto ter vse nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel. Tožnik v pritožbi povzema ugotovljene poškodbe ter bolečine in nevšečnosti, ki jih je v zvezi s tem trpel, in se zavzema za prisojo višje odškodnine, vendar v pritožbi ne ponudi nobene sodne odločbe v utemeljitev, da je tožnik z vidika načela objektivne pogojenosti odškodnine upravičen do višje odškodnine, kot je bila prisojena v obravnavanem podobnem primeru. Po oceni pritožbenega sodišča je odškodnina iz tega naslova ustrezna.

12. Tudi odškodnina iz naslova strahu v znesku 1.000 EUR je primerna. Tožnik ni utrpel primarnega strahu. Bil pa je v strahu za izid zdravljenja in se v zvezi s tem po poškodovanju duševno spremenil. Razvila se mu je posttravmastka stresna motnja, zaradi katere se zdravi več kot leto dni. Gre za posledico pretrpljenega strahu, ki jo je sodišče upoštevalo pri škodi iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik upravičeno zaskrbljen za izid zdravljenja in glede na stopnjo in trajanje strahu tožniku prisodilo odškodnino v višini 1.000 EUR.

13. Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče mu je iz tega naslova prisodilo 2.200 EUR odškodnine in upoštevalo mnenje izvedenca, da je tožnik utrpel posledice, ki so anatomske, funkcionalne, kozmetske in duševne1. Glede duševnih posledic je izvedenec ugotovil, da je možno, da bodo simptomi posttravmatske stresne motnje trajali več let. Tožnik se še vedno zdravi v psihiatrični ambulanti in prejema različne kombinacije antidepresivov in antipsihotikov.

14. Tudi odškodnina iz naslova skaženosti v višini 1.500 EUR je primerna. Sodišče je upoštevalo mnenje izvedenca, ki je navedel, da so anatomske posledice poškodovanja tožnika vidne brazgotine kože, podkože mišic na čelu in podkožja na levem licu in pod brado. Brazgotine so na sprednjem delu čela levo velike 9 in 4,5 cm, na licu 12 cm, pod brado pa v obliki črke V s krakoma dolgima 5 cm. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ocene prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo tožnikove brazgotine na obrazu skaženost, ki tožnika moti. Ni pa bilo ugotovljeno, da bi bilo zaradi skaženosti porušeno tožnikovo psihično ravnotežje, kot navaja v pritožbi, zato pritožbeno zavzemanje za višjo odškodnino iz tega naslova ni utemeljeno.

15. Skupna višina prisojene odškodnine tako znaša 10.700 EUR, ob upoštevanju 40 % tožnikovega soprispevka pa 6.420 EUR. Po poračunu že plačane valorizirane odškodnine v višini 4.848 EUR tako preostane za plačilo še 1.572 EUR (60 % od 10.700 EUR je 6.420 EUR, valorizirani plačani del je 4.848 EUR, 6.420 EUR – 4.848 EUR = 1.572 EUR).

16. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita, da je sodišče tožnikov soprispevek upoštevalo dvakrat. Iz obrazložitve posameznih vrst odškodnine res izhaja, da je sodišče analiziralo, katere poškodbe je tožnik utrpel, ker ni bil pripet z varnostnim pasom. Ne glede na to, pa pri odmeri višine odškodnine to ni bilo upoštevano in je odmerjena višina odškodnine, ki ustreza odškodninam prisojenim za podobne primere. Pri izračunu tožnikovega soprispevka je sodišče prve stopnje sicer napačno izračunalo tožnikov soprispevek, ki ga je prej pravilno ugotovilo, kar je pritožbeno sodišče korigiralo in odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (358. člen ZPP).

17. Na podlagi uspeha v postopku je pritožbeno sodišče odločilo o stroških. Tožeča stranka je s tožbo delno uspela. Stroški tožeče stranke so znašali 2.449,43 EUR (stroškovnik na listovnih številkah 129 in 130), stroški tožene stranke pa 705,51 EUR. Ob upoštevanju 12 % uspeha tožeče stranke in 88 % uspeha tožene je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki 323,31 EUR pravdnih stroškov (154., 155. in 165. člen ZPP).

18. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela (25 %), zato ji je dolžna tožena stranka povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov (154., 155. in 165. člen ZPP). Stroške sestavljajo stroški sestave pritožbe, pavšalni znesek za PTT in stroški DDV.

1 Kot anatomske posledice je navedel brazgotine ter steklena tujka v desni zgornji veki in zatilnem delu lasišča. Funkcionalna posledica je moteno premikanje leve strani čela in neobčutljivost leve polovice čela. Duševna posledica je posttravmatska stresna motnja. Navedene anatomske posledice je sodišče upoštevalo pri skaženosti.