Jedro

Delodajalec je dolžan delavcu izplačati odpravnino le, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in v primeru izredne odpovedi delavca ter redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, v primeru poslabšanja njegovih pravic ter izvedeni spremembi delodajalca v skladu s 3. odstavkom 73. člena ZDR. Ni pa dolžan delodajalec delavcu izplačati odpravnine v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec poda delavcu zaradi kršitev delovnih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 643,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2011 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 153,00 EUR, v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnjo obravnavo, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tožnikovimi trditvami, da je za toženo stranko delal po pogodbi o zaposlitvi od 1. 5. 2007 dalje za nedoločen čas ter da mu tožena stranka ni izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je še navedel, da je svoje delovne naloge zmeraj opravljal skrbno in vestno, delal je celo več kot 8 ur, medtem, ko ga je njegov delodajalec iz njegovega delovnega mesta nagnal ter mu delo celo prepovedal. Ker tožena stranka tožniku ni vročila izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je le-ta nezakonita, saj je tožena stranka kršila predpisan postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je še navedel, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prevzela njegova žena, ki mu je pa ni izročila, ker sta bila v sporu, poleg tega pa sta ob tem času imela zaposlitvene probleme tako, da izredne odpovedi pogodbe tožene stranke nikoli ni prejel. Ker je torej izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke zaradi nevročitve nezakonita, mu je po mnenju tožnika pri toženi stranki lahko prenehalo delovno razmerje le iz poslovnega razloga. Glede na dejstvo, da ga je tožena stranka z dela nagnala, pa bi lahko bil razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku nesposobnost, kar pa pomeni, da je v obeh primerih tožnik upravičen do odpravnine. Nesporno je, da je tožnik pri toženi stranki bil zaposlen več kot dve leti neprekinjeno, zato je upravičen do odpravnine v skladu s 109. členom ZDR. Tožnik pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, saj meni, da bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri stroškov ZDSS-1, ki v 38. členu določa, da sodišče lahko odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške tudi, če delavec v sporu v celoti ni uspel. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu zidar, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2007. Tožena stranka je nato tožniku dne 28. 3. 2011 podala obdolžitev in vabilo na zagovor pred nameravano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (priloga B4 in B7). Tožnik se je zagovora udeležil in dne 1. 4. 2011 tudi podal zagovor. Tožena stranka je tožniku nato podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 8. 4. 2011 in mu jo vročila s priporočeno pošiljko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku pri toženi stranki dne 8. 4. 2011 ni prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma nesposobnosti, temveč na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato po določbah 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) delodajalec delavcu ni dolžan izplačati odpravnine.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 109. členu določa pravico do odpravnine in sicer, da je dolžan delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti delavcu plačati odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Pravilno je zaključilo sodišče prve stopnje, da je delodajalec dolžan delavcu izplačati odpravnino le, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in v primeru izredne odpovedi delavca ter redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, v primeru poslabšanja njegovih pravic ter izvedeni spremembi delodajalca v skladu s 3. odstavkom 73. člena ZDR. Ni pa dolžan delodajalec delavcu izplačati odpravnine v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec poda delavcu zaradi kršitev delovnih obveznosti, zato je sodišče zahtevek tožnika pravilno zavrnilo.

Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da v kolikor se tožnik ni strinjal z načinom prenehanja delovnega razmerja, pa bi moral ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zahtevati v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic pred pristojnim delovnim sodiščem (3. odstavek 204. člena ZDR). Pri tem se tožnik neutemeljeno sklicuje, da tožbe ni vložil zato, ker je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prevzela njegova žena, s katero sta bila v tistem času v sporu in mu je izročila izredno odpoved po poteku roka za vložitev tožbe. Tožena stranka je dokazala, da je tožniku pravilno, v skladu s 144. členom ZPP vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je torej tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato tožnik do odpravnine v skladu s 109. členom ZDR ni upravičen.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka (ZDSS-1), ko mu je stroške postopka naložilo v plačilo. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno odmerilo, saj je tožnik vtoževal odpravnino v znesku 643,36 EUR, kar predstavlja denarni zahtevek. V konkretnem sporu ni šlo za spor o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas, zato tudi ni prišla v poštev uporaba določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po katerem delodajalec krije sam svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (tožnik se v pritožbi napačno sklicuje na 38. člen ZDSS-1).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako pa tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi omajal izpodbijano sodbo in tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).