Jedro

Vezanost na obsodilno sodbo ne pomeni, da ni mogoče ugotavljati obstoja deljene odgovornosti oškodovanca oziroma zavarovanca tožeče stranke. Ker je tožena stranka podala ugovor deljene odgovornosti oškodovanca (naročnika del) iz 171. člena OZ, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je oškodovanec (naročnik del) prispeval k nastanku škode ter na podlagi ugotovljenih okoliščin naročila in izvedbe del zaključilo, da je toženec v celoti sam prispeval k nastanku škode.

Sodišče prve stopnje je zmotno enačilo zapadlost terjatve in zamudo. Terjatev tožeče stranke na povračilo izplačanih zneskov zavarovalnin je sicer zapadla že v trenutku, ko je prišlo do posameznih izplačil, vendar pa v tistem trenutku še ni nastopila zamuda tožene stranke. Ob upoštevanju, da rok za povračilo izplačanih zavarovalnin ni določen, je treba glede nastopa zamude upoštevati določbo 2. odstavka 299. člena OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost. V skladu z navedeno določbo je toženec lahko prišel v zamudo šele s trenutkom, ko ga je tožeča stranka pozvala na plačilo izplačanih zavarovalnin.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 109194/2009 z dne 6. 8. 2009 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v znesku 567.786,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8 2009 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 37,31 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2009 dalje do plačila.

V preostalem delu prvega in tretjega odstavka izreka se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 109194/2009 z dne 6. 8. 2009 razveljavi ter se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 58.564,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2009 dalje do dne plačila in glede višjih izvršilnih stroškov zavrne.“ - v 2. točki izreka tako, da se znesek 1.095,00 EUR nadomesti z zneskom 368,39 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 536,02 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 109194/2009 z dne 6. 8. 2009 v celoti v veljavi in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 626.351,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2009 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 41,00 EUR od 6. 8. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh, ter (II.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 1.095,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec v celoti sam prispeval k nastanku škode. Sodišče je zmotno uporabilo določilo tretjega odstavka 625. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zmotno je tudi ugotovilo, da je zavarovanec tožeče stranke naročil pri tožencu poleg sanacije strehe tudi ureditev fasade in odtokov. Pravdni stranki nista zatrjevali dejstev, da zavarovanec tožeče stranke ni podal nobenih predlogov, s kakšnim materialom oziroma na kakšen način naj izvajalec sanira streho, da je vso organizacijo del prepustil tožencu in da toženec zavarovanca tožeče stranke ni opozoril, da bo delal z odprtim ognjem, zaradi česar je sodišče prve stopnje z njihovim ugotavljanjem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zavarovanec tožeče stranke ni imel izdelanega požarnega reda in študije požarne varnosti. Neobstoj normativnih aktov, ki jih je dolžan izdelati lastnik oziroma uporabnik objekta in ki morajo biti izdelani že v posledici samega lastništva objekta in ne zaradi tega, ker se nameravajo na objektu izvesti dela, niso tiste pomanjkljivosti v naročilu, ki jih ureja določilo tretjega odstavka 625. člena OZ. Slednje določilo ureja zgolj ustrezna tehnična navodila oziroma pojasnila, ki jih mora imeti podjemnik za ustrezno izvedbo del. Enako velja tudi za organizacijo požarne straže, v zvezi s katero je sodišče v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenca A. G. navedlo, da jo je bil dolžan zagotoviti toženec, namesto pravilno naročnik del. Ker izdelavo normativnih aktov in organizacijo požarne straže zavarovancu tožeče stranke nalaga zakonodaja, ki jo je dolžan poznati in upoštevati vsak, zavarovanec tožeče stranke ne more biti prost soodgovornosti za nastanek škode, sklicujoč se na razmerje naročnik-laik in izvajalec-strokovnjak. Sodišče se nadalje ni izjasnilo o navedbi tožene stranke, da se je v spornem poslovnem prostoru opravljala tekstilna dejavnost, zaradi česar se je nabiral tekstilni prah, ki je močno vnetljiv, česar toženec v času prevzema naročila ni mogel vedeti, naročnik del pa. Zmotna je tudi odločitev glede zakonskih zamudnih obresti. Sodišče je zmotno štelo, da je toženec prišel v zamudo s tem, ko je tožeča stranka izplačala oškodovancem odškodnino. V skladu z določbo drugega odstavka 299. člena in ob upoštevanju, da je tožeča stranka pozvala toženca na plačilo 11. 12. 2007 in 12. 12. 2007, pri čemer je določila plačilni rok 15 dni od prejema regresnega zahtevka z dne 11. 12. 2007, je namreč toženec prišel v zamudo šele petnajsti dan po prejemu regresnega zahtevka, to je dne 4. 1. 2008. Upoštevaje navedeno je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 4. 1. 2008 do 31. 7. 2009 v znesku 85.973,83 EUR oziroma ji je sodišče priznalo za 58.683,32 EUR več, kot ji gre iz tega naslova. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tej pravdi tožeča stranka zahteva na podlagi 963. člena OZ vrnitev zneskov zavarovalnine, ki jih je izplačala oškodovancem za škodo, nastalo zaradi požara v zavarovanem objektu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga je povzročil toženec. Ker tožbeni zahtevek temelji (delno) na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je bilo sodišče prve stopnje skladno s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki I K 12902/72010 z dne 20. 9. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 12902/2010 z dne 7. 8. 2013, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja toženca, to je ugotovljenih znakov kaznivega dejanja, ter kazenske odgovornosti toženca. Vezanost na obsodilno sodbo pa ne pomeni, da ni mogoče ugotavljati obstoja deljene odgovornosti oškodovanca oziroma zavarovanca tožeče stranke, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ker je tožena stranka podala ugovor deljene odgovornosti oškodovanca (naročnika del) iz 171. člena OZ, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je oškodovanec (naročnik del) prispeval k nastanku škode ter na podlagi ugotovljenih okoliščin naročila in izvedbe del zaključilo, da je toženec v celoti sam prispeval k nastanku škode. Navedeni zaključek, ki ga tožena stranka v pritožbi izpodbija, je po oceni sodišča druge stopnje pravilen, čeprav deloma iz drugačnih razlogov. Tožena stranka sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je zavarovanec tožeče stranke pri tožencu naročil ne le sanacijo strehe temveč tudi popravilo fasade in kanalov, vendar pa zaradi tega ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj navedena okoliščina (popravilo fasade in kanalov) ni (bila) odločilna za presojo, ali je podana soodgovornost zavarovanca tožeče stranke. Je pa sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zaključek o neobstoju soodgovornosti zavarovanca tožeče stranke utemeljilo (tudi) z dejanskimi ugotovitvami, da zavarovanec tožeče stranke ni podal nobenih predlogov, s kakšnim materialom oziroma na kakšen način naj izvajalec (toženec) sanira streho, da je vso organizacijo dela prepustil tožencu ter da toženec zavarovanca tožeče stranke ni opozoril, da bo delal z odprtim ognjem. Navedb o teh dejstvih namreč ni podala nobena pravdna stranka, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, zaradi česar je sodišče prve stopnje z njihovim upoštevanjem kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Navedeno kršitev je lahko sodišče druge stopnje odpravilo samo, brez obravnave, in sicer z neupoštevanjem navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (primerjaj 347. člen ZPP). Vendar pa sodišče druge stopnje tudi ob upoštevanju ostalih dejstev, ki so bila zatrjevana in ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ocenjuje, da ni podlage za zaključek, da je zavarovanec tožeče stranke (naročnik del) prispeval k nastanku škode. V zvezi s trditvami, da bi naročnik del moral organizirati požarno stražo, pri katerih vztraja tožena stranka v pritožbi, sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi bil dolžan zagotoviti požarno stražo toženec, ki je izvajal dela s požarno nevarnimi snovmi, na ostrešju sestavljenem iz lesenih tramov, pri čemer je uporabljal tudi odprt plamen plinskega gorilnika. Navedeno namreč izhaja tako iz dela izreka zgoraj citirane kazenske obsodilne sodbe, v katerem se ugotavlja obstoj kaznivega dejanja, na katerega je pravdno sodišče vezano, kot tudi iz določbe 2. točke prvega odstavka 37. člena Zakona o varstvu pred požarom, v skladu s katero je dolžan organizirati požarno stražo, kdor vari, uporablja odprt plamen ali orodje, ki pri uporabi proizvaja iskre, v prostoru, ki je nevaren za požar in posebej prilagojen za ta opravila. S pritožbenimi navedbami, da iz izvedenskega mnenja A. G. izhaja, da je požarno stražo dolžan organizirati naročnik del, zato toženec ne more uspeti. Tožena stranka nadalje ne more utemeljiti soprispevka naročnika del z (golimi) trditvami, da zavarovanec tožeče stranke ni imel izdelanih normativnih aktov, ki jih predvidevajo predpisi s področja požarne varnosti. Tožena stranka bi namreč morala tudi konkretno zatrjevati in dokazati, da je prišlo do požara in nastanka škode ne le zaradi protipravnega ravnanja toženca temveč tudi zaradi neobstoja normativih aktov (požarnega reda, študije požarne varnosti in varnostnega načrta) oziroma kako/zakaj je neobstoj normativnih aktov prispeval k nastanku požara oziroma škode, vendar pa tega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla. Tudi sicer pa bi moral toženec skladno s tretjim odstavkom 625. člena OZ naročnika del opozoriti, da naj mu izroči navedene akte oziroma poskrbi za njihovo izdelavo ter del ne bi smel začeti prej, preden bi bilo za to poskrbljeno, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ta njegova obveznost, kršitev katere ima za posledico odgovornost izvajalca za škodo, je obstojala ne glede na to, da bi moral lastnik stavbe oziroma naročnik del poskrbeti za izdelavo aktov že pred začetkom del ter da mu to nalagajo predpisi, ki jih je dolžan poznati in upoštevati vsak. Izvajalec del mora namreč v skladu z navedeno določbo v vsakem primeru opozoriti naročnika del na pomanjkljivosti v naročilu in na druge okoliščine, ki bi bile lahko pomembne za naročeno delo, torej tudi v primeru, ko bi moral naročnik vedeti za pomanjkljivosti v naročilu oziroma druge pomembne okoliščine. Tožena stranka je tudi navajala, da toženec ni bil ustrezno uveden v delo, saj ga naročnik del ni seznanil s tem, da se je v objektu, ki je zgorel v požaru, pred leti opravljala tekstila dejavnost, zaradi česar se je v ostrešju nabiral tekstilni prah, ki je močno vnetljiv. Ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, na kar pravilno opozarja tožena stranka, je bila kršena pravica tožene stranke do izjave. Tudi navedeno kršitev je sodišče druge stopnje lahko v konkretnem primeru odpravilo samo, brez obravnave, in sicer tako, da se je do njih samo opredelilo. Sodišče druge stopnje tako pojasnjuje, da tudi z navedenimi trditvami tožena stranka ne more utemeljiti soprispevka naročnika del (zavarovanca tožeče stranke) k nastali škodi, saj iz izreka kazenske sodbe ne izhaja, da se je prišlo do požara oziroma njegove razširitve zato, ker se je v ostrešju nabiral tekstilni prah, ki je močno vnetljiv, temveč zato, ker je odprt plamen plinskega gorilnika, s katerim je toženec termično spajal trakove izolacije s podlago, prišel v stik z lesenim tramom ostrešja, oziroma je bila z gorilnikom ustvarjena tako visoka temperatura, da je tram začel tleti, nato pa se je vžgal, ogenj pa se je nato razširil in zajel ostrešje in se razširil na celotno halo.

6. Upoštevaje vse navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da tožena stranka ni dokazala, da je naročnik del (oškodovanec) prispeval k nastanku škode.

7. Utemeljeno pa tožena stranka izpodbija odločitev glede plačila in teka zakonskih zamudnih obresti od izplačanih zavarovalnin. Sodišče prve stopnje je zmotno navedlo, da je tožeča stranka oškodovancem izplačala poleg glavnice v višini 481.694,28 EUR tudi 144.657,15 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ki jih tožeča stranka tudi vtožuje kot glavni zahtevek, saj tožeča stranka tega niti ni trdila. Iz njene pripravljalne vloge z dne 20. 11. 2013 namreč izhaja, da je tožeča stranka izplačala oškodovancem skupaj 481.694,28 EUR, razliko med vtoževanim (626.351,43 EUR) in navedenim zneskom pa predstavljajo kapitalizirane zakonske zamudne obresti, ki jih je obračunala od dneva plačila posameznih zneskov izplačanih zavarovalnih do vložitve tožbe oziroma do 31. 7. 2009. Posledično je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom celotnega vtoževanega zneska že z izplačilom odškodnine oškodovancem. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno enačilo zapadlost terjatve in zamudo. Terjatev tožeče stranke na povračilo izplačanih zneskov zavarovalnih je sicer zapadla že v trenutku, ko je prišlo do posameznih izplačil, vendar pa v tistem trenutku še ni nastopila zamuda tožene stranke. Ob upoštevanju, da rok za povračilo izplačanih zavarovalnin ni določen, je treba glede nastopa zamude upoštevati določbo drugega odstavka 299. člena OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost. V skladu z navedeno določbo je toženec lahko prišel v zamudo šele s trenutkom, ko ga je tožeča stranka pozvala na plačilo izplačanih zavarovalnin. Glede na navedeno in ker iz neprerekane trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je toženca pozvala na plačilo z regresnim zahtevkom z dne 11. 12. 2007, ki ga je toženec prejel najkasneje 19. 12. 2007, iz neprerekanih trditev tožene stranke pa izhaja še, da je tožeča stranka dala tožencu rok 15 dni za plačilo, sodišče druge stopnje zaključuje, da je tožeča stranka upravičena do povračila zakonskih zamudnih obresti od izplačanih zneskov zavarovalnin (šele) od 4. 1. 2008 dalje. Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju navedenega opravilo nov obračun teka zakonskih zamudnih obresti, na podlagi katerega je ugotovilo, da znašajo kapitalizirane zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 481.694,28 EUR od 4. 1. 2008 do 31. 7. 2009 EUR, 86.092,60 EUR (priloga 1 sodbe sodišča druge stopnje), kar pomeni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki iz tega naslova priznalo 58.564,55 EUR več, kot ji gre.

8. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek 626.351,43 EUR, ki ga je toženec dolžan plačati tožeči stranki v skladu sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109194/2009 z dne 6. 8. 2009 tožeči stranki, znižalo na 567.786,88 EUR oziroma za 58.564,55 EUR (prva in peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je uspeh tožeče stranke v izvršilnem postopku in postopku pred sodiščem prve stopnje 91 %, uspeh tožene stranke pa 9 %. Izvršilne in pravdne stroške tožeče stranke je odmerilo že sodišče prve stopnje, in sicer na 1.136,00 EUR, pri čem je v izreku sodbe upoštevalo, da je bilo tožeči stranki priznano 41,00 EUR že s sklepom o izvršbi. Ker njihove odmere pritožba ne izpodbija, se je pritožbeno sodišče na prvostopno odmero oprlo. Stroške tožene stranke pa je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), in sicer je toženi stranki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 2.957,50 EUR, pri čemer je v to nagrado všteta tudi nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine (tožena stranka zato ni upravičena do dodatne nagrade za vložen ugovor zoper sklep o izvršbi), nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 2.730,00 EUR, potne stroške v višini 32,56 EUR (upoštevana je kilometrina 0,37 EUR/km ter 2 x 44 km za relacijo Radovljica-Kranj-Radovljica) ter 22 % DDV, skupaj 6.978,47 EUR. Upoštevajoč ugotovljeni uspeh pravdnih strank je tožeča stranka upravičena do povračila 37,31 EUR izvršilnih stroškov in do 996,45 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa do povračila 628,06 EUR pravdnih stroškov. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 37,31 EUR izvršilnih stroškov in 368,39 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Sodišče druge stopnje je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. S pritožbo je tožena stranka uspela 9 %. Ob upoštevanju takšnega uspeha ji ji je tožeča stranka, glede na skupno priznane stroške v višini 5.955,80 EUR, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 536,02 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Gre za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 3.640,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 22 % DDV ter sodno takso za pritožbo v višini 1.515,00 EUR.