Jedro

Čas prebit v delovnem razmerju, tako v obdobju pred uveljavitvijo tega zakona kot tudi kasneje, se je lahko vštel v zavarovalno dobo, ker se je ta ugotavljala samo na podlagi delovnega razmerja, ne pa na podlagi prijave v zavarovanje ali plačanega prispevka iz tega naslova. Neprijava v zavarovanje in neplačilo prispevkov samo po sebi še nista dokaz za obstoj delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu všteje čas zaposlitve pri ... od 1.10.1964 do 15.10.1967 kot zavarovalna doba v pokojninsko dobo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišče. Sprejelo je njegove bistveno pravilne ugotovitve, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi v pravnem pogledu.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče pri svoji odločitvi prezrlo določbe III. dela zakona o delovnih razmerjih, ki so pomembne za presojo, ali je tožnik imel lastnost zavarovanca po takratnih in sedanjih zakonskih določbah. Dalje je navajal, da je sodišče izpodbijano sodbo utemeljilo na predpisu, ki v času, ko je tožnik vstopil v delovno razmerje, še ni veljal oziroma se še ni uporabljal. In končno, da sodišče ni upoštevalo tistih predpisov, ki urejajo postopke v zvezi z ugotavljanjem lastnosti zavarovanca in iz katerih izhaja, da se lastnost zavarovanca lahko dokazuje tudi v primerih, ko prijava v zavarovanje ni bila vložena. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne drugostopenjskemu ali prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo in sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Odločitev drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbah predpisov, ki so veljali v času, ko je revident pri toženi stranki vložil zahtevo za priznanje časa zaposlitve v zavarovalno dobo. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ - Uradni list SFRJ, št. 23/82), ki se je uporabljal pred 1.4.1992, je v drugi točki (ne odstavku, kot to navaja prvostopenjsko sodišče) 62. člena določal, da pokojninska doba obsega tudi čas, dopolnjen do 31. decembra 1972, ki se po 100. členu tega zakona všteva v pokojninsko dobo kot obdobje zavarovalne dobe in obdobje posebne dobe. Prvi odstavek 100. člena tega zakona pa je določal, da se pokojninska doba, dopolnjena do 31. decembra 1972 (ne 1971!) računa tako, kot je bilo določeno v predpisih, ki so veljali do navedenega dneva. Zato je treba uporabiti določbe temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ - Uradni list SFRJ, št. 51/64), ki v prvem odstavku 126. člena določa, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona. Zato ni utemeljena revizijska navedba, da je bil v spornem primeru uporabljen predpis, ki v času revidentove sporne zaposlitve še ni veljal. Iz določbe 126. člena TZPZ bi lahko sklepali, da je pogoj za ugotovitev zavarovalne dobe zavarovanje in praviloma tudi plačilo prispevkov iz tega naslova. Vendar ni tako, kot, čeprav samo posredno, vendar pravilno, nakazuje tudi revizija. Delovna razmerja so se urejala z drugimi predpisi, ki zaposlitve niso povezovali s prijavo v zavarovanje in plačilom prispevkov. Čas prebit v delovnem razmerju, tako v obdobju pred uveljavitvijo tega zakona kot tudi kasneje, se je lahko vštel v zavarovalno dobo, ker se ja ta ugotavljala samo na podlagi delovnega razmerja, ne pa na podlagi prijave v zavarovanje ali plačanega prispevka iz tega naslova.

Neprijava v zavarovanje in neplačilo prispevkov samo po sebi še nista dokaz za obstoj delovnega razmerja.

Že zakon, ki se je uporabljal pred TZPZ, to je zakon o pokojninskem zavarovanju (ZPZ - Uradni list FLRJ, št. 51/57, 44/58, 27/59 in 48/59), je na podlagi tedaj veljavnega zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list FLRJ, št. 53/57 z dopolnitvami in spremembami, prečiščeno besedilo Uradni list FLRJ, št. 17/61) razlikoval redno oziroma stalno delovno razmerje in začasno oziroma priložnostno, dopolnilno, honorarno delo. Pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja so se v celoti priznavale glede na določbo 3. člena citiranega zakona le tistim delavcem, ki so bili v stalnem delovnem razmerju, ostali pa so imeli možnost dobiti priznane le tiste pravice, ki jim jih je priznaval ta zakon ali drugi predpisi (zavarovanje za nesrečo pri delu in poklicno obolenje). Zato bi moralo biti v spornem primeru dokazano, da je revident v spornem obdobju opravljal stalno in redno delo v skladu z določbami takrat veljavnega ZDR. Čeprav revizija pravilno opozarja na določbe tretjega dela ZDR, ki določa smiselno uporabo določb za delovna razmerja v negospodarskih družbenih organizacijah, pa prav uporaba teh določb potrjuje pravilnost odločitve v izpodbijani odločbi. Smiselna uporaba določb zakona v negospodarskih družbenih organizacijah je pomenila, da mora vsaka družbena organizacija predpisati svoj pravilnik o delovnih razmerjih. Tam naj bi bilo predvideno, katere določbe zakona se sicer uporabljajo za delovna razmerja v tej organizaciji (345. člen ZDR). Takega pravilnika pa organizacija, ki naj bi v letu 1964 redno zaposlila revidenta, očitno ni imela, saj ga takrat glede na to, da je obstajala samo kot neformalna skupina, ki se je po ugotovitvah tudi v sodnem postopku registrirala šele v letu 1966, tudi še ni mogla imeti. Prav to dejstvo, ki ga drugostopenjsko sodišče ni posebej utemeljevalo, ker je v celoti povzelo zaključke prvostopenjskega sodišča, skupaj z ugotovitvijo, da nobena od prič zaslišanih v postopku ni izrecno izpovedala, da je šlo v revidentovem primeru za tako opravljanje dela, ki je imelo elemente delovnega razmerja in ostale okoliščine (s kom naj bi bilo urejeno delovno razmerje, kakšen je bil dogovor glede obveznosti, kako so bile urejene pravice, dejstvo zdravstvenega zavarovanja po očetu), kaže na to, da v revidentovem primeru ni šlo za redno delovno razmerje in da je zato pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, da mu spornega obdobja ni mogoče všteti v zavarovalno dobo iz naslova zaposlitve. Ker gre za dejansko vprašanje in v posledici za ugotovitev dejanskega stanja, je nanjo vezano tudi revizijsko sodišče. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), ni pa mogoče zaključiti, da bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi zato ni utemeljeno. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in ostale stare zvezne predpise uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št 1/91-I in 45/I/94).