Jedro

Konkreten posel izgradnje vodovoda oz. vodovodne napeljave je glede na vrsto in obseg dela ter zahtevnost dela mogoče uvrstiti med gradbeno pogodbo (prvi odstavek 649. člena OZ), pri čemer gre pri vodovodu tudi za gradbo v smislu določbe 650. člena OZ. Izvajalec pa odgovarja za morebitne napake pri izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL1 z dne 13.12.2010 v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi tako, da mora tožena stranka v osmih dneh plačati tožeči stranki 2.253,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2010 dalje ter izvršilne stroške v višini 93,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.12.2010 dalje.

Tožena stranka mora v osmih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 380,60 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL1 z dne 13.12.2010 razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom še odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 40,00 EUR, v osmih dneh po prejemu te sodbe.

Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji med strankama nesporno ugotovljeno, pri čemer bi moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožeča stranka je namreč v postopku na prvi stopnji pravilno navedla, da je bila cev počena in pri tem pojasnila da si je priča O.Š. za toženo stranko napako ogledal in izjavil, da ni čudno, da cev pušča, saj je tožena stranka tovrstno napeljavo izvajala prvič. Šlo je za napako in ne za poškodbo cevi. Tožena stranka bi morala napako sanirati takoj, ko je to napako T. d.o.o. uveljavljal. Ker pa si je tožena stranka napako le ogledala in jo priznala, ne pa odpravila, jo je namesto tožene stranke sanirala tožeča stranka in za sanacijo izdala tožeči stranki račun, katerega plačilo uveljavlja sedaj v obravnavanem sodnem postopku.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena odločilna dejstva zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila (in dokazovala), da je tožena stranka kot podizvajalec tožeče stranke izvajala gradbena dela – izvedba vodovodne napeljave pri objektu T. d.o.o. , pri čemer je v tej zvezi izvedla dobavo in montažo vodovodnih cevi in drugih materialov, kar vse je konkretno razvidno iz priloženega računa št. 386/05 (šlo je za dela v skupni vrednosti 334.264,80 EUR). Znotraj petletnega roka od izvedbe in predaje del je tožeča stranka opozorila toženo stranko, da zaradi počene cevi uhaja (odteka) voda, pri čemer si je tožena stranka napako tudi ogledala, vendar pa na zahtevo tožeče stranke, da napako odpravi, ni reagirala. Zato je napako namesto nje odpravila tožeča stranka (sanacijo je izvedla 2.4.2010), ki sedaj od tožene stranke uveljavlja stroške za odpravo napake na podlagi računa, št. 1013 z dne 2.4.2010 v višini 2.253,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2010 dalje. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji tem trditvam tožeče stranke ni nasprotovala, vendar pa je plačilo spornega računa zavrnila iz razloga, ker se je napaka (puščanje cevi) pojavila šele v roku pet let od montaže in vgradnje vodovoda.

Po oceni sodišča prve stopnje ni utemeljeno pravno naziranje tožeče stranke, da gre v konkretnem primeru za napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost (prvi odstavek 662. člena OZ), ker tožeča stranka takšnih napak sploh ni zatrjevala. S takšno oceno pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Konkreten posel izgradnje vodovoda oz. vodovodne napeljave je glede na vrsto in obseg dela ter zahtevnost dela (račun v prilogi A3) mogoče uvrstiti med gradbeno pogodbo (prvi odstavek 649. člena OZ), pri čemer gre pri vodovodu tudi za gradbo v smislu določbe 650. člena OZ. Izvajalec pa odgovarja za morebitne napake pri izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del (prvi odstavek 662. člena OZ). Pod pojmom napak v solidnosti gradbe pa je treba razumeti napake, ki zmanjšujejo stabilnost in varnost gradbe, pri čemer gre pri konkretni vodovodni napeljavi (ki je položena v zemljo- fotografije v spisu) gotovo za rok uporabnosti, ki presega več kot deset let. Zato gre po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru za napako pri ključnem delu vodovoda (puščanje same vodovodne cevi), ki bi moral opravljati svojo funkcijo najmanj v desetletnem roku. V konkretnem primeru je bila torej bistveno okrnjena normalna funkcija gradbe (vodovodne napeljave v okviru izgradnje gradbenega objekta).

Iz tega razloga (in upoštevaje, da tožena stranka ni trdila, da tožeča stranka ne bi pravilno in pravočasno grajala sporne napake, poleg tega pa tožbenemu zahtevku ni nasprotovala tudi glede višine, to je glede glavnice in zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 21.4.2010 dalje – drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) je tožeča stranka od tožene stranke upravičeno (in pravočasno) zahtevala odpravo konkretne napake, oz. je potem, ko je tožena stranka odklonila odpravo napak, sama odpravila napako na račun tožene stranke (tretji odstavek 639. člena OZ v zvezi s 660. členom OZ).

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez razpisa naroka za glavno obravnavo, saj je pravilno ugotovilo, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo sodne odločbe (prvi odstavek 454. člena ZPP), pri čemer pa je glede na ugotovljena (nesporna) odločilna dejstva zmotno uporabilo materialno pravo, kot je bilo pojasnjeno spredaj. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (tožeča stranka pravdnih stroškov v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, zato je v tem delu stroškovna odločitev odpadla, glede dosojenih izvršilnih stroškov pa tečejo zamudne obresti od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 380,60 EUR (nagrada za pritožbo po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zahtevanem znesku 168,00 EUR, pavšalni izdatki po tarifni številki 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, 20% DDV na odvetniško nagrado in zahtevana sodna taksa za pritožbo v znesku 155,00 EUR).