Jedro

Sodišče pri odločanju o začetku prisilne poravnave pazi tudi na morebitno zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave. Če se izkaže, da dolžnik s predlogom sledi ciljem, ki so nasprotni z namenom postopka, tak predlog ni dopusten. Vendar pa sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu, ko razpolaga le s podatki, ki jih predloži dolžnik, presoja le procesne predpostavke za začetek postopka in preveri, ali je dolžnik priloži tudi vse potrebne listine.

Odsotnost vsebinske presoje ne sme omogočiti zlorabe tega postopka za doseganje ciljev, ki z zakonom niso predvideni; če se izkaže, da je dolžnik s predlogom za poenostavljeno prisilno poravnavo prekoračil dopustnost takega predloga, temu pravnega varstva ni mogoče nuditi.

Upnik je navedel dovolj konkretnih dejstev, ki bi, če se izkažejo za resnična, lahko kazali na zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave. Pritožbene navedbe upnika so dopustne pritožbene novote, saj jih pritožnik doslej v postopku še ni mogel uveljavljati, bi pa lahko odločilno vplivale na presojo utemeljenosti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nad dolžnico začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP) in predlagal, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dolžničin predlog zavrne oziroma zavrže in dolžniku naloži povračilo upnikovih stroškov.

Navaja, da je procesno legitimiran za vložitev pritožbe, saj je uvrščen na posodobljeni seznam navadnih terjatev, čeprav v nepravilni višini. Procesna legitimacija dolžnika ne obstaja, saj terjatvi drugih dveh upnikov s tega seznama nista finančni terjatvi, njihov temelj ni izkazan in gre za fiktivne terjatve zaradi pridobitve procesne legitimacije dolžnice. Prav tako ne obstaja njena insolventnost. Zato gre za zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave. in za oškodovanje pritožnika. Največji v seznamu navedeni upnik A. A. je družinsko povezan z dolžnico oziroma njeno hčerko. Zlorabo pa mora sodišče preprečiti. S tem, ko je sodišče odločitev oprlo na nedovoljena razpolaganja, je tudi storilo bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upnik je za dolžnico po pogodbi izvedel prenovitvena dela v poslovnih prostorih, ki pa jih dolžnica ni v celoti plačala; šele po opominu je dolžnica obvestila o domnevnih napakah opravljenega dela, do katerih pa ni prišlo, prav tako je bilo grajanje prepozno. Zato je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z izvršbo na dolžničine nepremičnine, vendar je dolžnica vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, zato teče pravda o njegovem zahtevku. Dolžnica pa je nepremičnine z dvema darilnima pogodbama prenesla na hčerko, kar je bilo izvedeno z namenom oškodovanja upnika. Prva pogodba je bila sklenjena takoj po dolžnikovem opominu. Upnik bo ta dejanja primoran izpodbijati skladno z 255. členom Obligacijskega zakonika – OZ. Vložil je tudi kazensko ovadbo zaradi poslovne goljufije. Še pred tem je dolžnica nepremičnine obremenila v korist B. B., in sicer za zavarovanje terjatve v znesku 750.000,00 EUR; tudi ta sporazum o zavarovanju je bil sklenjen šele po opominjanju s strani upnika na plačilo dolga. Ta dolg je fiktiven, prav tako med dolžnico in njim obstaja sorodstveno razmerje, pravni posel je ničen. S predlogom za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave želi dolžnica upniku preprečiti poplačilo po pravnomočni in izvršljivi sodni odločbi, iz katere izhaja tudi, da dolžnica nepravilno navaja višino upnikove terjatve, saj ima po sodni poravnavi upnik terjatev v znesku 80.175,11 EUR, ki zapade v plačilo 15.6.2021, ostale obroke po sodni poravnavi pa je plačala. Terjatev A. A. znaša ravno nekaj več kot 6/10 osnove za glasovanje o prisilni poravnavi. Upnik tako nima možnosti vplivanja na sprejetje prisilne poravnave, pri čemer je terjatev F. F. s.p. uvrščena na seznam zaradi zagotovitve potrebne večine glasov upnikov.

V postopku poenostavljene prisilne poravnave se je sodišče, ob konkretiziranih navedbah, dolžno opredeliti tudi do zatrjevane zlorabe postopka. Pri tem mora tudi upoštevati tudi upnikove omejene možnosti, da za zlorabo izve in zanjo tudi predloži ustrezne dokaze. Navedel pa je dovolj tehtnih in konkretnih dejstev za zlorabo. Dodaja, da povezanost upnikov z dolžnikom ne temelji nujno na določilih ZGD-1. A. A. je zet dolžnice, četudi sta morda v zunajzakonski skupnosti, kar izhaja iz javnih objav hčerke dolžnice na Instagramu, iz katerih izhaja tudi, da imata mladoletno hčer. Upnik je še poudaril, da mora biti v poenostavljeni prisilni poravnavi upnikom zagotovljeno boljše plačilo kot v stečajnem postopku.

3. Dolžnica je na pritožbo odgovorila, da je neutemeljena. Navaja, da pritožnik za zavarovanje posla ni zahteval nobene garancije na nepremičnini ne bančne garancije. Ni ji jasno, kaj ima s poenostavljeno prisilno poravnavo notarski sporazum o zavarovanju denarnih terjatev z dne 24.5.2019 (_sklenjen z B. B._); narejen je bil na podlagi posojila z dne 19.11.2016 v višini 300.000,00 EUR za nakup nepremičnine, notarski zapis pa je bil sklenjen, ko sta B. B. in njegova žena C., ki živita v Nemčiji, prišla v Slovenijo. Za nujno adaptacijo objekta (pred oddajo v najem CSD X) sta si z možem 16.1.2019 od B. B. in C. B. sposodila še 450.000,00 EUR, 24.5.2019, ko sta prišla v Slovenijo, pa so sklenili še notarski sporazum o zavarovanju terjatve. Poslovni objekt je dolžnica v skladu z dogovorom z D. B., ko sta se po 30 letih razšla, prepisala na hčer E. B., ki je bila pri njej zaposlena od 12.4.2016, zaradi bližine upokojitve pa je nanjo 7.6.2016 prenesla še poslovni prostor v pritličju, ko pa je hči E. B. 1.6.2020 registrirala samostojno podjetništvo, pa ji je 7.6.2016 z darilno pogodbo prenesla še preostali del zgradbe. Kazenska ovadba je bila po večurnem zaslišanju zavržena. A. A. se je po vrnitvi z misije odselil k novi prijateljici, skrbništvo za hčer pa sta z E. B. uredila s sodno poravnavo 7.10.2019; ob razhodu je bila E. B. zelo prizadeta, sporna fotografija je bila objavljena na dan, ko bi sicer imela 10. obletnico. Zaradi Covida je bilo podjetje zaprto več kot 6 mesecev, promet je upadel za več kot 70 %, tako da dolžnica ni mogla plačati vseh svojih obveznosti, zato je pristopila k poenostavljeni prisilni poravnavi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Postopek poenostavljene prisilne poravnave je (med drugim) dovoljeno voditi nad podjetnikom, ki ustreza merilom iz prve in druge alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 ali merilom iz prve in druge alineje tretjega odstavka 55. člena ZGD-1 (221.a člen ZFPPIPP). Ovir za vodenje postopka prisilne poravnave, ki jih določa zakon, pritožba ne navaja. Zakon pa ne določa, da bi se lahko v tem postopku prestrukturirale le finančne terjatve, temveč se lahko prestrukturirajo (predvsem) navadne terjatve, kakršne so tudi sporne tri terjatve (vključno s pritožnikovo), ki so navedene v posodobljenem seznamu terjatev.

6. Pritožba pa ima prav, da sodišče pri odločanju o začetku prisilne poravnave pazi tudi na morebitno zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave. Če se izkaže, da dolžnik s predlogom sledi ciljem, ki so nasprotni z namenom postopka, tak predlog ni dopusten. Vendar pa sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu, ko razpolaga le s podatki, ki jih predloži dolžnik (ki je tudi edini upravičeni predlagatelj tega postopka), presoja le procesne predpostavke za začetek postopka in preveri, ali je dolžnik priložil tudi vse potrebne listine z vsebino, kot jo zahteva ZFPPIPP (221.d člen ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je vse to tudi storilo in pri tem ni storilo nobene kršitve, na katere se sicer sklicuje pritožba.

7. Posebnost postopka poenostavljene prisilne poravnave je, da je ta postopek za dolžnika enostavnejši, kot je redna prisilna poravnava, v postopku se ne preizkušajo terjatve in se ne postavi upravitelja, ki sicer skrbi za interese upnikov (prvi odstavek 221.b člena ZFPPIPP). Sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave ni izdan v kontradiktornem postopku, v tem postopku pa tudi ni mogoč ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave (primerjaj drugi odstavek 221.b člena ZFPPIPP). Kljub temu pa odsotnost vsebinske presoje ne sme omogočiti zlorabe tega postopka za doseganje ciljev, ki z zakonom niso predvideni; če se izkaže, da je dolžnik s predlogom za poenostavljeno prisilno poravnavo prekoračil dopustnost takega predloga, temu pravnega varstva ni mogoče nuditi (tako tudi sklepi VSL Cst 549/2016 z dne 31.8.2016, Cst 4/2017 z dne 24.1.2017, Cst 425/2020 z dne 14.10.2020). Kot je pojasnilo tudi VSRS v sklepu III Ips 112/2016 z dne 19.5.2017: Čeprav je v postopku poenostavljene prisilne poravnave nadzorna funkcija sodišča omejena, je potrebno zagotoviti učinkovito pravno varstvo upnikom, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave z utemeljevanjem, da naj bi dolžnik z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zgolj zlorabljal svoje pravice. Za utemeljitev takšnega ugovora zlorabe pravice pa je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki zlorabo zatrjuje. In nadaljuje, da iz navedenega izhaja, da sodišče ob odločanju o predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni dolžno vsebinsko presojati posameznih dejanskih predpostavk iz predloga in priloženih prilog. Do teh predpostavk se je dolžno opredeliti samo v primeru konkretiziranih in dokazno podprtih ugovorov upnika o zlorabi pravic dolžnika. Tovrstne ugovore lahko upnik uveljavlja tako v predhodnem kot tudi v glavnem postopku insolventnosti.

8. Upnik je navedel dovolj konkretnih dejstev, ki bi, če se izkažejo za resnična, lahko kazali na zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave. Dolžnik namreč že upnikove (pritožnikove) terjatve v posodobljenem seznamu terjatev ni upošteval v njeni pravilni višini; pritožnik zatrjuje, da ta znaša 80.175,11 EUR in ne le 67.691,98 EUR, kot je navedeno v spornem seznamu. Prav tako pritožba nasprotuje obstoju terjatve A. A., ki je največja terjatev v tem seznamu (142.500,00 EUR), ki bi glede na višino vseh v posodobljenem seznamu terjatev navedenih terjatvah (poleg navedenih dveh je še terjatev F. F. s.p. v višini 306,00 EUR) teoretično lahko sam izglasoval poenostavljeno prisilno poravnavo (če ne bi ZFPPIPP določal, da mora ZA glasovati tudi večina vseh upnikov – tretji odstavek 221.e člena ZFPPIPP). Ob tem iz pritožbenih trditev izhaja, da naj bi bil A. A. tudi družinsko povezan z dolžnico, F. F. pa je dolžničina računovodja. Prav tako pritožnik uveljavlja tudi, da je dolžnica, prav z namenom oškodovanja njega kot upnika, odtujila nepremičnine z darilno pogodbo, kar je izpodbojno tako po OZ kot po ZFPPIPP za primer stečaja, prav tako pa naj tudi ne bi obstajale terjatve, katerih poplačilo je zavarovano s hipoteko na sporno odtujenih nepremičninah.

9. Višje sodišče ocenjuje, da so pritožbene navedbe upnika dopustne pritožbene novote, saj jih pritožnik doslej v postopku še ni mogel uveljavljati, bi pa lahko odločilno vplivale na presojo utemeljenosti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Ker navedenih trditev pritožbeno sodišče glede na njihovo naravo zaradi varstva načela kontradiktornosti in pravice do izjave ter pravice do pravnega sredstva ne more samo prvič presojati, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V odgovoru na pritožbo se je dolžnica o teh navedbah sicer izjavila, vendar se upnik o njenih navedbah in dokazih v postopku, ki ga izvede sodišče prve stopnje po prejemu pritožbe, niti še ni mogel izjaviti. Pri tem višje sodišče še pripominja, da je prav tako nenavadno, da je dolžnica ob vložitvi predloga zatrjevala obstoj 16 terjatev, s plačilom katerih naj bi zamujala, medtem ko so v posodobljenem seznamu terjatev navedene le še tri terjatve. Prav tako je pritožnik uveljavljal tudi, da naj dolžnica ne bi bila insolventna, zaradi česar postopek poenostavljene prisilne poravnave prav tako ni dopusten (primerjaj 50. člen ZFPPIPP).

10. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11. Izrek o stroških temelji na 129. členu ZFPPIPP.