Jedro

V skladu z določbami ZDavP je stranka dolžna ravnati po sklepu o izvršbi in po prejemu sklepa zarubiti sredstva na račun davčnega dolžnika, ne glede na izvor teh sredstev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke proti odločbi Davčnega urada A., Izpostave B. št. ... z dne 27. 2. 2006, s katero prvostopni organ ni ugodil zahtevi tožnice za vračilo denarnih sredstev, zarubljenih z njenega transakcijskega računa. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je po podatkih spisov prvostopni organ s sklepom z dne 25. 1. 2006 začel davčno izvršbo dolgovanega zneska iz naslova davčnih obveznosti iz denarnih sredstev tožnice. Banka je sklep izvrševala in na račun davčnega organa prve stopnje nakazala znesek 674 000,00 SIT, za katerega tožnica v svoji vlogi trdi, da ni njen, ker predstavlja del odškodnine, ki pripada njenim strankam, in zato zahteva njegovo vračilo. Prvostopni organ je, po presoji tožene stranke takšno njeno zahtevo utemeljeno zavrnil. Ugotavlja namreč, da ima tožnica pri zadevni banki odprt transakcijski račun. Banka se je v skladu z določbami 153. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 - v nadaljevanju: ZDavP-1) in Pravilnika o načinu ravnanja izvajalcev plačilnega prometa v zvezi z izvrševanjem sklepov o prisilni izterjavi (Uradni list RS, št. 91/02- v nadaljevanju: Pravilnik) dolžna ravnati po sklepu o izvršbi in po prejemu sklepa zarubiti sredstva na njenem računu, ne glede na izvor teh sredstev. Tožnica je imela sredstva, ki jih je bila banka dolžna zarubiti, nesporno na svojem računu. V postopku s pritožbo je sicer izkazala, da je bila na njen račun nakazana odškodnina za njene stranke, vendar pa odškodnina, ki jo odvetniki prejemajo na svoj račun, na podlagi 144. člena ZDavP-1, ki ga je banka dolžna upoštevati, iz davčne izvršbe ni izvzeta. Način izplačila odškodnine strankam je tako stvar pogodbenih razmerij med tožnico in strankami, ne pa davčnega organa, ki ima na podlagi 130. člena ZDavP-1 v izvršbi pravico seči na vse dolžnikovo premoženje, kar pa nedvomno so denarna sredstva na računu tožeče stranke.

Tožnica je najprej vložila tožbo zaradi molka tožene stranke o pritožbi, ki jo je nato, potem ko je bila izdana, razširila na odločbo tožene stranke. V tožbi in razširitvi navaja, da se davčna organa v svojih razlogih napačno sklicujeta na 144. člen ZDavP, pri tem pa spregledata, da gre v konkretnem primeru za rubež premoženja, ki ni premoženje tožnice in s tem premoženje, ki bi ga bilo mogoče zarubiti v davčni izvršbi. Davčni organ bi pri odločanju moral uporabiti 130.člen ZDavP, ki določa, da je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz izvršbe. Pri odškodnini, katere vračilo je zahtevala tožnica pa gre dejansko za odškodnino, ki po sodni odločbi pripada A.A.. Torej ne gre za premoženje tožnice in je zato davčna izvršba nedopustna. Poudarja še, da je Zavarovalnica A.A.A. d.d. odškodnino samovoljno nakazala na račun tožnice. Odvetnik ima v določenem mandatnem razmerju pooblastilo za zastopanje zgolj do pravnomočno zaključene zadeve. V tem postopku je bila zadeva pravnomočno zaključena in tako mandatnega razmerja med A.A. in tožnico kot pooblaščenko ni bilo več. Nakazilo je bilo zato neupravičeno in neutemeljeno. Tožnica ni izkazala pooblastila za sprejemanje denarja za oškodovanca. Tožnica zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi gre za davčno izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima tožnica pri banki in s tem (po vsebini) za izvršbo na denarno terjatev, ki jo ima tožnica do banke, in ki je kot taka - kot poseben način izvršbe urejena v določbah od 152. do 157. člena ZDavP-1. Pri tej izvršbi pa je z ozirom na banko kot dolžnikovega dolžnika ter njeno obveznost, da ravna po sklepu o izvršbi, pomembno samo, da ima davčni dolžnik pri njej odprt račun. Že s samim tem dejstvom je banka zavezana, da izvaja sklep o izvršbi, to je, da zarubi sredstva na dolžnikovem računu do višine dolžnega zneska ter da prenese zarubljena denarna sredstva na predpisane davčne račune. V ugovoru zoper sklep o izvršbi namreč banka lahko ugovarja samo, da dolžnik pri njej nima odprtega računa, hkrati pa je odgovorna za neizvršitev sklepa tako, da se davek v primeru, če zneska iz sklepa ne zarubi in ne prenese, izterja od nje. Nadaljnja razmerja med banko in njenim komitentom - davčnim dolžnikom torej v davčni izvršbi niso pomembna. To pa pomeni, da ni pomembno, čigava dejansko so bila v konkretnem primeru sredstva na računu tožnice. Bistveno je, da so bila zarubljena in prenesena na davčne račune tista denarna sredstva, ki so bila na tožničinem transakcijskem računu pri zadevni banki. Da ima tožnica pri banki račun in da so bila zarubljena sredstva na tem (njenem) računu, pa v zadevi niti ni sporno. To pa pomeni, da je bilo o njeni "zahtevi za vrnitev" zarubljenega zneska oziroma pritožbi zoper izvršilno dejanje (rubež in prenos sredstev na računu pri banki) pravilno odločeno in da je zato tožena stranka z izpodbijano odločbo pritožbo zoper takšno odločitev utemeljeno zavrnila. Tudi po presoji sodišča je namreč pravilno ugotovila, da so bila v konkretnem primeru tožničina denarna sredstva na računu pri banki tisto (dolžnikovo) premoženje, na katerega se skladno s citiranimi določbami ZDavP lahko seže z davčno izvršbo.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbah 73. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 107. člena istega zakona.