Jedro

Za izrek inšpekcijskega ukrepa po določilu 2. alineje 2. odstavka 28. člena ZVK mora biti podan pogoj, da je predhodno zaradi dejanja nelojalne konkurence vložena tožba ali ovadba. Drugi element nelojalne konkurence - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - je podan, ker je obvestilo, da za sodelovanje v nagradni igri nakup blaga ni potreben, napisano na tak način, da ga povprečni potrošnik spregleda oziroma ga ne opazi. Sodišče sprejema dokazno oceno tožene stranke v tem smislu, da zavajanje ne bi bilo podano samo v primeru, da bi bila možnost sodelovanja v nagradni igri prek nakupa blaga in možnost sodelovanja v nagradni igri brez nakupa blaga označeni na bistveno sorazmeren oziroma podoben način. V nasprotju s tem standardom pa je v konkretnem primeru podano očitno nesorazmerje v opaznosti obeh obvestil, zato je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da gre za ravnanje, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Tožena stranka pa je imela zakonito podlago za odločitev, da gre v konkretnem primeru za dejanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji tudi zaradi tega, ker obljubljene nagrade po vrednosti občutneje presegajo vrednost blaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS Enota A z dne 15. 2. 2000, s katero je prvostopenjski upravni organ z uporabo določila 1. in 13. alineje 3. odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK), 25. člena Posebnih uzanc v prometu na drobno (Uradni list SFRJ, št. 12/78) in na podlagi določila 2. alineje 28. člena ZVK tožniku prepovedal nadaljnje objavljanje in izvedbo nagradne igre "zima na snegu", rok izvršitve odločbe pa je bil določen s prejemom odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil vse elemente iz določila 1. in 13. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK. Tožena stranka opisuje načine, kako je tožeča stranka reklamirala nagradno igro in je s tem nastopala na trgu. V zvezi z načini reklamiranja navaja, kako je tožeča stranka na reklamnih sporočilih označila obvestilo, da za sodelovanje v nagradni igri nakup ni potreben. V zvezi s tem se tožena stranka postavlja na argument, da je reklamni material pripravljen tako, da povprečni potrošnik spregleda oziroma ne opazi obvestila "za sodelovanje v nagradni igri nakup ni potreben", kajti ta napis je v primerjavi z ostalimi napisi neopazen. Ta dokazni standard tožena stranka nadalje razlaga, da bi tudi v primeru, če bi pritožnica možnost sodelovanja v nagradni igri brez nakupa zapisala z večjim tiskom, bi bila nagradna igra še vedno zavajajoča. Kajti s tem, ko je povprečnemu potrošniku jasno predstavljena le ena od možnosti sodelovanja v nagradni igri, druga možnost sodelovanja pa je zapisana na način, da jo je mogoče spregledati, namesto da bi bilo potrošniku preprosto in na enako opazen način povedano, da ima dve možnosti sodelovanja v nagradni igri (da kupi izdelek ali pa da pošlje dopisnico na naslov organizatorja igre brez nakupa), je po mnenju tožene stranke nagradna igra v konkretnem primeru oblikovana tako, da je sodelovanje v nagradni igri pogojeno z nakupom. Z uporabo tega dokaznega standarda tožena stranka pride do enakega sklepa v zvezi z reklamiranjem na notranji strani deklaracijskih nalepk. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi utemeljila, da sta vrednosti prve in druge nagrade občutno višje od vrednosti izdelka glede na to, da gre za 463-kratno oziroma 185-kratno vrednost nagrade v razmerju do vrednosti izdelka. Standard občutnega preseganja vrednosti izdelka pa je podan tudi v primeru tretje nagrade, ki znaša 8.000,00 SIT, kajti pol-litrska plastenka stane 108,00 oziroma 115,00 SIT, pri čemer je tožena stranka upoštevala, da je bilo razpisanih 50.000 tretjih nagrad. Kar zadeva element škode za druge udeležence na trgu iz določila 13. člena ZVK tožena stranka povzema ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa, da se škoda povzroča drugim konkurenčnim proizvajalcem podobnih vrst pijač, ki se ne poslužujejo tovrstnih načinov spodbujanja prodaje. Ker se drugi ponudniki blaga poslužujejo dovoljenih načinov pospeševanja prodaje, kot so konkurenčne cene, reklamni predmeti minimalne vrednosti, je tem udeležencem nedvomno nastala škoda oziroma bi jim utegnila nastati. Tožena stranka nadalje utemeljuje, zakaj je zaradi ravnanja tožeče stranke nastala škoda tudi kupcem. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka utemeljuje, zakaj v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti uzanc v prometu blaga na drobno, vendar ob tem ugotavlja, da ta napaka prvostopenjskega upravnega organa ni mogla vplivati na odločitev o stvari. Glede pritožbenega argumenta o napačnih navedbah v inšpekcijskem zapisniku pa tožena stranka pravi, da bi morala pritožnica pripombe navesti ob inšpekcijskem pregledu oziroma po prejemu zapisnika, česar pa ni storila. Upravni organ je dokaze pravilno presodil in popolno ugotovil dejansko stanje.

V tožbi tožeča stranka pravi, da ji je bila kršena ustavna in zakonska pravica, da svobodno nastopa na trgu in da ji je z očitanjem nepoštenega nastopanja na trgu prizadeta občutna materialna in imaterialna škoda. Tožbo vlaga na podlagi določila 25., 1., 2. in 3. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Kot poseben interes za vložitev tožbe navaja, da naj sodišče postavi jasna merila o dopustnem lojalnem in nedopustnem nelojalnem nastopanju na trgu, da bi se omejilo arbitrarno in napačno določanje upravnih organov. Prvostopenjski upravni organ je za odgovorno osebo določil nekoga, ki je po svojem položaju tajnica in ne opravlja poslovodnih ali drugih upravljaljskih funkcij, zato so zapisnik in zabeležke v njem napačne. V zvezi z glavnim argumentom tožene stranke, da je bil napis, da za sodelovanje v žrebanju ni potreben nakup artikla napisan s premajhnimi črkami, tožeča stranka pravi, da je to stvar vsakokratnega dejanskega stanja in je to vprašanje vedno podvrženo subjektivni presoji posameznika. To subjektivno stališče pa se poskuša objektivizirati s standardom povprečno skrbnega potrošnika. Temu standardu pa se je tožeča stranka v celoti podvrgla, upoštevala je estetski videz, vizualne učinke in je posebno skrb posvetila temu, da bi vsak povprečen naslovnik bil zadosti informiran, da za udeležbo v nagradnem žrebanju ni potreben nakup nobenega od ponujenih produktov. Napisi so bili dovolj jasni in napisani na očitno viden način. Kar zadeva število in zneske nagrad tožeča stranka pravi, da je le 20 nagrad doseglo maksimalno vrednost 50.000,00 SIT, vrednost ostalih nagrad pa je bila zanemarljiva, saj je najpogostejša nagrada dosegla vrednost pol litrske plastenke, ki ni presegala 90,00 SIT. Glede razpona vrednosti nagrad je tožeča stranka upoštevala mnenje tržnega inšpektorata iz meseca junija 1998, ki ga prilaga tožbi kot dokaz. Splošna praksa na trgu v Sloveniji pa kaže, da v nekaterih drugih promocijah nagrade nekaj desetkrat presegajo vrednost nagrad, ki jih je ponujala tožeča stranka v konkretnem primeru. Vrednost nagrad zato ni občutno presegala vrednosti blaga, s katero naj bi kupec pridobil možnost nagrade. Zaradi tega tožeča stranka meni, da je od treh pogojev po določilu 13. člena ZVK podan samo pogoj, da je tožeča stranka nastopala na trgu. Ravnanje tožeče stranke ni bilo v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, tožena stranka pa je samo ugibala, da naj bi bili oškodovani konkurenti tožeče stranke in ni ugotavljala nobenega elementa v zvezi s škodo. V dokaznem predlogu tožeča stranka med drugim predlaga pridobitev mnenja Urada za varstvo potrošnikov glede različnih premijskih poslov v Sloveniji v preteklosti (npr. nagradna igra Mr. D) in po potrebi postavitev izvedenca oglaševalsko oblikovalske stroke in postavitev izvedenca psihologa. Predlaga tudi vpogled v dosedanjo prakso oglaševanja in promocijskih akcij na teritoriju Slovenije, pri čemer je tožeča stranka navedla, da bo imena udeležencev poslala naknadno. Predlaga, da sodišče prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo v celoti odpravi oziroma da sodišče samo odloči o stvari in kumulativno odloči, da tožeča stranka pri nastopanju na trgu v promociji "Zima na snegu" ni ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in ni zakrivila dejanja nelojalne konkurence. Zahteva tudi, da sodišče naloži toženi stranki plačilo celotnih stroškov postopka v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Za izrek inšpekcijskega ukrepa po določilu 2. alineje 2. odstavka 28. člena ZVK (Uradni list RS, št. 18/93 in Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, Uradni list RS, št. 56/99) mora biti podan pogoj, da je predhodno zaradi dejanja nelojalne konkurence vložena tožba ali ovadba. Zoper tožečo stranko je bila dne 15. 2. 2000 vložena ovadba za gospodarski prestopek pod št. 330-21/00-10-11002 zaradi kršitve 1. in 13. alineje 13. člena ZVK. Za zakonitost izpodbijane odločbe je moralo sodišče presoditi tudi, ali je tožena stranka pravilno zavrnila pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, tako da so izkazani vsi trije elementi nelojalne konkurence po določilu 13. člena ZVK v zvezi z določilom 1. in 13. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK. Po določilu 2. odstavka 13. člena ZVK je nelojalna konkurenca dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Med strankama je nesporno, da je izpolnjen prvi pogoj za obstoj nelojalne konkurence, to je, da je tožeča stranka s svojimi ravnanji nastopala na trgu. Tožena stranka je utemeljila, da je drugi element nelojalne konkurence - ravnanje je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - podan, ker je obvestilo, da za sodelovanje v nagradni igri nakup blaga ni potreben, napisano na tak način, da ga povprečni potrošnik spregleda oziroma ga ne opazi. Sodišče sprejema dokazno oceno tožene stranke v tem smislu, da zavajanje ne bi bilo podano samo v primeru, da bi bila možnost sodelovanja v nagradni igri prek nakupa blaga in možnost sodelovanja v nagradni igri brez nakupa blaga označeni na bistveno sorazmeren oziroma podoben način. V nasprotju s tem standardom pa je v konkretnem primeru podano očitno nesorazmerje v opaznosti obeh obvestil, zato je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da gre za ravnanje, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Dokazni standard, da oglaševanje utegne ustvariti zmedo med potrošniki na trgu (1. alijneja 13. člena ZVK), če je podano očitno nesorazmerje v opaznosti dveh ključnih obvestil, sodišče redno uporablja v tovrstnih primerih (sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 763798-11 z dne 8. 12. 1999, U 1294/98-11 z dne 22. 11. 2000 in U 1183/99-9 z dne 9. 1. 2002). Zaradi omenjenega očitnega nesorazmerja v opaznosti obeh obvestil sodišču ni bilo treba izvajati dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, in ki bi bili pravno pomembni samo v primeru, da omenjeno nesorazmerje ne bi bilo očitno. Tožena stranka pa je imela zakonito podlago za odločitev, da gre v konkretnem primeru za dejanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji tudi zaradi tega, ker obljubljene nagrade po vrednosti občutneje presegajo vrednost blaga. Tožena stranka je to dokazno oceno argumentirala s številkami, kar sodišče sprejema in zato v skladu z določilom 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ne bo ponavljalo razlogov. Tožena stranka se sicer sklicuje na mnenje Tržnega inšpektorata Slovenije z dne 26. 6. 1998, kjer je rečeno, da je dovoljena tista višina nagrade, ki si jo kupec lahko privošči brez posebnega varčevanja, in da ta vrednost praviloma znaša 50.000,00 SIT. Sodišče je v zvezi s tem dokaznim standardom sledilo upravno-sodni praksi na tem področju. Vrhovno sodišče RS je s sodbo U 1388/94-4 z dne 25. 9. 1997 štelo, da nagrade s stokratnim, sedemdesetkratnim in tridesetkratnikom vrednosti blaga občutno presegajo vrednost blaga v smislu določbe 13. alineje 2. odstavka 13. člena ZVK. V konkretnem primeru pa so te razlike med nagradami in blagom še večje, pri čemer je bilo najnižjih nagrad obljubljenih kar 50.000. Podan je tudi tretji pogoj za obstoj nelojalne konkurence iz določila 2. odstavka 13. člena ZVK. Tako Upravno sodišče kot tudi Vrhovno sodišče RS v skladu z jezikovno razlago določila 2. odstavka 13. člena ZVK omenjeni tretji pogoj za obstoj nelojalne konkurence štejeta za dokazan, če je glede na znane okoliščine primera utemeljeno sklepati, da bi škoda utegnila nastati za druge ponudnike blaga, ki se ne poslužujejo tovrstnih nagradnih žrebanj (sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 1294/98-11 z dne 22. 11. 2000 in U 1183/99-9 z dne 9. 1. 2002 in sodba Vrhovnega sodišča v zadevi U 1388/94-4 z dne 25. 9. 1997), škoda pa lahko nastane tudi za potrošnike kot udeležence na trgu, kar je natančno utemeljila tožena stranka. Zato v takih primerih ni potrebno škode dokazovati niti ni potrebno v tovrstnih primerih s posebnimi dokaznimi sredstvi dokazovati možnosti nastanka škode, kar pomeni, da tudi ni potrebno dokazovati obstoja vseh pravnih elementov, ki so potrebni za ugotovitev nastanka škode, kar sicer uveljavlja tožeča stranka v tožbi. Sklicevanje tožeče stranke na napačne navedbe v zapisniku o inšpekcijskem pregledu so pavšalne v tem smislu, da tožeča stranka ne pove, kateri podatki v zapisniku so napačni zaradi osebe, ki je sodelovala v postopku, in ne utemeljuje pravno relevantne zveze med zatrjevanimi napačnimi podatki in elementi izpeljane dokazne ocene tožene stranke o obstoju nelojalne konkurence po določilu 13. člena ZVK; ta zveza pa po presoji sodišče tudi ne izhaja iz podatkov v spisu.

Z izpodbijano odločbo ni bila kršena pravica tožeče stranke do svobodnega nastopanja na trgu. Določilo 1. odstavka 74. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I) pravi, da je gospodarska pobuda svobodna, drugi odstavek istega člena pa pravi, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Javno korist med drugim predstavlja tudi varstvo pred prepovedanimi dejanji nelojalne konkurence, saj je lojalna konkurenca ustavno varovana vrednota (3. odstavek 74. člena Ustave). Ker ZVK (28. člen) izpeljuje to ustavno prepoved nelojalne konkurence s tem, da predpisuje možnost, da inšpektor začasno prepove dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence, in ker je sodišče v konkretnem upravnem sporu ugotovilo, da je bil izpodbijani akt zakonit, ni podana kršitev omenjene pravice tožeče stranke niti ni šlo za poseg v to pravico, ki bi se moral presojati tudi po določilu 3. odstavka 15. člena Ustave RS. Konkretni primer je treba presojati z vidika določila 2. odstavka 15. člena Ustave, po katerem je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja pravice, kadar tako določa ustava. Izrečeni inšpekcijski ukrep v konkretnem primeru zato pomeni zgolj način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude ne pa kršitev ali poseg v to pravico.

Postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta je bil pravilen, odločba je pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena ZUS), zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker lahko stranke v tovrstnem upravnem sporu izpodbijajo samo dokončen posamični akt, zoper katerega ni možna pritožba v upravnem postopku (2. odstavek 1. člena ZUS), je sodišče smiselno štelo, da tožeča stranka izpodbija samo drugostopenjsko odločbo in ni posebej odločalo o zavrženju tožbe zoper upravni akt prvostopenjskega upravnega organa.

Z izrekom sodbe je zavrnjen tudi zahtevek za povrnitev stroškov, ker po določilu 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta.