Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na to, da tožnik v 15-dnevnem roku od vročitve opomina ni plačal sodne takse, je po samem zakonu nastopila fikcija umika tožbe. Zato tudi če je sodno takso kasneje vendarle plačal, to ne more vplivati na že nastalo pravno posledico. Sklep o umiku tožbe je tako deklaratorne narave; z njim sodišče zgolj ugotavlja to, kar je nastalo po samem zakonu.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožba umaknjena in postopek ustavilo. Zoper ta sklep se zaradi bistvene kršitve določb postopka pritožuje tožnik in navaja, da ga je sodišče s sklepom z dne 7.7.2000 pozvalo, da mora v treh dneh predložiti dokaz, da je takso za tožbo pravočasno plačal. Tožnikov pooblaščenec je 23.8.2000 plačal takso ter dokazilo o tem istega dne poslal sodišču. Taksa je bila plačana šele 23.8.2000 iz objektivnih razlogov (tožnik ima prebivališče na območju BiH). Sodišče prve stopnje je torej umik tožbe pogojevalo z iztekom trodnevnega roka, v katerem tožnik ne bi predložil dokaza o plačilu sodne takse. Razen tega tožnikov pooblaščenec v svojem spisu ne najde opomina za plačilo sodne takse, sicer pa bi moralo sodišče opomin poslati neposredno tožniku in ne njegovemu pooblaščencu. Pritožba ni utemeljena. Glede na to, da tožnik v 15 dnevnem roku od vročitve opomina ni plačal sodne takse (4. odstavek 26. člena Zakona o sodnih taksah) je po samem zakonu nastopila fikcija umika tožbe (4. odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Zato tudi če je tožnik sodno takso kasneje vendarle plačal, to ne more vplivati na že nastalo pravno posledico. Sklep o umiku tožbe je namreč deklaratorne narave; z njim sodišče zgolj ugotavlja to, kar je nastalo že po samem zakonu. Tako je brez pomena tudi pritožbeno sklicevanje na sklep z dne 7.7.2000, s katerim je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da mora v treh dneh predložiti dokaz o pravčasnem plačilu sodne takse. Ne le, da ne predstavlja sklepa o podaljšanju roka, oziroma o kakem dodatnem roku (o čem takem omenjeni sklep niti ne govori), je rok za plačilo sodne takse zakonski rok in zato nepodaljšljiv. In ker so brez pomena tudi pritožbene trditve, da so za zamudo s plačilom sodne takse krivi objektivni razlogi spričo tožnikovega prebivališča v BiH (to bi bil lahko kvečjemu razlog za vrnitev v prejšnje stanje), da tožnikov pooblaščenec v svojem spisu ne najde opomina za plačilo sodne takse (bistveno je, da je v spisu povratnica, ki dokazuje, da je bil tožnikovemu pooblaščencu opomin vročen 10.5.2000) ter da bi moralo sodišče opomin za plačilo sodne takse vročiti tožniku, ne pa njegovemu pooblaščencu (za vročanje taksnega opomina ne določa zakon nobene izjeme od pravila, da se pisanja vročajo strankinemu pooblaščencu - prim. 1. odstavek 137. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).