Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženka je odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi pred izdajo odločbe stranki omogočila, da se o listinah, ki jih je vzela za podlago svoje odločitve, izjavi. Pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki se nanaša na vrednost nepremičnin, ki se upoštevajo pri ugotavljanju premoženja v zvezi z uveljavljanjem BPP, bi morala toženka tožnika seznaniti in mu dati možnost, da se o njem izjavi.
I.Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju številka Bpp 1859/2023 z dne 17. 10. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Toženka je v izpodbijani odločbi zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).
2.Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku zavrnjena prošnja za BPP za pravno svetovanje in zastopanje ter oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka v zadevi pred Okrajnim sodiščem v Šmarju P 23/2022, ker tožnik presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP (na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP). Po podatkih iz elektronske zemljiške knjige je namreč bilo ugotovljeno, da je tožnik solastnik večih nepremičnin. Prosilec je v zemljiški knjigi do 1/2 vpisan kot solastnik parcele št. 1117, k. o. 0123 C., ki ima površino 3.010 m2. Po podatkih Prostorskega portala Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) navedena nepremičnina po dejanski rabi predstavlja deloma pozidano zemljišče in deloma najboljša kmetijska in gozdna zemljišča, ki dajejo katastrski dohodek. Na navedeni parceli stoji tudi stavba št. 417, pri čemer gre, po podatkih GURS-a, za stanovanjsko stavbo, brez naslova, zgrajeno v letu 1988, s tremi etažami in enim stanovanjem, stanovanje pa je ocenjeno na vrednost (na dan 31. 3. 2020) v višini 48.306,73 EUR. Vrednost parcele pod hišo po podatkih GURS znaša (na dan 31. 3. 2020) 6.876,00 EUR, vrednost kmetijskega dela zemljišča pa 600,24 EUR. Toženka pa ni upoštevala vrednosti kmetijskega dela zemljišča, in tako ugotovila, da znaša vrednost nepremičnine (brez upoštevanja kmetijskega dela) 48.183,00 EUR. Stanovanjska hiša, ki stoji na parceli, oz. stavba št. 417, neto tlorisne površine 216,0 m2, nima določenega naslova. Prosilec tam ne prebiva in tam nima oz. ne more imeti prijavljenega stalnega prebivališča, zato se vrednost navedene stanovanjske stavbe in zemljišča pod njo, upošteva kot premoženje prosilca (1. točka prvega odstavka 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, v nadaljevanju ZUPJS). Ugotovljena vrednost predmetne stanovanjske hiše, ki je v solasti prosilca do 1/2, za njegov delež tako znaša 24.091,50 EUR, s čimer presega z zakonom določen cenzus (ki znaša 22.336,32 EUR), zato je toženka prošnjo kot neutemeljeno zavrnila.
3.Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka nepopolno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo, napravila zaključke brez ustreznega dokaznega postopka in brez možnosti, da bi se o tem tožnik predhodno izjavil.
4.Najprej opozarja, da je tožnik v postopku v zadevi P 23/2022 pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, v kateri je zaprosil za BPP. Postopek teče zoper sodedinjo, zoper katero tožnik uveljavlja zahtevek na ugotovitev, da solastninski delež 1/2 celote nedograjene stanovanjske hiše, ki se nahaja na nepremičnini parc. št. 1117 k. o. 0123 C. in del tega zemljišča, na katerem ta hiša stoji, kakor tudi del tega zemljišča in zemljišča parc. št. 1118/2 k. o. 0123 C., ki predstavlja funkcionalno zemljišče k tej hiši, ne spada v zapuščino po pokojni materi B. B., temveč je last tožnika. Razlog je v tem, da je slednji to nedograjeno stanovanjsko hišo v letih od 1988 dalje na navedenem zemljišču izgradil sam s svojim delom in sredstvi, kar pa mu je sestra v okviru zapuščinskega postopka prerekala.
5.Opozarja, da se je naveden postopek P 23/2022 predhodno vodil pod drugima opravilnima številkama in sicer P 63/2020 in P 55/2021. Zadeva je bila namreč na novo vpisana iz razloga razveljavitve in vrnitve v ponoven postopek s strani Višjega sodišča v Celju. Opozarja, da gre za isto zadevo, v okviru katere je v enakem obsegu že dobil BPP, tako za P 63/2020 in P 55/2021. Tožniku je bila BPP najprej trikrat odobrena (z več različnimi odločbami za predhodne faze postopka), sedaj pa je njegova vloga z izpodbijano odločbo zavrnjena, pri čemer pa se njegove premoženjske in dohodkovne razmere od izdaje prve odločbe z dne 28. 10. 2020 niso prav v ničemer spremenile. Prav tako se niso spremenile niti okoliščine njegovega bivanja, ki so že vrsto let enake. Tako je poseženo v njegovo ustavno pravico do enakega varstva pravic.
6.Glede lastništva nepremičnin, pa je v navedenih treh predhodnih odločbah opr. št. Bpp 1579/2020 z dne 28. 10. 2020, Bpp 11/2022 z dne 7. 1. 2022 in Bpp 1714/2021 z dne 7. 1. 2022, Okrožno sodišče v Celju zaključilo povsem nasprotno. Zaključilo je namreč, da je tožnik solastnik do 1/2 več nepremičnin, ki vse ležijo v k. o. C., med katerimi je tudi parc. št. 1117. Sodišče je z vpogledom v podatke Prostorskega portala GURS ugotovilo, da vsa navedena zemljišča v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča in gozdna zemljišča, in se ne štejejo v premoženje prosilca, saj mu dajejo dohodek, ki je upoštevan pri njegovem lastnem dohodku. Iz kakšnega razloga je v izpodbijani odločbi na podlagi povsem istih podatkov in dejanskega stanja glede parc. št. 1117 sodišče prišlo do povsem drugačnega zaključka, pa ni jasno. V vsakem primeru je sodišče v navedenih treh predhodnih pravnomočnih odločbah glede tega dejstva odločilo pravilno, ko parcele 1117 k. o. C. ni štelo za premoženje tožnika, saj tudi po podatkih o namenski rabi tega zemljišča, ta parcela po namenski rabi predstavlja pretežno kmetijsko in v manjšem delu gozdno zemljišče, ne pa tudi stavnega zemljišča. Tega ne spremeni niti dejstvo, da na tem zemljišču dejansko stoji nedokončan objekt, v katerem tožnik živi. Namreč objekta samega v skladu z načelom superficies solo cedit ni mogoče šteti za nepremičnino, pač pa zgolj za sestavni del zemljišča, ki deli pravno usodo zemljišča. Torej gre po namenski rabi še vedno za kmetijsko in gozdno zemljišče, ki pa se ne upošteva kot premoženje.
7.Torej na parceli 1117 k. o. C. se dejansko nahaja tudi nedokončan objekt s št. stavbe 417. Ta objekt je ravno predmet navedene pravde pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, saj ga je do sedanje nedograjene faze izgradil tožnik sam za potrebe svojega bivanja. Tožnik pa v tej nedograjeni stanovanjski hiši že vseskozi tudi dejansko prebiva. Ni jasno, od kje sodišču podlaga za zaključek, da tožnik v tej hiši ne prebiva in tega sodišče ni tudi z ničemer pojasnilo. Gre pa za odločitev bistveno okoliščino, ki mora biti v odločbi jasno in nedvoumno ugotovljena. Toženka pa v izpodbijani odločbi te bistvene okoliščine seveda ni mogla jasno in nedvoumno ugotoviti, ker v zvezi s tem sploh ni izvedla zakonitega dokaznega postopka, predvsem pa tožniku v zvezi s tem sploh ni dala nobene možnosti do izjave glede tega ključnega vprašanja. S tem je sodišče ob izdaji izpodbijane odločbe kršilo tudi pravico tožnika do sodelovanja in izjave v postopku. Res pa tu nima prijavljenega stalnega prebivališča, ker ga ni mogoče upravno prijaviti, ker med dediči obstoji že več kot desetleten spor o obsegu zapuščine po pokojni materi, ki je še vedno vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, zaradi česar tožnik sam ne more sprožiti prav nobenih postopkov, na podlagi katerih bi hišno številko lahko pridobil in posledično na tem njegovem kraju dejanskega stalnega bivanja prijavil tudi stalno prebivališče.
8.Tožnik je z zavrnitvijo predmetne prošnje onemogočen tudi v ureditvi vseh potrebnih zadev za to, da bi svoje stalno prebivališče tudi prijavil v tej hiši, ki pa že vrsto let predstavlja dejansko mesto njegovega stalnega bivanja.
9.Tožnik tudi ne soglaša z zaključkom o vrednosti sporne hiše oz. meni, da ni višja od 48.000,00 EUR. Gre znova za povsem napačen in preuranjen zaključek, brez izvedbe ustreznega dokaznega postopka in brez možnosti, da bi se tožnik o tem predhodno izjavil. Dejanska sedanja tržna vrednost te stanovanjske hiše je namreč po prepričanju tožnika bistveno nižja.
10.Predlaga ugoditev tožbi in odpravo odločbe ter priglaša stroške postopka.
11.Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je poslala upravni spis.
12.Tožba je utemeljena.
13.V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev toženke, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo prošnjo, da se mu dodeli BPP iz razloga, ker tožnik ne izpolnjuje finančno-premoženjskega pogoja.
14.Pri odločanju o prošnji za dodelitev redne BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP).
15.V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri ugotavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZBPP pa se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči.
16.Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na podatkih o vrednosti nepremičnin parc. št. 1117 k. o. 0123 C., kjer je tožnik solastnik do 1/2, na kateri stoji stavba št. 417, pri čemer gre po podatkih GURS za stanovanjsko stavbo brez naslova, s tremi etažami in enim stanovanjem. Po javno dostopnih podatkih GURS znaša vrednost stanovanja na dan 31. 3. 2020 48.306,73 EUR, vrednost brez upoštevanja kmetijskega dela pa 48.306,73 EUR. Gre za podatke, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti in so bili odločilni za zavrnitev prošnje za dodelitev redne BPP, zaradi neizpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP, katerega cenzus je v času izdaje odločbe znašal 22.336,32 EUR. Toženka je ugotovila še, da prosilec tam ne prebiva in tam nima oz. ne more imeti prijavljenega stalnega prebivališča, zato se vrednost navedene stavbe in zemljišča pod njo upošteva kot premoženje prosilca.
17.Sodišče ugotavlja, da tožniku v obravnavanem primeru pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je toženka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev. Tretji odstavek 14. člena ZBPP namreč jasno določa, da ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.
18.Odsotnost navedenega procesnega dejanja pa vpliva na popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, s tem pa tudi na zakonitost odločitve. Tožnik je imel tako možnost šele v tožbi navajati, da pri odločanju upoštevane nepremičnine predstavljajo nepremičnine, ki so predmet spora pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah P 23/2022, nadalje je navajal, da v navedenih nepremičninah prebiva ter zaradi spora v zvezi z zapuščinskim postopkom, kjer je pokojna mati še vedno vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin, tožnik sam ne more sprožiti nobenih postopkov, na podlagi katerih bi lahko pridobil hišno številko in posledično v kraju prebivanja dejansko prijavil stalno prebivališče.
19.Tožnik tudi opozarja na spornost podatkov GURS o namenski rabi, ter obstoj treh predhodnih odločitev toženke, ki mu je v istem postopku odobrila BPP na podlagi enakih podatkov.
20.Toženka je odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi pred izdajo odločbe stranki omogočila, da se o listinah, ki jih je vzela za podlago svoje odločitve, izjavi. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati, oziroma ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi (kar zahteva tudi zgoraj navedena določba tretjega odstavka 14. člena ZBPP). Zato bi morala toženka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki se nanaša na vrednost nepremičnin, ki se upoštevajo pri ugotavljanju premoženja v zvezi z uveljavljanjem BPP, seznaniti in mu dati možnost, da se o njem izjavi. Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka pa tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko ni imel možnost ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju.
21.Načelo zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je eno izmed temeljnih načel upravnega postopka, katerega določbe se uporabljajo tudi v postopkih dodeljevanja BPP (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.
22.Tako je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
23.Ker je po presoji sodišča toženka z opustitvijo načela zaslišanja stranke zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo izpodbijane odločbe, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem naj le-ta, skladno s stališčem sodišča, ki se tiče postopka, o zadevi ponovno odloči.
24.V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.
25.Ker je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave in ker je tožnika v postopku zastopal odvetnik, je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).
-------------------------------
1Tako Erik Kerševan in Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2017, str. 287.
RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 13, 13/1, 14, 14/3 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 9/1, 146, 237, 237/2, 237/2-3
Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.