Jedro

Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je odločba, vendar ne enake kvalitete kot neizvršljiva sodba, saj je izdan na podlagi enostranskih trditev, ne pa na podlagi kontradiktornega postopka. V takšnih primerih je treba obstoj pogojev za izdajo predhodne odredbe, s katero se prisilno posega v pravno zavarovani položaj dolžnika z določitvijo pravice upnika na tem premoženju oziroma sredstvih, ki učinkuje proti tretjim, razlagati restriktivno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izdaji predhodne odredbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo predhodno odredbo, s katero je organizacijam za plačilni promet prepovedalo, da toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke izplačajo iz njenih računov denarni znesek do višine 1.015.809,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2013 ter znesek 1.199,45 EUR (stroški izvršilnega postopka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 dalje. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper takšno odločitev.

2. Tožena stranka je izpodbijala navedeno odločitev s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru ugodi in zavrne predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe, podredno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je potrdilo navedbe tožene stranke, da iz listine, ki jo je predložila tožeča stranka predlogu za izdajo predhodne odredbe, ne izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, ko ugotavlja, da je bila pogodba št. 2010/23, ki jo je tožeča stranka predložila v dokaz obstoja obligacijskega razmerja, sklenjena med tožečo stranko in družbo D., d. o. o. Plačilo zneska 100.000,00 EUR + DDV s strani tožene stranke ne pomeni, da je tožena stranka prevzela celoten dolg družbe D. po pogodbi št. 2010/23. Tožnica v spis ni predložila nobene druge listine, iz katere bi izhajalo, da se je tožena stranka zavezala plačati celoten dolgovani znesek po omenjeni pogodbi. O tem, da je prevzela celoten dolg, ne obstoji nobena listina. Iz pogodbe izhaja, da naj bi tožeča stranka z novoustanovljeno družbo izvedla le del pogodbeno dogovorjenih storitev in te je tožena stranka tudi plačala z zneskom 100.000,00 EUR. Če bi želela prevzeti vse obveznosti družbe D. po pogodbi, bi pravdni stranki o tem sklenili pisni dogovor oziroma pogodbo, pa je nista. Omenjeno plačilo pomeni le, da je tožena stranka plačala tožeči stranki tisti del obveznosti po pogodbi, za katerega je menila, da je bil opravljen zanjo in da je plačilo primerno in sorazmerno. Tožena stranka bi se morala za prevzem celotne obveznosti v višini 1.015.809,66 EUR zavezati s pogodbo, pa se ni. Zaključek sodišča prve stopnje je v nasprotju z listino o zavrnitvi računa s strani tožene stranke. Materialnopravno napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil temelj obveznosti po pogodbi nedeljen. Iz 2. člena pogodbe izhaja, da se le del pogodbeno dogovorjenih storitev nanaša na novoustanovljeno družbo, pri tem pa je bila oddaja vloge na javni razpis, ki je najpomembnejši del pogodbenih storitev, opravljena za naročnika D. in ostale člane konzorcija. Tožena stranka ni bila pripravljena prevzeti celotne plačilne obveznosti po pogodbi, sploh ne v takšni nesorazmerni višini glede na opravljene storitve tožeče stranke. Družba D. s posebno tožbo zahteva znižanje plačila po pogodbi v skladu z določbo tretjega odstavka 779. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zaključuje, da iz pogodbe št. 2010/23 ter računov št. IR 13/00013 in št. IR 13-00032, ne izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja med pravdnima strankama. Zato pogoji iz 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ za izdajo predhodne odredbe niso izpolnjeni.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pogoji za odreditev zavarovanja denarne terjatve s predhodno odredbo izhajajo iz materialnopravne določbe 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta v obravnavanem primeru izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 257. člena ZIZ za izdajo predhodne odredbe.

6. Sodišče je izdalo predhodno odredbo na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki se glasi na denarno terjatev in ki je glede na sodno prakso (1) v nerazveljavljenem dajatvenem delu odločba domačega sodišča, s čimer se izkazuje verjetnost obstoja v njej določene dolžnikove obveznosti. Prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo obstoj tudi drugega pogoja za zavarovanje s predhodno odredbo. Pri tem nevarnosti, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ni utemeljilo neposredno, ampak na podlagi pravila o domnevani nevarnosti iz prve alineje 258. člena ZIZ. Po tem se šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena ZIZ, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katerega izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Določba je prišla v ZIZ z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZIZ (Ur. l. RS, št. 26/2011). Iz predloga navedene novele ZIZ (Poročevalec DZ z dne 11. 3. 2011, str. 12- 14), pa je razvidno, da je bil njen namen omejiti možnost zlorabe inštituta ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine zaradi zavlačevanja izvršilnega postopka z vlaganjem t. i. pavšalnih ugovorov. Pavšalen ugovor je torej ugovor, v katerem dolžnik zanika obligacijsko razmerje z upnikom. Ker pa je mogoč položaj, ko med upnikom in dolžnikom dejansko ni obligacijskega razmerja, mora upnik za pridobitev predhodne odredbe z listino (npr. pogodba, ali naročilnica ali dobavnica, ki jo je podpisal dolžnik) izkazati verjetnost obstoja obligacijskega razmerja z dolžnikom (omenjeni Poročevalec, str. 14). Kadar konkretna situacija nima navedenih in zakonsko poudarjenih značilnosti, predhodne odredbe na podlagi navedene domneve ni mogoče izdati.

7. V obravnavani zadevi je tožena stranka zoper sklep o izvršbi vložila pavšalen ugovor, s katerim je zanikala obstoj obligacijskega razmerja z upnikom. Tega v pritožbi ne zanika niti tožena stranka sama. Pritrditi pa je treba njenemu pritožbenemu očitku, da upnik ni izkazal drugega pogoja oziroma ni predložil listin, iz katerih izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, sta pogodbo o izvedbi storitev št. 2010/23 z dne 13. 10. 2010 sklenili tožeča stranka ter družba G., d. o. o. (kasneje preimenovana v D., d. o. o.) ter da navedena družba ob sklenitvi pogodbe ni predstavljala tožene stranke niti ni bila njen družbenik, saj je bila družbena pogodba o ustanovitvi tožene stranke sklenjena šele 11. 3. 2011. Zaključek sodišča prve stopnje, da je izkazan verjeten obstoj obligacijskega razmerja oziroma da je tožena stranka naknadno odobrila sklenitev omenjene pogodbe, in sicer s konkludentnim dejanjem z delnim plačilom obveznosti po navedeni pogodbi (100.000,00 EUR + DDV), ne zadosti navedenemu zakonsko določenemu pogoju. Ne predstavlja namreč jasne zavrnitve zanikanja tožene stranke, da je sprejela celotno obveznost, ki izhaja iz dajatvenega dela sklepa o izvršbi, ki bi bila izkazana z listino, ki jo je podpisal dolžnik ali ki izvira od dolžnika. Pri tem je treba pri presoji tega pogoja izhajati tudi iz okoliščine, da je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine odločba (v smislu 1. odstavka 257. člena ZIZ), vendar ne enake kvalitete kot neizvršljiva sodba, saj je izdan na podlagi enostranskih trditev, ne pa na podlagi kontradiktornega postopka. V takšnih primerih je treba obstoj pogojev za izdajo predhodne odredbe, s katero se prisilno posega v pravno zavarovani položaj dolžnika z določitvijo pravice upnika na tem premoženju oziroma sredstvih, ki učinkuje proti tretjim, razlagati restriktivno. Takšna razlaga napotuje na sklep, da tožeča stranka s predloženimi listinami ni uspela verjetno izkazati obstoja obligacijskega razmerja za denarno terjatev, ki je predmet tega postopka.

8. Glede na navedeno je sodišče napačno uporabilo omenjeno določbo 258. člena ZIZ, zato je bilo treba spremeniti sklep prvostopenjskega sodišča tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi. Ker pa je tožeča stranka verjetno nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena neposredno zatrjevala in dokazovala, prvostopenjsko sodišče pa je ni ugotavljalo, ker je napačno štelo, da se nevarnost domneva, je bilo treba sklep o izdaji predhodne odredbe razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

(1) Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2010.