Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Tožnik se je 24.1.1994 kot sopotnik poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročila druga toženka, ki je imela odgovornost obvezno zavarovano pri prvotoženi stranki. Tožnik je od obeh toženih strank zahteval nerazdelno plačilo 8.000.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 1.500.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 1.200.000,00 SIT, od zahtevanih 800.000,00 SIT za strah 500.000,00 SIT, od zahtevanih 4.500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 2.400.000,00 SIT in od zahtevanih 1.200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000,00 SIT. Skupaj mu je tako prisodilo 4.600.000,00 SIT in presežni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje so se pritožile vse tri pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbama obeh toženih strank je ugodilo in odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti znižalo na 800.000,00 SIT, za strah na 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti na 1.400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti na 300.000,00 SIT. Tako je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo znižana na skupni znesek 2.800.000,00 SIT.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik poudarja, da onemogočeno dihanje skozi nos pomeni prizadetost temeljne življenjske dobrine. Zato ima tožnik stalna vnetja žrela in glavobole. Ne strinja se z razlogi sodišča druge stopnje v zvezi z možno operacijo, ki naj bi odpravila nevšečnosti pri težavah z dihanjem, vnetjih žrela in glavobolih.

Dejstvo, da se ni odločil za operacijo, ne zmanjšuje teže posledic. Znižanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti je zato nepravilno. Analiza razlogov sodišča druge stopnje po oceni revizije pokaže, da sodišče tožniku ni prisodilo odškodnine zaradi onemogočenega dihanja skozi nos, čeprav to znižuje tožnikove vsakodnevne življenjske aktivnosti. Tudi odškodnina za strah je prenizka, saj je tožnik v nesreči doživel šok. Skaženost zaradi stalno odprtih ust zaradi dihanja skozi usta, saj je dihanje skozi nos onemogočeno, in zaradi deformiranega nosu je znatna, saj vzbuja pozornost in se ne da prikriti. Razlogi sodišča druge stopnje, da bi bilo mogoče težave z dihanjem odpraviti z operacijo, so v nasprotju s spisovnimi podatki, saj dr. Župevc te možnosti ne omenja. Tožnik meni, da je njegov tožbeni zahtevek zato v celoti utemeljen.

Prvotožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, drugotoženka odgovora na revizijo ni vložila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče o tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo niti do revizijsko uveljavljanih niti do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Izvedenec kirurg na osmi strani svojega mnenja povzema priporočilo otologa za operacijo nosne piramide in nosnega septuma, saj bi ta operacija korigirala deformacijo nosu in odstranila oviro dihanja skozi desni hodnik.

Izvedenec otorinolaringolog na drugi strani svojega mnenja izrecno pove, da bi bila zaradi sprememb v nosu, ki ovirajo tožnikovo dihanje, nujna operacija. Zato ni mogoče govoriti o nasprotju med razlogi sodbe sodišča druge stopnje in podatki v spisu.

Tožnikove revizijske trditve o onemogočenem dihanju skozi nos pa res nimajo podlage v podatkih spisa. Po ugotovitvah obeh navedenih izvedencev ne gre za onemogočeno, temveč za (zelo) oteženo dihanje skozi nos. Prvi izvedenec, na katerega se je pri svoji izpovedi skliceval tudi tožnik, pa je podrobneje pojasnil, da je prizadeta predvsem desna nosnica, medtem ko dihanje skozi levo nosnico ni ovirano. Zato tudi sodišči v svojih razlogih nista govorili o onemogočenem, temveč predvsem o oteženem dihanju skozi nos. Oteženo dihanje skozi nos je funkcionalna motnja, ki se mora odraziti v konkretnih omejitvah življenjskih aktivnosti ali v konkretnih nevšečnostih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči o tem navedli zadostne razloge in je zato zmotna tožnikova revizijska trditev in opredelitev, da mu ni bila prisojena odškodnina v zvezi s težavami zaradi oteženega dihanja skozi nos.

Neutemeljena je revizijska trditev v zvezi s skaženostjo zaradi zatrjevano stalno odprtih ust. Tožnik glede na svoje trditve pri tej obliki škode (deformacija nosu in postoperativna brazgotina na nosu) te okoliščine ni zatrjeval, zato ni bila zajeta v trditveno podlago njegove tožbe. Uveljavljati jo je začel šele v pritožbi, vendar take razširitve dejanske podlage te oblike škode sodišče druge stopnje zaradi določbe prvega odstavka 190. člena ZPP/77 ni moglo obravnavati.

Res je, da odklonitev operacije sama po sebi ne vpliva na zmanjšanje odškodnine (razen če gre za operacijo, kateri bi se po rednem teku stvari podvrgel vsak človek brez rizika škodnih posledic same operacije), kot tožnik omenja v reviziji. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik napačno razume razloge sodišča druge stopnje, ki jih s tako trditvijo izpodbija. Gre za razloge v prvem odstavku na četrti strani sodbe sodišča druge stopnje, da so vse druge nevšečnosti (težave z dihanjem ...) že upoštevane v okviru odškodnine za telesne bolečine oziroma bi jih bilo mogoče popraviti z operacijo. Stavčna zveza "oziroma" jasno kaže, da podlaga za znižanje odškodnine na drugi stopnji ni bila možna operacija, ampak dejansko upoštevanje težav in nevšečnosti v zvezi z oteženim dihanjem skozi nos.

Dejanska podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi je glede na razloge obeh sodišč naslednja. Tožnik se je telesno poškodoval kot sopotnik v prometni nesreči dne 21.1.1994. Star je bil dvaintrideset let, po poklicu je voznik. Zaradi udarca v glavo v področju nosu je dobil rano udarnino in raztrganino na področju hrbtišča nosu, odprt zlom nosnih kosti, zlom nosnega pretina, dobil pa je tudi udarec v ledveno področje in udarec v področje levega kolena. V kirurški ambulanti so mu nos operirali, neprijetni so bili krvni strdki v nosnicah, otečenost nosu, težave z redno higijeno, pregledi v kirurški ambulanti, rentgensko slikanje, odstranitev šivov itd. V času zdravljenja je trpel trajne hude bolečine sedem do deset dni, trajne manj intenzivne pa tri tedne. V bolniškem staležu je bil od 21.1.1994 do 18.2.1994. Po zaključenem zdravljenju je prestajal in prestaja nadaljnje nevšečnosti zaradi oteženega dihanja skozi nos in s tem povezanimi možnimi vnetji in glavoboli. Za to obliko nepremoženjske škode je sodišče druge stopnje znižalo odškodnino od 1.200.000,00 SIT na 800.000,00 SIT.

Tožnik je v prometni nesreči doživel hud strah, katerega posledice po ugotovitvah sodišča prve stopnje še čuti, saj še vedno občasno sanja o nesreči. Za to obliko škode je sodišče druge stopnje odškodnino znižalo od 500.000,00 SIT na 300.000,00 SIT in ob tem ocenilo, da intenzivnost zaskrbljenosti za izid zdravljenja ni bila tolikšna, da bi jo bilo mogoče upoštevati kot pravno priznano škodo.

Tožnik ima po poškodbi deformiran nosni pretin, kar moti funkcijo nosu. Oteženo dihanje skozi nos ga moti zlasti pri opravljanju težjih fizičnih del, kot sta ugotovila oba izvedenca. Na njune ugotovitve se je skliceval v svoji izpovedi tudi tožnik in pojasnil, da ne more več pomagati pri fizičnih delih v materinem vinogradu in da je moral opustiti rekreativno igranje nogometa. Zaradi teh omejitev življenjskih aktivnosti tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine. Za to obliko škode je sodišče druge stopnje znižalo odškodnino od 2.400.000,00 SIT na 1.400.000,00 SIT.

Tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine zaradi skaženosti, saj je nos ostal deformiran. Nosna os je zvita proti levi z odklonom osem stopinj. Postoperativna brazgotina na hrbtišču nosu je dolga osemnajst milimetrov, je dobro vidna, dvignjena nad nivo kože in bolj rdečkaste barve. Zaradi takih sprememb ima tožnik neprijeten občutek v kontaktiranju z drugimi ljudmi, pri katerih zaradi teh sprememb vzbuja pozornost. Sodišče druge stopnje je odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti znižalo od 500.000,00 SIT na 300.000,00 SIT.

Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je v določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89), v katerih so poleg ostalega vsebovani tudi kriteriji za prisojo pravične odškodnine. Sodišče mora pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa tudi paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnine. Pri določanju odškodnine je zato treba na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami, hkrati pa upoštevati tudi posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti itd. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo tožnikove pritožbe in ugoditvijo pritožbama obeh toženih strank ter znižanjem odškodnine materialnopravno pravilno uporabilo vse kriterije za prisojo pravične odškodnine iz pravkar navedenih zakonskih določb. Ob dovolj individualizirani in konkretizirani tožnikovi škodi je ugotovilo, da s sodbo sodišča prve stopnje prisojena odškodnina kvečjemu še odstopa navzgor izven okvirjev siceršnje prisoje odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo škodo. Po presoji revizijskega sodišča predstavljajo v postopku na drugi stopnji prisojeni zneski za vse oblike nepremoženjske škode pravično odškodnino, ki je ustrezno umeščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin v primerljivih odškodninskih zadevah.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške. Odločitev o stroških revizijskega odgovora prvotožene stranke temelji na določbah prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP/77.