Jedro

Proti tožencu je bila opravljena izvršba v korist osebe, ki ni stranka te pravde, to pa ne pomeni, da je toženec izpolnil tožbeni zahtevek. Tožnik, ki je umaknil tožbo, mu je tako dolžan povrniti pravdne stroške.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (četrtem odstavku izreka) spremeni tako, da se tožnici naloži, naj tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 87.514,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2000 dalje v 8 dneh pod izvršbo. Tožnica je dolžna tožencu povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 18.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2001 dalje v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje stopnje ugotovilo, da je tožnica umaknila tožbo za izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov, ker je v drugem postopku tožničina mati Milka B. proti tožencu dosegla pravnomočno odločbo, na podlagi katere so bili poslovni prostori v izvršilnem postopku izpraznjeni. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčevo zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov. Proti odločbi o stroških postopka, vsebovani v tem sklepu, se je pritožil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožencu prizna vse stroške postopka in jih naloži v plačilo tožnici s pripadki pod izvršbo, podrejeno pa, naj izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je iz umika tožbe razvidno, da so bili prostori izpraznjeni v izvršilnem postopku, ki ga je proti tožencu vodila Milka B.. Gre za drugo osebo. V korist tožnice toženec ni storil ničesar niti ni njenih zahtevkov priznal. Toženka je nadalje s tožbo vztrajala vse do septembra 2000, čeprav naj bi do izpraznitve prišlo že leta 1996. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi le-te mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Praviloma mora torej tožeča stranka toženi povrniti njene pravdne stroške, če umakne tožbo. Tega ni dolžna storiti le, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V tej zadevi je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je toženec izpolnil tožničin zahtevek, naj izprazni in ji izroči poslovne prostore. Iz razlogov prvostopnega sklepa in tožničinih navedbe je namreč razvidno, da je bila proti tožencu opravljena izvršba, in sicer v korist osebe, ki ni stranka v tej pravdi. Glede na to ni razlogov za uporabo izjeme od splošnega pravila o povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe. Toženec je tako upravičen do povračila za pravdo potrebnih stroškov zastopanja v skladu s Tarifo za storitve pravne pomoči (Ur. l. SRS, št. 21/84), ki je veljala do 25.9.1991, Tarifo o odvetniških storitvah (Ur. l. RS, št. 10/91-I), ki je veljalo do 4.2.1995, in veljavno Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 7/95, s spremembami in dopolnitvami). Na podlagi 1. odstavka 16. člena OT upošteva sodišče, ko odloča o povrnitvi stroškov, vrednost točke po tarifi na dan odmere, število točk pa po tarifi, veljavni v času izvršenega opravila. Sodišče druge stopnje sodi, da je toženec tako upravičen do povračila stroškov za nagrado odvetniku za sestavo odgovora na tožbo v višini 90 točk, za zastopanje na glavnih obravnavah dne 4.6.1993, 12.11.1993 in 28.6.1995 vsakokrat po 80 točk, za porabljeni čas na glavni obravnavi dne 4.6.1993, ki je trajala več kot pol ure, v višini 10 točk, za prvo pripravljalno vlogo z dne 3.5.1993 v višini 160 točk, za nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 1.6.1993 in 20.6.1995 za vsako po 120 točk, za odsotnost iz pisarne 80 točk, stroškov za stranko v višini 2% od skupne višine nagrade ter kilometrine v znesku 3.058,00 SIT (61 km x 30% od 167,10 SIT). Skupaj torej do povračila 87.514,00 SIT stroškov prvostopnega postopka. Vrednost točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje znaša 90,00 SIT, vrednost spora pa je 84.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje pa tožencu ni priznalo stroškov za konferenco s stranko, ki so zajeti v nagradi za sestavo odgovora na tožbo, za poročila stranki, saj je bil toženec tudi osebno navzoč na glavnih obravnavah, in za zastopanje na glavnih obravnavah dne 9.4.1993 in 3.10.1995, saj sta bili preklicani, o čemer je bila pooblaščenka toženca obveščena. Prav tako ni priznalo tožencu plačila davka na dodano vrednost, saj se zakon, s katerim je bil uveden (ZDDV, Ur. l. RS, št. 89/98), uporablja šele od 1.7.1998, medtem ko so vsi priglašeni stroški nastali prej. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi delno ugodilo in v izpodbijanem delu spremenilo sklep sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Kot potrebne pritožbene stroške je sodišče druge stopnje tožencu priznalo takso za pritožbo v višini 9.000,00 SIT, nagrado odvetniku za sestavo pritožbe v višini 80 točk in za poročili stranki 20 točk, pri čemer je vrednost odvetniške točke v času odločanja 90,00 SIT. Medtem mu nagrade za konferenco s stranko ni priznalo, saj je zajeta v nagradi za sestavo pravnega sredstva. Skupaj je tožnik upravičen do povračila 18.000,00 SIT pritožbenih stroškov.