Jedro

Tožnica je v predpravdnem zahtevku z dne 7. 10. 2004 zahtevala (le) plačilo akontacije odškodnine, v katerem je tudi sama navedla, da zdravljenje še ni zaključeno. V predpravdnem zahtevku je tožnica obseg škode, ki ga je že utrpela, konkretizirala, torej ji je del škode takrat že nastal. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka s prejemom predpravdnega zahtevka v zamudi (le) za plačilo akontacije odškodnine (primerjaj 299. člen OZ). Zaradi navedenega je tožnica upravičena do vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od postavitve zahtevka za plačilo akontacije odškodnine 8. 10. 2004 do njenega dejanskega plačila (v teku pravde) 22. 3. 2006. Od razlike odškodnine, ki jo je po izvedenem dokaznem postopku odmerilo sodišče za celotno nepremoženjsko prikrajšanje tožnice, pa je toženka v zamudi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da mora tožena stranka tožnici plačati zakonske zamudne obresti od zneska 4.100.000 SIT (17.109 EUR) od 8. 10. 2004 do 22. 3. 2006. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati še 3.237.032 SIT odškodnine ter zakonske zamudne obresti od 8. 10. 2004 do 22. 3. 2006 od 4.100.000 SIT (akontacija odškodnine) in zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila od 3.237.032 SIT ter da ji mora povrniti odmerjene pravdne stroške. Presodilo je, da znaša pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 7.400.000 SIT (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 3.500.000 SIT, iz naslova strahu 400.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 500.000 SIT in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000.000 SIT). Ker je toženka 4.100.000 SIT 22. 3. 2006 že plačala, je sodišče delno plačilo valoriziralo in toženki naložilo v plačilo še znesek 3.237.032 SIT, v presežku pa je zahtevek tožnice zavrnilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožnice in toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da mora toženka tožnici plačati zakonske zamudne obresti od zneska 4.100.000 SIT od 8. 10. 2004 do 22. 3. 2006. Ugotovilo je, da 8. 10. 2004, ob pozivu na plačilo akontacije, škoda še ni nastala (pritožba toženke). Toženi stranki je naložilo še plačilo zneska 262,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2006 do plačila, ker je bila po njegovem stališču izplačana akontacija neutemeljeno valorizirana (pritožba tožnice). V ostalem delu je pritožbi tožnice in toženke zavrnilo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka. Glede na obseg in intenzivnost duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter dejstvo, da so njene delovne sposobnosti v posledici obravnavane poškodbe bistveno močneje prizadete kot le za 15%, za kolikor so omejene njene preostale vsakdanje življenjske aktivnosti, njen zahtevek iz tega naslova nikakor ni pretiran. Tudi odškodnina iz naslova strahu in iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti je odmerjena prenizko. Pravno zmotna je tudi odločitev sodišča druge stopnje glede teka zamudnih obresti, saj ji gredo zakonske zamudne obresti od postavitve predpravdnega zahtevka (8. 10. 2004). Meni, da ima oškodovanec pravico zahtevati tudi bodočo gotovo škodo, čeprav ob postavitvi zahtevka (predpravdnega) še ni nastala. Navaja, da je zdravljenje takrat trajalo že eno leto in pol in tudi večina operacij je bila že opravljena, dve obsežni fizioterapiji in razgibavanje po posebnih navodilih, zato je večji del škode ob vložitvi predpravdnega zahtevka že obstajal. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da prisodi tožnici poleg že prisojene odškodnine še nadaljnjo odškodnino v znesku 1.800.000 SIT (7.511,27 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2004 dalje do pačila ter da naloži toženki v plačilo vse njene pravdne stroške.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tožnica utemeljuje s sklicevanjem na okoliščine, ki naj bi jo upravičevale do višje odškodnine. Vendar pa sta sodišči prve in druge stopnje vse te okoliščine ugotovili in jih pri odmeri tudi upoštevali. Pri tem sta pravilno uporabili temeljni načeli pri odmeri odškodnine: načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pomembno je, da ima načelo individualizacije odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotesnje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

7. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnica utrpela raztrganine na tretjem in četrtem prstu desnice in zlom v višini glavice srednjega členka četrtega prsta desne roke. Posledično je prišlo do popoškodbene rigidnosti-otrdelosti obeh poškodovanih prstov, do delne amputacije obeh prstov in do povečanega občutka amputiranega vrška tretjega in četrtega prsta desnice na dotik in bolečino. Višina odmerjene odškodnine temelji na dejstvih, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja dr. D. S., zaslišanja tožnice in medicinske dokumentacije. Sodišči sta pri odmeri pravilno ovrednotili intenzivnost in trajanje strahu, duševne bolečine zaradi skaženosti ter zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Primerjava prisojene odškodnine v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo(1). Zato se tožnica v reviziji neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine.

8. Tožnica pa utemeljeno izpodbija stališče pritožbenega sodišča glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od plačila akontacije odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v predpravdnem zahtevku 7. 10. 2004 zahtevala (le) plačilo akontacije odškodnine, v katerem je tudi sama navedla, da zdravljenje še ni zaključeno. V predpravdnem zahtevku je obseg škode, ki ga je že utrpela, konkretizirala, torej ji je del škode takrat že nastal. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka s prejemom predpravdnega zahtevka v zamudi (le) za plačilo akontacije odškodnine (primerjaj 299. člen OZ). Zaradi navedenega je tožnica upravičena do vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od postavitve zahtevka za plačilo akontacije odškodnine 8. 10. 2004 do njenega dejanskega plačila (v teku pravde) 22. 3. 2006. Od razlike odškodnine, ki jo je po izvedenem dokaznem postopku odmerilo sodišče za celotno nepremoženjsko prikrajšanje tožnice, pa je toženka v zamudi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

9. Iz opisanih materialnopravnih razlogov je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in prisodilo tožnici tudi zakonske zamudne obresti od zneska 4.100.000 SIT (17.109 EUR) od 8. 10. 2004 do 22. 3. 2006 ter temu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ostalem neutemeljenem delu pa jo je zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Ker tožnica z revizijo proti odločitvi o glavni stvari ni uspela, pač pa le glede obresti, kar pomeni sorazmerno majhen uspeh, je revizijsko sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerljive so zlasti zadeve II Ips 392/91, II Ips 115/2006 in II Ips 441/94.