Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo razloge za dvom o verodostojnosti izpovedbe zadržankine mame, da je zadržana že večkrat imela podobno fazo manije in da je potek bolezni podoben kot sedaj in takrat si je vedno povzročila večjo premoženjsko škodo. Kot je izpovedala mama, trenutno traja najdaljše obdobje manije pri njej in spet je zapravila celotno premoženje družine - približno 10.000 EUR s kartice, kar je celoletni prihodek njenega moža; v celoti zapravi tudi svoje dohodke in je trenutno brez denarja.

Izrek

Pritožba zadržane osebe se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A., roj. 5. 1. 19..., ..., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik za dobo do treh mesecev, šteto od dne 23. 12. 2023 dalje.

2.Zadržana oseba je zoper uvodoma navedeni sklep vložila pritožbo. Prosi za svojega zastopnika, in sicer B. B., odvetniška pisarna ... V pritožbi navaja, da ugovarja dejstvu, da gre za sum na bipolarno motnjo, kar lahko potrdijo dr. C. C. in dr. Č. Č. iz ZD Celje ter njena osebna psihoterapevtka dr. D. D. Pri vseh treh je redno na kontroli, večkrat na mesec. Prav tako ni bila vpadljivo oblečena, samo v svojem stilu. Ni imela megalomanskih blodenj in ni bila nanašalna na svojce. Je pa dvignila glas, glede na dejstvo, da ji mama in bivši partner E. E. vseskozi lažeta. Prav tako oba vesta več o njej, kot ona sama. Enaka zgodba z mamo se je že pojavila pri njenih 23. letih. Za mamo ni v redu, da je kupila žival za 10.000,00 EUR, kar so bile sanje zadržane osebe, nič pa nima mama proti, da ji je podarila 10.000,00 EUR za vse njene bolečine v zvezi z nesrečo zadržane osebe 8. 1. 1993. Prav tako je družino peljala v Tunizijo v luksuzni hotel, kar si brez denarja zadržane osebe nikoli ne bi privoščila, česar mama ne omenja. Zadržana oseba ugovarja, da je nespeča. Skrbi za vse svoje mladoletne otroke. Mama živi v drugem kraju, oče otrok pa dela od 5.00 do 15.00 ure. Kuha tudi za partnerja E. E., kar ji že dolgo ne bi bilo potrebno. Omenjeni ne zna skuhati ničesar in tako ne more skrbeti za tri mladoletne otroke. Glede dolgov navaja, da je bil dolg 20 EUR za gorivo zaradi kartice, ki se je razmagnetila, 10 EUR za hrano, 7 EUR za volno in 7 EUR za igračo za F. F., skupaj 35 EUR, in da je hvaležna partnerju in mami, ki sta to poravnala. Navaja, da je zvezo v Celju vzpostavila že lani, zdaj je šla prijateljsko na koncert, ki je bil blizu Züricha 17. 12. ob 17. uri. En da sta s sinom F. F. prespala pri organistovi materi in očetu, kjer sta bila že lani. V šoli je opravičila izostanek, saj si je 13. 12. zvil roko na toboganu, na poti iz Zagreba, kjer je bila z vsemi tremi otroki od 9.00 do 15.00 ure. Izpodbija, da bi jim bilo to škodno. Partner ni želel z njimi, češ da ne čuti tako, zato je šla z 21 letno G. G., s tem da sta šli obe zastonj. Trdi, da je predvidljiva in organizirana, kar žal ne more reči za partnerja, ki je zelo nemiren, depresiven, brez volje, da o organiziranosti in odgovornosti ne omenja. Res pa je, da prinese vsak mesec plačo 10. v mesecu in je že 19. v mesecu brez denarja. Sama ima od 1. 10. 2023 skupaj 640 EUR OD in DSP, prej pa samo 400 EUR OD, zato je bila primorana živeti pri svoji materi. Tam je bil tudi partner, ki ga ni želela zraven. Že decembra je vložila predlog za razvezo in od takrat se je začela umazana igra partnerja in njene mame. Mama je partnerja odlično zmanipulirala proti njej. Kar je še huje, tudi njene otroke, češ da mamica počasi razmišlja (povedal ji je njen 8-letnik). Prav tako ji je 10-letnik povedal, da je ona zdaj v bolnici in da se mora naspati in da cel dan spi, kar je tudi laž njene mame. Po vikendu, ko so na počitnicah pri mami, vedno pridejo zmedeni, z ušmi na glavi, so med dvema ognjema, to lahko potrdi tudi partner. Zelo redko pa so pri drugi babici, saj jih njena mama želi samo zase. Tudi njene ″čudne″ prijateljice so za mamo neprimerne, da jih da njim v varstvo. Skratka, mama se že od nekdaj vsiljuje v njeno vzgojo, v njeno hišo in v njen način življenja, zato je to eden od glavnih krivcev, da je zadržana oseba prekinila vse zveze do sedaj, kar lahko potrdi tudi njen partner. Kar se tiče omejitev, je mama tista, ki je prva njene sinove seznanila z mobitelom, pri njej imajo to neomejeno. Prav tako pri njej hodijo spat prepozno. Navaja in na široko razlaga, da v šolo hodijo otroci vedno pravočasno in urejeni, razen lansko leto, ko je bila ona v Švici in ko se je vrnila, je bil 10-letnik ušiv, mama pa je v zagovor rekla, da slabo vidi. Trdi, da ni tankala brez denarja, samo kartica ni delovala. Hotela ni plačala ona, ampak G. G. Navaja, da je oseba, ki pomaga ljudem (G. G., H. H. v Švici, A. kot tujcu), ker jo to izpolnjuje. Ne dobi vedno za to denar, dobi pa prijateljsko ljubezen, igrače, drage igrače iz Švice, fotokopirni stroj, piano, da bo lahko F. F. igral tudi doma. Skratka ona ne prazni družinskega proračuna. Svojih 400 EUR preudarno zapravi; se bi pa dalo vprašati, kam gre 1300 EUR prihodka E. E., ki je po 19. v mesecu brez denarja. In to poslušajo otroci skoz, kadarkoli si kaj želijo seveda gredo k njeni mami. Mama rade volje izpolni vsako željo, s čimer se s partnerjem nikakor ne strinjata. Želita jih vzgajati skromno in še vedno lahko dobijo potem več, ko bodo potem sami služili. Alžirec, ki je tudi Francoz, je res spal v njeni hiši. Pomagala mu je na ta način, da sta ga z G. G. vozili iz Celja v Maribor. Zadržana oseba nadalje navaja, da ona nikoli otrokom ni pustila gledanja TV; samo če so prej naredili koristno delo in imeli narejeno vse za šolo. Prav tako ne njenega telefona. Šele zdaj bo 11-letnik dobil svoj telefon - daleč zadnji v šoli. Partnerju nikoli ni nič naredila, ga pa besedno priganja k delu in odgovornostim, ker drugače ne gre pri njemu. On zaspi, lahko tudi sam potrdi, kako zgubljen je brez njenih navodil. Ona pa si želi partnerja, s katerim bosta vsak polovico delala, razmišljala in odgovarjala ter se enakovredno podpirala in rastla. Že tri leta ni bila z njim intimna, razen avgusta, ko jo je skoraj prisilil. Trdi, da njena babica ni imela shizofrenije, njen oče pa je bil v A. samo 3 tedne pred 7 leti. V zvezi z dogodkom, ko je partner odpeljal čevlje 10 - letnika in torbo 8-letnika in nato vrnil, ona pa naknadno to dostavila v šolo, se sprašuje, kdo ima težave z depresijo, ogroža sebe in druge. Navaja, da vedno, ko gre od doma, pove partnerju in fantom, kam gre, čeprav že 3 leta živita ločeno, a v isti hiši. Prav tako mu kuha, četudi ji je delavka na CSD odsvetovala. Prejšnji teden je prišla policija, ker ni želel iz hiše. Iz službe je že tretji dan prišel ves potrt in brez življenja in bil vzkipljiv do fantov. Ko je imela prijateljica G. G. rojstni dan, so bedeli dlje (pripravili so ji torto, ker jo je par dni nazaj pretepel mož vpričo 3 otrok). Ona je ob 20.20 odšla, zato to nikakor ni bil vzrok , da bi fantje bedeli dlje. Izostanek za 19. 12. je opravičila v šoli. Od zadaj je avto poškodovan zato, ker je vzvratno zapeljala v džip na parkirišču v Šentjurju. Imel je priklopljen signal, ki ni deloval. to je bilo 14. 12. 2023. Trdi, da vozi po omejitvah, nima nobenih prekrškov, partner pa ima 3 kazenske točke. Njen klinični psiholog je potrdil, da lahko vozi z Ecytaro, to ne vpliva na možgane in reakcije. Njen sin si srčno želi izletov in življenja v Švici. Nobenih neprijetnih občutkov ni doživel nikjer, ne na poti ne pri gostitelju. Alžirec francoske krvi ni spal z vsemi njenimi otroki, kot je rekla mama. Samo z najmlajšim na vlaku in v hiši. Strogo ločeno. Zadržana oseba trdi, da ni bipolarna oz. manična, in zna presoditi, kaj je za njene sinove najbolje. 27. 12. je imela videoklic. Fantje jo pogrešajo in jo želijo videti takoj. Skrajno neumestno je, da jim zadržankina mama laže, da je v bolnici Celje in da mora cel dan spati ter da počasi razmišlja. Bolj neumne razlage za 10-letnega fanta si ne more zamisliti. Prav tako ne, kako zelo čudno, neprijetno se zdaj njeni fantje počutijo, ob nervoznem očetu, psihično skrhani babici, viroznem stricu ter dediju, ki ima zelo slabo diagnozo karcinoma. Vsekakor to ni boljša izbira kot božič in novo leto s svojo povsem zdravo mamo. Navaja še, da je partner pred leti vzel 10.000 EUR kredita in naložil v bitcoine in izgubil 5.000 EUR. 16. 12. ga je povabila na srečanje parov v Vranskem - za boljši odnos in razumevanje od 9.00 do 16.00 ure, pa se je odločil za 0,5 urni sestanek oz. kavico za rajdanje - delo z delnicami. Njega zanima denar, ki bi ga zaslužil na hitro in brez vlaganja. Povedala mu je, da še za sebe ne ve, ne pa da bo delal z delnicami. To pa je bil minus za družinski proračun. Nikakor pa stanovanje v Izoli, kjer so vsi uživali 6 mesecev. Navaja, da ni kratkostična, ampak ponori, če ji kdo laže v obraz. Na policiji je prijavila laži, ki jih je trosila mama celo življenje in partner 13 let. Začela sta z lažjo in končala z ljubosumjem, ko je imela vezo v Švici. Prav tako sta oba klevetala o njej, kar je psihično nasilje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 53. do 68. člena in določbo 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr)1, ki je materialnopravno izhodišče za odločanje o sprejemu na zdravljenje brez privolitve. Pritožbeno sodišče zato vseh ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne povzema in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe pa presoja, kot je navedeno v nadaljevanju te obrazložitve.

6.Če pritožnica s pritožbeno navedbo, da prosi za svojega zastopnika, odvetnika B. B., izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 24. 12. 2023 (zoper katerega ni posebne pritožbe - tretji odstavek 61. člena ZDZdr, zaradi česar se lahko odločitev izpodbija v pritožbi zoper končno odločbo - tretji odstavek 363. člena ZPP), ta pritožbena navedba ni utemeljena. Zadržana oseba ima sicer pravico, da postavljenega odvetnika zamenja, a te pravice, na katero je bila v sklepu opozorjena, v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala. V pritožbi pa ne konkretizira, zakaj ni pravilna odločitev sodišča, ki ji je postavilo odvetnika I. I. Sodišče pri odločitvi ni kršilo materialnega prava.

7.Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za 48-letno pacientko, za katero ni zapisov, da bi se že zdravila v A. Je pa utrpela hudo prometno nesrečo pri svojih pri 18 letih, bila dlje časa v komi in v depresiji, hotela je umreti. Takrat je bila zdravljena samo zaradi posledic nesreče. Kasneje so se pojavljale motnje razpoloženja, vendar bolezen pri zadržani ni bila prepoznana. Od meseca marca 2023 se zadržana ambulantno zdravi pri psihiatru, ki diagnoze zadržani ni postavil.

8.Sodišče prve stopnje je utemeljeno, na podlagi mnenja sodnega izvedenca, saj samo nima ustreznega strokovnega znanja, izpovedb najbližje osebe in prič ter pogovora z zadržano ocenilo, da gre pri zadržani najverjetneje za diagnozo bipolarna motnja, trenutna epizoda pri zadržani pa je manična, s psihotičnimi simptomi. Na podlagi mnenja izvedenca je tudi ugotovilo, da je zadržana oseba do svojega stanja bila povsem nekritična in odklanja zdravljenje, ni pa bila avto ali heteroagresivna. Glede na anamnezo hude poškodbe glave pri 18 letih starosti in opisanih kasnejših nihanjih v razpoloženju, bi lahko po mnenju izvedenca pri zadržani šlo tudi za organsko razpoloženjsko motnjo, torej psihične simptome zaradi poškodbe možganov, kar vse bo potrebno ugotoviti pri nadaljnji diagnostiki. Pri zadržani gre zaradi posledic bolezni za upad njenega funkcioniranja, do česa pa sama ni kritična. Sodišče prve stopnje se je zato utemeljeno strinjalo z oceno sodnega izvedenca, da gre pri zadržani za hudo duševno motnjo in pravilno zaključilo, da je presoja zadržane hudo motena, prav tako njena sposobnost obvladovanja, kar je posledica najverjetneje bipolarne motnje, s trenutno manično epizodo. Ker se zadržana zaradi svojega stanja ni bila sposobna racionalno odločati sebi v korist oz. ni bila sposobna izraziti svoje svobodne volje, je moralo sodišče prve stopnje zaščititi zadržano in njeno zdravje. Zadržana oseba neutemeljeno izpodbija izpodbija oceno sodišča prve stopnje, da gre pri njej za sum na bipolarno motnjo, z navedbami, da to lahko potrdijo dr. C. C. in dr. Č. Č. iz ZD Celje ter njena osebna psihoterapevtka dr. D. D., pri katerih je redno na kontroli, večkrat na mesec. Kot je že zgoraj povzeto, je sodišče pravilno ugotovilo, da diagnoza zadržani še ni bila postavljena, slednje pa tudi ni pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve, saj je zanj, kot že navedeno, eden od pogojev obstoj duševne motnje (duševna motnja pa je po ZDZdr začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja) in ne obstoj diagnoze. Po obrazloženem na pravilnost zaključka ne vpliva niti nestrinjanje zadržane osebe s podatki v Obvestilu pooblaščenca sodišču o sprejemu brez privolitve (opažanja v statusu), ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 3. točki obrazložitve, in v zapisniku o sprejemu, ki jih je povzelo v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9.Sodišče prve stopnje je nato na podlagi medicinske dokumentacije, izpovedbe zadržane osebe in najbližje osebe, obeh prič in mnenja sodnega izvedenca pravilno ugotovilo, da je zadržana hudo ogrožala svoje zdravje in si povzročala hudo premoženjsko škodo.

10.Pravilno je zaključilo, da se to, da zadržana oseba hudo ogroža svoje zdravje, kaže v tem, da bi pristala le na zdravljenje z antidepresivi, ki so ji bili predpisani do sedaj (Ecytara), ki pa v takšnem stanju, kot je sama trenutno, niso indicirani oziroma bi bili zanjo škodljivi, saj bi še poslabšali manično stanje. Prav tako pa je pravilno ugotovilo, da se to, da zadržana ni naklonjena zdravljenju in nima nobenega uvida v svojo bolezen, kaže tudi v izpovedbi zadržane, da zdravil v PBV ne jemlje, da pa ima še zalogo od prej predpisanih antidepresivov, ki jih bo jemala po odpustu iz bolnišnice. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedencu, da bi s tem hudo škodila svojemu zdravju in bi še pospešila oziroma okrepila manično simptomatiko, zdravljenje duševne motnje pa bi bilo zaradi tega manj uspešno oziroma težje, posledice pa hujše. Gornjih ugotovitev zadržana oseba konkretizirano ne izpodbija.

11.Prav tako je pravilno, na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov, zaključilo, da si zadržana povzroča večjo premoženjsko škodo (s tem prekomerno obremenjuje tudi družinske finance, saj so morali že poiskati pomoč na Karitasu in 6 mesecev živeti pri mami zadržane, ker so bili brez denarja, kar pritožbeno ni izpodbijano), se kaže ne samo s pogostimi potovanji v Švico, ampak tudi s tem, ko je zadržana najela za dalj časa apartma na morju za 600 EUR na mesec. O tem, da zadržana oseba na veliko zapravlja, sta izpovedala tako njena mama kot njen partner. Sodišče prve stopnje ni imelo razloge za dvom o verodostojnosti izpovedbe zadržankine mame, da je zadržana že večkrat imela podobno fazo manije in da je potek bolezni podoben kot sedaj in takrat si je vedno povzročila večjo premoženjsko škodo. Kot primer, da v poslabšanem stanju zapravlja, je navedla, da se je z odškodnino ki jo je dobila po prometni nesreči pri 18 letih, kupovala konje in druge živali in da je takrat naredila za približno 20.000 EUR dolgov. Kot je izpovedala mama, trenutno traja najdaljše obdobje manije pri njej in spet je zapravila celotno premoženje družine - približno 10.000 EUR s kartice, kar je celoletni prihodek njenega moža; v celoti zapravi tudi svoje dohodke in je trenutno brez denarja. Dejstvo, da so brez denarja, je, kot je pravilno ugotovilo sodišče, potrdila tudi zadržana. Ob obrazloženem ni moč pritrditi lastni oceni pritožnice, da svojih 400 EUR preudarno zapravi. Pravilnosti gornjih zaključkov pa tudi ne more ovreči z navedbami, da pa mama ni izpovedala, da ji je zadržana oseba podarila 10.000 EUR za vse njene bolečine, ki jih je pretrpela v zvezi z nesrečo zadržane osebe 8. 1. 19.., in da je družino peljala v Tunizijo v luksuzni hotel, kar si brez denarja zadržane osebe nikoli ne bi privoščila. Glede na to, da je sodišče tudi na podlagi izpovedbe zadržane ugotovilo, da ni plačala goriva na bencinski črpalki, da ni plačala opravljenih nakupov v trgovini, da je šla na vlak iz Švice v slovenijo brez vozovnice zase in za sina ter dobila kazen in da je vse dolgove plačal njen partner, niso niti relevantne pritožbene navedbe, da se je (plačilna) kartica razmagnetila, glede na to, da navaja, da je hvaležna partnerju in mami, ki sta to poravnala. Pritožnici, ki ne trdi, da ima partner še druge dohodke, kot tiste na bančnem računu, zato ni moč verjeti, da partnerju vse poberejo s trajnika (očitno prav: z računa na banki). Sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje upravičeno ni sledilo zadržani osebi, da ima partner dvomljive posle in je vedno brez denarja. Na pravilnost zaključka o njeni zapravljivosti pa tudi ne more vplivati pritožbena navedba, da je pa partner pred leti vzel 10.000 EUR kredita in naložil v bitcoine ter izgubil 5.000 EUR. Pritožbeno ni izpodbijana niti ocena sodišča prve stopnje, temelječa na izvedenskem mnenju, da bi zadržana lahko ogrozila svoje premoženje tudi s tem, ko bi zaradi pretirane zaupljivosti do drugih ljudi in odsotnosti uvida v svoje stanje, lahko postala žrtev izkoriščanja s strani tretjih oseb, npr. da bi jim posodila denar, se v njihovem imenu zadolžila (neprerekana je tudi ugotovitev sodišča, da ima zadržana občutek, da mora vsem pomagati in je zato finančno pomagala Alžircu, ki ga sploh ni poznala in ga celo pripeljala v bližino svojih otrok, s katerimi je živel), nadalje se vključuje v različne skupnosti, h katerim se vedno zateče v obdobju poslabšanja zdravja, obiskuje zdravilce, za katere sicer pravi, da svoje usluge ponujajo zastonj, da pa jim nekateri nakažejo tudi po 1.000 EUR.

12.Zaključek sodišča, da zadržana oseba evidentno zanemarja skrb za svoje mladoletne otroke, glede na zgoraj navedene pogoje, določene v 39. členu ZDZdr, niti ni relevanten, saj kaže zgolj na neodgovorno ravnanje zadržane, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče ni dolžno presoditi pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ta zaključek, saj so prav tako nerelevantne.

13.Sodišče prve stopnje se je nadalje pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca, da je zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom trenutno edina možnost, saj pri zadržani osebi ni videti možnosti, da bi se vključila v katero od možnih zdravstvenih obravnav duševnih motenj, in pravilno zaključilo, da trenutno ni možnosti za kakršno koli drugačno obravnavo zadržane. Pravilno je pojasnilo, da je ta odločitev posledica tega, ker zadržani popolna diagnoza še ni postavljena. Pri njej bo potrebno še opraviti diagnostiko, tako slikovno kot npr. psihološki pregled, serologijo na prenosljive spolne bolezni in podobno. Zadržana je odklonilna do ustreznega psihiatričnega zdravljenja, želi odpust iz bolnišnice. Ne bi jemala trenutno predpisanih zdravil, ampak bi se očitno zdravila sama s prej predpisanih zdravili (Ecytara), ki pa v trenutnem stanju zanjo absolutno niso ustrezna. Namestitev na odprti oddelek ni možna zaradi odklonilnosti, saj bi bolnišnico takoj samovoljno zapustila, to velja tudi za nezmožnost zdravljenja v domačem okolju oziroma v nadzorovani obravnavi. Zadržana, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne jemlje zanjo ustreznih zdravil niti v pogojih oddelka pod posebnim nadzorom bolnišnice, kot je to sama izpovedala, zato je pravilen sklep, da jih tudi doma ne bo jemala, s čimer pa bi huje škodovala svojemu zdravju. Tako ostane ednina možnost ustreznega zdravljena le nadaljevanje namestitve na oddelku pod posebnim nadzorom te bolnišnice. Zadržana oseba konkretizirano gornjih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje pritožbeno ne izpodbija. Prav tako tudi ne ugotovitev sodišča o nujno potrebni dolžini zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Glede dobe zdravljenja je sodišče prve stopnje upravičeno v celoti sledilo mnenju sodnega izvedenca, ki je prepričljivo pojasnil, da je v tem trenutku edini možen ukrep zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom v obdobju do treh mesecev.

14.Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za zadržanje osebe na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Omejitev njene ustavno zagotovljene pravice do svobode je upravičena in nujna, saj bo le s takojšnjim nadaljevanjem njenega zdravljenja v psihiatrični bolnišnici mogoče zaščititi predvsem njeno zdravje. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeni preizkus pa ni pokazal niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP, vse pa v zvezi z 42. členom ZNP-1). Odločitve o potrditvi izpodbijanega sklepa pa ni sprejelo, ker v predloženem spisu še ni izkazana vročilnica za izpodbijani sklep odvetniku zadržane osebe, ki ima prav tako pravico do pritožbe.

-------------------------------

1Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom v psihiatrični bolnišnici brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: (-) če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (-) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in (-) če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 53