Jedro

Sodna praksa je dosledno izoblikovala stališče, da odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovanca temu pripada praviloma le v kolikor gre za posledice trajnega značaja, ki oškodovanca omejujejo oziroma ga bodo omejevale trajno tudi v bodoče. Prisoja te odškodnine je v primeru obstoja začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti oškodovanca na mestu le izjemoma, v kolikor bi npr. šlo za izredno intenzivno omejitev življenjskih sposobnosti oškodovanca ali v kolikor bi obstojale posebne okoliščine. V danem primeru je pri tožniku sicer obstojalo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar glede na navedeni opis tega ni mogoče trditi, da je šlo za neko začasno onesposobljenje tožnika posebno hude narave, niti ni izkazano, da bi obstojale že navedene posebne okoliščine primera.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu zoper drugotoženo stranko - točka I in II izreka - tako spremeni, da se odškodninska obveznost drugotožene stranke v glavničnem delu od prisojenih 5.815,89 EUR sedaj zniža na 3.909,88 (tri tisoč devetsto devet 88/100) EUR (za 1.906,01 EUR), stroškovna obveznost drugotožene stranke pa se namesto v znesku 310,39 EUR sedaj določi v znesku 168,77 (sto oseminšestdeset 77/100) EUR.

Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 126,88 (sto šestindvajset 88/100) EUR v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o odškodnini za tožnikovo gmotno in negmotno škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi dne 31.08.2002. Najprej je glede temelja odškodninske obveznosti ugotovilo, da obstoja deljena odgovornost tako tožnika - oškodovanca kot motorista v razmerju 40 % ter traktorista (za tega odgovarja drugotožena stranka) v razmerju 60 %. Drugotoženo stranko je zato zavezalo k pokritju tožnikove škode v obsegu 60 % na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti, preostalih 40 % škode tožnika pa je naprtilo v breme prvotoženi stranki, s katero je bil tožnik v zavarovalnem razmerju na podlagi AO+ zavarovanja (z izjemo odškodnine za strah in dela gmotne škode). Po višini je kot primerno odškodnino ocenilo za telesne bolečine znesek 3.338,34 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.176,68 EUR, za strah 834,39 EUR, prav tako pa je ocenilo, da je tožnik upravičen do povračila gmotne škode v znesku 1.251,88 EUR za nabavo nove opreme, v znesku 1.091,60 EUR pa iz naslova prikrajšanja pri plači in prispevkih za steber pokojninskega zavarovanja. Začetek teka zamudnih obresti od odškodninske glavnice prisojene v breme drugotožene stranke je določilo za čas od 10.06.2003 dalje do plačila in od odškodninske glavnice, prisojene v breme prvotožene stranke od 14.04.2003 dalje do plačila. Pravdne stroške je določilo v breme drugotožene stranke v znesku 310,39 EUR (v korist tožeči stranki) in v breme prvotožene stranke v znesku 1.034,51 EUR.

Proti obsodilnemu delu prvostopenjske sodbe, v kolikor se ta nanaša na drugotoženo stranko, se je ta pravočasno pritožila ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava in to le glede prisoje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika. Po mnenju pritožnice tožniku ta ne pripada, saj je v skladu z ugotovitvami v zadevi pritegnjenega izvedenca medicinske stroke izkazan le obstoj posledic poškodbe in zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku zaradi tega začasno, začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti oškodovanca pa po izoblikovani sodni praksi ne more biti podlaga za prisojo tovrstne odškodnine. Pritožba predlaga spremembo napadene sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke, v kolikor se ta nanaša na zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika.

Preostali pravdni stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih ugovorov kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe glede neupravičenosti tožnika do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ob upoštevanju vseh okoliščin primera in tudi samo ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s prisojo te odškodnine dejansko napačno uporabilo materialnopravne določbe odškodninskopravnega značaja, vsebovane v členu 179 Obligacijskega zakonika - OZ. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku odškodnina iz te podlage ne pripada.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno povzelo izvedensko mnenje v zadevi pritegnjenega izvedenca medicinske stroke, po katerem je pri tožniku prišlo le do začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je bil le tri mesece in osem dni močno zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo dolgotrajno sedenje, močno zmanjšano sposoben je bil za dela, ki potekajo s ponavljajočimi se gibi glave, dela, ki so povezana s poskoki ipd., sedem mesecev pa je bil skupno zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo dolgotrajno koncentracijo in izredno dober spomin, kar je pripisati posledicam pretresa možganov. Vendar po mnenju izvedenca trajnih posledic poškodb tožeča stranka nima. Res je, da je tožnik sam v svojem subjektivnim videnju prikazoval tudi obstoj trajnih posledic poškodbe, ki ga omejujejo pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih, vendar pa je potrebno poleg subjektivnega prikaza oškodovanca imeti nujno pri ugotavljanju obstoja in stopnje te škode v vidu tudi dejstvo, ali je tak subjektivni prikaz ustrezno objektiviziran s strokovnim mnenjem izvedenca medicinske stroke glede na strokovni vidik, saj zgolj subjektivna ocena oškodovanca ne more biti edino upoštevna pri ugotavljanju obstoja in stopnje posamezne oblike negmotne škode. V kolikor se subjektivni prikaz oškodovanca in že navedena objektivizacija s pomočjo pravil stroke razhajata, pravilni dokazni pristop in tehtanje dokazne vrednosti enega ali drugega dokaza narekuje sodišču, da upošteva le dejstva v takšni meri, v kolikor slonijo tudi na že navedenem mnenju izvedenca v skladu s pravili stroke. V danem primeru je sodišče prve stopnje očitno tak pravilni dokazni pristop obšlo, ko samo ugotavlja, da je upoštevalo "tudi subjektivne navedbe tožeče stranke", ko je tožnik povedal, da ga občasni glavoboli še vedno ovirajo pri delu, pri dalj časa trajajočem sedenju v avtomobilu čuti bolečine v vratu, pri hoji čuti pritisk na kolk in gleženj. Nato pa je kot pomembno prvo sodišče štelo dejstvo, da se je v prometni nesreči poškodoval mlad, aktiven moški, policist, katerega posledice prometne nesreče še vedno omejujejo pri delu, domačih opravilih in pri športnih aktivnostih, pa tudi pri vožnji z motorjem na daljše razdalje. Navedeno kaže, da je sodišče prve stopnje, ki je nato tožniku prisodilo odškodnino tudi iz te podlage v znesku 3.176,68 EUR, sledilo le navedenemu subjektivnemu prikazu tožnika, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo glede na vse navedeno pravilno niti v procesnem niti v materialnopravnem oziru. Pritožba utemeljeno poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz izvedenske ocene, po kateri trajne posledice pri tožniku ne obstoje, da pa je pri njem obstojalo le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Ker je sodišče prve stopnje tako izvedene dokaze (izvedensko mnenje na eni strani ter izpovedbo tožnika na drugi strani) napačno presodilo, je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava. Sodna praksa je dosledno izoblikovala stališče, da odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovanca temu pripada praviloma le v kolikor gre za posledice trajnega značaja, ki oškodovanca omejujejo oziroma ga bodo omejevale trajno tudi v bodoče. Kot to pritožba pravilno poudarja, je prisoja te odškodnine v primeru obstoja začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti oškodovanca na mestu le izjemoma, v kolikor bi npr. šlo za izredno intenzivno omejitev življenjskih sposobnosti oškodovanca ali v kolikor bi obstojale posebne okoliščine, npr. da bi zaradi začasnega umika iz dotedanjega življenjskega okolja in ritma glede na začasno zmanjšane življenjske sposobnosti oškodovanec izgubil možnost dosega pomembnih uspehov na različnih področjih ipd. V danem primeru je pri tožniku sicer obstojalo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar glede na navedeni opis tega le ni mogoče trditi, da je šlo za neko začasno onesposobljenje tožnika posebno hude narave, niti ni izkazano, da bi obstojale že navedene posebne okoliščine primera. Zato pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku odškodnina iz te podlage ne pripade in pravilna materialnopravna odločitev upravičuje zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko (prvotožena stranka se ne pritožuje).

Ker je bila tožniku po višini iz te podlage prisojena odškodnina v znesku 3.676,68 EUR, v breme drugotožene stranke pa je iz te podlage določena obveznost v znesku 1.906,01 EUR, je bilo treba na pritožbeni stopnji ob pravilni uporabi materialnega prava (4. točka člena 358 ZPP) v breme drugotožene stranke prisojeno odškodninsko glavnico znižati za ta znesek, tedaj na znesek 3.909,88 EUR.

Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi stroškovni izrek napadene sodbe. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške obravnavalo parcialno, pač glede na spremembo tožbenega zahtevka v teku pravde in to za čas do 19.03.2007 in nato za nadaljnje obdobje do konca pravde. Za prvo fazo pravde je pravdne stroške tožeče stranke odmerilo na 1.260,89 EUR, uspeh tožnika pa v tej fazi pravde sedaj znaša 24 % in mu tako pripade povračilo v znesku 302,61 EUR. V drugi fazi pravde znaša sedaj uspeh tožnika 30 % in od odmerjenih pravdnih stroškov v znesku 2.535,25 EUR mu v breme drugotožene stranke pripade povračilo v znesku 760,58 EUR oziroma za oba dela pravde povračilo v znesku 1.063,19 EUR. Drugotoženi stranki je sodišče prve stopnje za navedeno prvo fazo pravde priznalo pravdne stroške v višini 82,39 EUR in za drugo fazo pravde v znesku 1.188,29 EUR, zato za prvo fazo pravde glede na pravdni uspeh v obsegu 76 % pripade drugotoženi stranki v breme tožeče stranke povračilo v znesku 62,62 EUR in za drugo fazo pravde glede na pravdni uspeh v obsegu 70 % povračilo v znesku 831,80 EUR, skupno tedaj za celotno pravdo povračilo v znesku 894,42 EUR. Po pobotanju medsebojnih stroškovnih terjatev v navedeni višini mora drugotožena stranka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške sedaj v znesku 168,77 EUR. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da je izhajalo iz stroškovne odmere, izvršene na prvi stopnji, saj ta ni predmet pritožbene graje.

Drugotožena stranka je uspela s svojo pritožbo, zato ji mora tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo stroške takse za pritožbo v znesku 126,88 EUR.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 165 ZPP.