Jedro

Ali ima določena oseba že po sami zaposlitvi pooblastilo za opravo določenega posla, je predvsem odvisno od vprašanja, ali je običajno oziroma pričakovano, da ima pri izvrševanju določenih del oseba upravičenje za sklepanje poslov določene vrste.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87203/2014 z dne 27. 6. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne 462,55 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil nad toženo stranko dne 17. 10. 2016 začet stečajni postopek. Ker pa je do začetka stečaja in s tem prekinitve postopka po samem zakonu prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank, je lahko višje sodišče brez ovir izdalo predmetno sodbo.(1)

6. V obravnavani zadevi je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je bil B. K., vodja industrijskih obratov pri toženi stranki, pooblaščen naročiti odvoz odpadkov iz objektov tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je imel B. K. pooblastilo za naročilo odvoza odpadkov že po svoji zaposlitvi pri toženi stranki (80. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), zato posebnega pooblastila niti ni potreboval. 8. Tožena stranka v pritožbi uvodoma trdi, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju. Konkretno, ker je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je bil B. K. pooblaščen za naročanje odvoza odpadkov, nato pa v istem odstavku navedlo, da za te posle ni imel nobenega pooblastila. Te navedbe pa so protispisne (sodišče prve stopnje nikjer v obrazložitvi ni zapisalo, da B. K. za naročanje odvoza odpadkov ni imel nobenega pooblastila) in zato že iz tega razloga neutemeljene.

9. Nadalje tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo določbo 80. člena OZ. Po mnenju pritožnice so namreč pooblaščenci po zaposlitvi lahko le osebe, ki sklepajo (za določeno dejavnost) običajne, množične istovrstne posle s končnimi uporabniki storitev oziroma proizvodov (npr. prodajalci, delavci v gostinstvu, poštnih in bančnih okencih, ...).(2) Višje sodišče prizadevanju tožene stranke za tako restriktivno tolmačenje 80. člena OZ ne sledi. Po prepričanju višjega sodišča je institut pooblastila po zaposlitvi namenjen raznolikim (in ne nujno množičnim istovrstnim) delom, katerih ni mogoče izčrpno našteti. Ali ima določena oseba že po sami zaposlitvi pooblastilo za opravo določenega posla, bo zato predvsem odvisno od vprašanja, ali je običajno oziroma pričakovano, da ima pri izvrševanju določenih del oseba upravičenje za sklepanje poslov določene vrste.(3)

10. Tožena stranka v pravočasno predloženih vlogah ni trdila, da B. K. v okviru svoje zaposlitve ni imel upravičenja naročati odvoza odpadkov oziroma da bi bilo kaj takega neobičajno,(4) kot tudi ne, da bi bil za to pristojen zakoniti zastopnik tožene stranke ali kakršna druga oseba. Pravzaprav je trdila le, da zakoniti zastopnik tožene stranke B. K. ni pooblastil za naročanje odvoza odpadkov. Kot je toženi stranki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa B. K. posebnega pooblastila niti ni potreboval, saj je kot vodja industrijskih obratov za naročilo te storitve imel pooblastilo že po svoji zaposlitvi pri toženi stranki (slednje je potrdil tudi izveden dokazni postopek). Ob tem višje sodišče pripominja, da je pooblastilo po zaposlitvi pravni (in ne dejanski) pojem, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage, ker tega (torej, da je bil B. K. pooblaščenec po zaposlitvi) nobena od strank ni izrecno zatrjevala.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bil B. K. že po svoji zaposlitvi pri toženi stranki upravičen naročati odvoz odpadkov, se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb (glede uporabe 72. oziroma 73. člena OZ) ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen OZ).

12. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

Op. št. (1): V. Rijavec, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, str. 311. Op. št. (2): Tožena stranka se pri tem sklicuje na sodbo VSL I Cpg 689/2006. Vendar iz citirane sodbe izhaja, da je to stališče višje sodišče zavzelo v zvezi z dejstvom, da pooblaščenci po zaposlitvi ne smejo prenašati pooblastil na tretje osebe, kar pa ni predmet obravnavane zadeve.

Op. št. (3): Prim. V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 479. Op. št. (4): Takšne navedbe tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi. Kot take pa so prepozne in zato neupoštevane (453. člen ZPP).