Jedro

Tožnici - sindikalni poverjenici - je bila decembra 2003 zakonito podana redna odpoved iz poslovnega razloga PZ po 1. odstavku 108. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 113. člena ZDR. Ker gre pri likvidaciji delodajalca za postopek, v katerem delodajalec preneha, za odpoved PZ ni potrebno soglasje sinikata, čeprav je bil tožnici že prej izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja po prej veljavnem ZDR/90, v katerem je bilo določeno, da bi tožnici kot sindikalni poverjenici lahko skladno s 36.c členom ZDR/90 in SKPGd delovno razmerje prenehalo šele avgusta 2005.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. tč. izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da izplača tožnici vtoževana prikrajšanja pri plači za februar 2003, marec 2003, april 2003 in september 2003, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in da ji izplača sorazmerni del regresa za redni letni dopust za leto 2004 v višini 8.010,30 SIT, prav tako skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. tč. izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15.12.2003, za plačilo odškodnine za skrajšanje odpovednega roka za 19 mesecev delovne dobe v višini 4.849.184,37 SIT skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za povrnitev pravdnih stroškov. S sklepom je ustavilo postopek v zvezi z umikom dela tožbe glede izplačila odpravnine.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in citirano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podredno, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev tožničinih pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da tožnici pripada vtoževana odškodnina, saj je bil postopek likvidacije tožene stranke uveden po volji tožene stranke, zato ni šlo za objektivne okoliščine, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje sicer teh okoliščin v postopku sploh ni ugotavljalo. Tožnica je prepričana, da z likvidacijo ni moč enostransko spreminjati že nastalih obveznosti. Tožnica je pridobila pravico po sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne

28.1.2001 kot trajno presežna delavka. Sklepa tožena stranka ni razveljavila, zato ji pripadajo pravice, ki so določene v tem sklepu. Tožnici bi se v skladu s sklepom o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.2.2001 odpovedni rok iztekel 18.6.2005. Ker ji je tožena stranka s pogodbo skrajšala odpovedni rok, je tožnica upravičena do vtoževane odškodnine.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da tožničino pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na podlagi 108. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da v drugih primerih uvedbe postopkov za prenehanje delodajalca lahko delodajalec v skladu določbami tega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaposlenim delavcem s 30 dnevnim odpovednim rokom. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil nad toženo stranko uveden postopek redne likvidacije, pri čemer je sklep Okrožnega sodišča v M. o uvedbi tega postopka opr. št. Srg 2003/01583 postal pravnomočen dne 20.11.2003 (B 2). Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga potekal v skladu z določbami 3. odst. 83. čl. ZDR/2002 in 84. čl. ZDR/2002, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebuje obrazložen odpovedni razlog in opozorilo tožnice na pravno varstvo in na njene pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (2. odst. 86. čl. ZDR/2002) in da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v rokih iz 5. odst. 88. čl. ZDR/2002. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi navedene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehalo s potekom 30 dnevnega odpovednega roka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen zahtevek za razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa je utemeljeno zavrnilo tudi del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odškodnine v znesku

4.849.184,37 SIT. Ta odškodnina je predstavljala razliko v plači za obdobje od izteka odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15.12.2003 pa do

15.8.2005, ko bi tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je dne 28.2.2001 izdala tožena stranka tožnici v skladu z programom razreševanja trajno presežnih delavcev (A 2). S citiranim sklepom, ki je bil izdan na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur.

l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) ter v spornem obdobju veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur.

l. RS, št. 40/97 in nadalj.) je bilo z ozirom na to, da je bila tožnica sindikalni poverjenik, določeno, da ji odpovedni rok prične teči po preteku dveh let po prenehanju opravljanja funkcije (36.c čl. ZDR/90). Po navedenem sklepu bi tožnica ostala pri toženi stranki v delovnem razmerju do 16.8.2005, kar je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker pa je bil nad toženo stranko uveden postopek redne likvidacije, ki je po določbi 108. čl. ZDR/2002 razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca (postopek redne likvidacije spada med postopke za prenehanje delodajalca), je tožena stranka tožnici utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker je bila torej redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, saj je tožena stranka lahko v skladu s 113. čl. ZDR/2002 tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi brez soglasja sindikata, glede na to, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev te odpovedi.

Ker za zatrjevano škodo, ki jo je tožnica vtoževala v okviru tožbenega zahtevka, niso bili podani vsi elementi t.i. splošnega civilnega delikta (tožnica ni izkazala, da ji je škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo odškodnine. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da ji je tožena stranka samovoljno skrajšala odpovedni rok za 9 mesecev. Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prišlo zaradi uvedbe postopka za prenehanje tožene stranke, kar je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po

1. odst. 108. čl. ZDR/2002. Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da ji tožena stranka sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi smela podati zato, ker je v letu 2001 že izdala sklep prenehanju delovnega razmerja. Na podlagi tega sklepa o prenehanju delovnega razmerja iz leta 2001 tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, z uvedbo postopka redne likvidacije pa je nastopil nov razlog, na podlagi katerega je tožena stranka tožnici lahko utemeljeno izdala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.