Jedro

Pritožnik ne uveljavlja odškodnine zaradi hudih telesnih poškodb, zaradi česar je utemeljen ugovor krajevne pristojnosti toženih strank, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 2. odst. 52. čl. ZPP, na podlagi katerega bi bilo krajevno pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni krajevno pristojno za odločitev v predmetni zadevi in da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

2. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožeča stranka s predlogom za njegovo razveljavitev oziroma spremembo in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Pritožnik navaja, da je šele v vročitvijo izpodbijanega sklepa ugotovil, da naj bi obe toženi stranki pri odgovoru na tožbo podali ugovor krajevne pristojnosti. Odgovora na tožbo mu nista bila vročena, zato ne ve, kaj sta toženi stranki tam navedli, ugovor krajevne pristojnosti pa je po njegovem mnenju neutemeljen. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) namreč poleg splošne krajevne pristojnosti določa v 52. čl. tudi izbirno krajevno pristojnost. Po 2. odst. 52. čl. ZPP je pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče, če je nastala škoda zaradi hude telesne poškodbe. Pritožnik je doma v A., ki sodi pod pristojnost Okrajnega sodišča v Brežicah, v škodnem dogodku (01. 12. 2007) utrpel hude telesne poškodbe. To je po njegovem mnenju razvidno iz spisovnih podatkov, saj je moral ostati na opazovanju v bolnišnici do 06. 12. 2007. Prepričan je, da ga ne bi toliko časa obdržali v bolnišnici, če poškodba ne bi bila huda. Utrpel je več poškodb, ki so razvidne iz predložene dokumentacije, še vedno pa kljub oddaljenosti od dogodka nosi posledice. Pritožnik je prepričan, da sodišče na podlagi podatkov v spisu, ki sicer po njegovem mnenju kažejo na to, da je utrpel hude telesne poškodbe, ne more ocenjevati stopnje posameznih poškodb, saj to delo izvedencev medicinske stroke, katerih angažiranje je pritožnik že predlagal v tožbi, sodišče pa takega znanja na področju medicine nima.

3. Pritožba je bila vročena toženima strankama. Odgovor na pritožbo je podala prva tožena stranka, ki predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo predpise, ki urejajo krajevno pristojnost sodišč. Za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica (1. odst. 52. čl. ZPP). Če je nastala škoda zaradi smrti ali hude telesne poškodbe, je pristojno poleg tega sodišča tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče (2. odst. 52. čl. ZPP).

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da pritožnik ne uveljavlja odškodnine zaradi hudih telesnih poškodb, zaradi česar je utemeljen ugovor krajevne pristojnosti toženih strank, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 2. odst. 52. čl. ZPP, na podlagi katerega bi bilo krajevno pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče. 7. Iz tožbenih navedb izhaja, da je imel tožnik 01. 12. 2007 prometno nesrečo na Rudniku pri Leclercu v Ljubljani, ko se je ponoči z vozilom M. V. zaletel v večji kup zemlje in raznega odpadnega materiala na celotnem desnem vozišču. Tožnik je navedel, da si je ob dogodku poškodoval vozilo in se huje poškodoval. Na dan nesreče je bil sprejet v Klinični center v Ljubljani, kjer so ugotovili, da ima na glavi manjše udarnine in da so boleča zgornja vratna vretenca. Napotili so ga na RTG slikanje glave, dens skozi usta, vratne hrbtenice in toraksa, mu namestili trdo ortozo in ga sprejeli na kliničnem oddelku za travmatologijo, kjer je ostal do 06. 12. 2007. Opravljen MR torakalne in ledvene hrbtenice dne 05. 12. 2007 je izključil poškodbo vratne hrbtenice, tožnik pa je utrpel pretres možganov.

8. Sodišče sicer res nima strokovnega znanja za natančno presojo vrste in teže poškodb, vendar je ta za določitev krajevne pristojnosti zadostno opredeljena že s tožbenim opisom in višino zahtevka. Tožnik zahteva denarno odškodnino, ki predstavlja približno 10 mesečnih neto plač na zaposlenega v RS, kar je odškodnina, ki se prisoja za poškodbe, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvrščajo med lahke ali kvečjemu srednje hude primer (II. oziroma III.).

9. Očitek, da je pritožnik šele z vročitvijo izpodbijanega sklepa ugotovil, da sta obe toženi stranki podali ugovor krajevne pristojnosti, je očitek relativne narave, ki pa ni vplival na pravilnost in zakonitost odločitev o krajevni nepristojnosti.

10. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 151. čl. ZPP.