Jedro

Ob presoji organa, da javni interes obstoji tudi po umiku zahteve stranke, se načelo dispozitivnosti umakne upoštevanju javnega interesa, kar določba tretjega odstavka 135. člena ZUP omogoča. Pri obravnavani situaciji je, glede na navedene procesne in materialne določbe ZPOmK-1, ugotoviti, da je nadaljevanje postopka na podlagi tretjega odstavka 135. člena ZUP mogoče. Možnost, da se na podlagi ZPOmK-1 začne postopek presoje koncentracije na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti, se po mnenju sodišča izkazuje kot podlaga, da se določba tretjega odstavka 135. člena ZUP uporabi.

S tem, ko je toženka odločila, da se postopek presoje koncentracije A. in B. nadaljuje, pogoj iz drugega odstavka 12.o člena ZPOmK-1 ni bil izpolnjen. Z izdajo izpodbijanega akta postopek presoje koncentracije ni bil končan, temveč se je nadaljeval. Tretji odstavek 12.i člena ZPOmK-1 določa, da direktor izdaja pravne akte v posamičnih zadevah iz pristojnosti Agencije, razen če ni za izdajo pristojen senat. Izpodbijani sklep je torej izdala pristojna oseba.

Ni slediti ugovoru, da podpisani v.d. direktorja nima veljavnega pooblastila za odločanje v konkretni zadevi, ker lahko opravlja zgolj posle poslovodenja. V konkretnem primeru je bil prejšnji direktor toženke razrešen na lastno zahtevo, vlada pa je na podlagi določb ZPOmK-1 imenovala za v.d. direktorja A.A. Tako je bil v.d. direktor toženke imenovan v skladu z določbami ZPOmK-1, delokrog v.d. direktorja pa je enak delokrogu direktorja toženke, vključno s sodelovanjem pri odločanju kolegijskih organov toženke, torej tudi pri odločanju senata.

Taksna obveznost je nastala ob vložitvi vloge za priglasitev koncentracije, torej je obveznost nastala za vlogo, s katero je tožnik začel postopek presoje koncentracije, in ne za odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožnika za umik in ustavitev postopka presoje priglašene koncentracije podjetij A. (tožnika) in B., zaradi prodaje podjetja B., ki ga toženka vodi pod opr. št. 3061-8/2013 in odločila, da se postopek nadaljuje (1. točka izreka); zahtevo tožnika za vračilo plačane upravne takse v višini 2.000,00 EUR zavrnila (2. točka izreka); ter ni ugodila zahtevi A. za podaljšanje 45 dnevnega roka za izjavo o povzetku relevantnih dejstev (PRD) z dne 16. 2. 2015 (3. točka izreka); ter ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je 14. 11. 2013 prejela priglasitev koncentracije podjetij A. in B. Obveznost priglasitve koncentracije podjetij je nastala na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu poslovnih deležev z dne 24. 8. 2012, sklenjene med podjetjem C. kot prodajalcem in podjetjem A. kot kupcem, s katero je podjetje A. pridobilo 100 % poslovni delež v podjetju B. Podjetje A. je dne 3. 4. 2015 prodalo podjetje B. podjetju D., kar je po mnenju priglasitelja trenutek, ko je koncentracija podjetij prenehala obstajati, zato je dne 9. 4. 2015 vložil pri toženki vlogo za umik in ustavitev postopka ter zahteval vračilo plačane takse. Toženka meni, da se stanje, ki je prevladovalo pred nastankom koncentracije podjetij A. in B., s prodajo ciljnega podjetja podjetju D. ni vzpostavilo. Podjetje A. je po nastanku koncentracije izvajalo kontrolo nad podjetjem B. s kontrolo nad sredstvi podjetja B., ki predstavljajo bistven del podjetja B., to je dejavnost izdajanja TV programov E., kar je ohranilo tudi po prodaji podjetja B. Zato je vlogo podjetja A. za umik in ustavitev postopka presoje priglašene koncentracije zavrnila in bo postopek presoje koncentracije nadaljevala. Nadaljevanje postopka je v javnem interesu, skladno s tretjim odstavkom 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Hkrati z umikom je tožnik zahteval tudi vračilo takse v znesku 2.000,00 EUR. Postopek presoje zadevne koncentracije se je začel na zahtevo stranke, ki je ob vložitvi vloge, skladno z določili ZUT, plačala taksno obveznost po tarifni št. 48. Takso je plačala, ker jo je bila dolžna plačati, zaradi česar nima pravice do vračila. Zahtevo za podaljšanje roka za odgovor na PRD je zavrnila, ker roka ne more podaljšati, saj je dala na voljo najdaljši zakonsko dovoljeni rok za izjavo - 45 dni.

2. Tožnik v tožbi navaja, da kadar toženka uvaja postopke po uradni dolžnosti, je vezana na zakonsko predpisane zahteve po 45. členu Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), zato ne more nadaljevati postopka, ki teče na zahtevo stranke, pa je ta zahtevo umaknila, temveč lahko zgolj uvede nov postopek v skladu z določbo drugega odstavka. S svojo odločitvijo je odstopila od vzpostavljene prakse s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča G 8/2013 in G 9/2013 z dne 26. 11. 2013. Določba 16. člena ZPOmK-1 ureja stranke v postopku priglasitve koncentracije in določa, da ima položaj stranke v postopku priglasitelj koncentracije. Postopek koncentracije se je v konkretnem primeru začel izključno na zahtevo priglasiteljev koncentracije in ne po uradni dolžnosti. Skladno z drugim odstavkom 15. člena ZPOmK se za postopek odločanja toženke uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Po določilu 128. člena ZUP sme pristojni organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali naravi stvari za začetek upravnega postopka potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Stališče pravne teorije je, da mora biti v upravnem postopku, ki teče na zahtevo stranke, takšna zahteva podana ves čas postopka. Dne 9. 4. 2015 je tožnik umaknil svojo zahtevo in predlagal, da toženka izda sklep o ustavitvi postopka. Toženka bi morala ustaviti postopek na podlagi 135. člena ZUP. Tudi Vrhovno sodišče je navedlo, da če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo, izda organ sklep, da se postopek ustavi. Toženka je „zavrnila“ zahtevo tožnika po ustavitvi postopka, čeprav ZPOmK-1 in ZUP ne poznata tega instituta, ampak mora toženka postopek ustaviti zaradi umika priglasitve. Brez zahtevka stranke za presojo skladnosti koncentracije v konkretnem primeru ni mogoče voditi postopka presoje skladnosti priglašene koncentracije s pravili konkurence. Vodenje postopka in vsa nadaljnja postopkovna dejanja toženke so izdana brez zahteve in zato posledično nična. Toženka je napačno uporabila tretji odstavek 135. člena ZUP. Postopek presoje koncentracije skladno z določbo 45. člena ZPOmK-1 je mogoče začeti: - na podlagi priglasitve (prvi odstavek) ali - po uradni dolžnosti z izdajo sklepa o uvedbi postopka, kadar je izkazana verjetnost, da je prišlo do koncentracije, ki je podrejena določbam tega zakona, in je podjetja niso priglasila (drugi odstavek). Če ni v ZPOmK-1 določeno drugače, se za postopek odločanja toženke uporablja ZUP. V konkretnem primeru določbe tretjega odstavka 135. člena ZUP ni mogoče uporabiti, saj je v ZPOmK-1 določeno drugače. Kolikor bi toženka želela nadaljevati postopek, bi morala najprej ustaviti postopek v zadevi, ki je bil začet na podlagi zahteve stranke in uvesti postopek po uradni dolžnosti. Namesto tega se nepravilno sklicuje na tretji odstavek 135. člena ZUP. Spregleda posebno ureditev ZPOmK-1, po kateri se lahko postopek po uradni dolžnosti uvede samo s pisnim sklepom, iz katerega izhaja verjetnost kršitve določb ZPOmK-1. Zakon predpisuje tudi obvezne sestavine (24. člen ZPOmK-1). S tem, ko je toženka izdala sklep na podlagi tretjega odstavka 135. člena ZUP, je obšla določila drugega odstavka 45. člena ZPOmK-1 in obveznosti, ki jih ta določba nalaga. Da bi morala toženka po umiku priglasitve postopek ustaviti, izhaja tudi iz določb o pristojnosti organov toženke. Odločanje o (ne)ustavitvi postopka na podlagi umika je v izključni pristojnosti senata, nasprotno pa je sklep o uvedbi postopka po uradni dolžnosti v izključni pristojnosti direktorja. Izpodbijani sklep v izreku vsebuje odločitev, ki spada v pristojnost različnih organov, kar je nepravilno. Tudi če bi sprejeli razlago, da lahko direktor izda sklep o nadaljevanju postopka v skladu s 135. členom ZUP, pa direktor nikakor ne more sprejeti odločitve o neustavitvi postopka. Toženka nima diskrecijske pravice za uvedbo postopka po uradni dolžnosti, kadar pa uvaja postopke po uradni dolžnosti pa je vezana na zakonske predpisane zahteve po 45. členu ZPOmK-1. Glede vrnitve sodne takse navaja, da je upravičen do vrnitve zaradi umika vloge. Pri zavrnitvi zahtevka za vračilo takse se toženka nepravilno sklicuje na prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnih taksah (ZUT). Taksa je bila plačana za izdajo odločbe o skladnosti koncentracije s pravili konkurence, ki pa ni bila izdana. Toženka ni izdala odločbe o (ne)skladnosti koncentracije, tožnik pa je umaknil zahtevo za izdajo takšne odločbe. Izpodbijani sklep je izdal nepristojen organ toženke. V skladu z določbo 12.a člena ZPOmK-1 sta organa svet in direktor Agencije. Pristojnosti odločanja so razdeljena med njima. V konkretnih zadevah odloča senat, ki ga sestavljajo vsi člani sveta, 12.o člen ZPOmK-1. Po drugem odstavku 12.o člena ZPOmK-1 samo senat odloča v upravnem postopku, v katerem se izdajo akti, s katerimi se postopek pred Agencijo konča. V danem primeru bi moral odločiti senat, odločil pa je direktor, ki lahko izda sklep o uvedbi postopka po uradni dolžnosti. Iz navedenega izhaja, da z eno odločbo ni mogoče odločiti tako o neustavitvi postopka kot o uvedbi. Gre za pristojnosti različnih organov. S tem, ko je obe odločitvi sprejel v.d. direktorja, je toženka storila bistveno kršitev določb postopka. Poleg tega pa opozarja, da v.d. direktorja A.A. nima niti veljavnega pooblastila za odločanje v konkretnih zadevah. Na položaj v.d. direktorja je bil imenovan s sklepom Vlade RS in ne s strani Državnega zbora RS, kot to izrecno zahteva prvi odstavek 12.h člena ZPOmK-1. Na podlagi imenovanja s strani Vlade lahko opravlja samo posle poslovodenja. Uveljavlja tudi zahtevek na podlagi 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je na toženko večkrat naslovil zahtevek za izdajo odločbe za končanje postopka, vendar toženka ni odločila ne z izdajo odločbe ne o ustavitvi postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in skladno z 69. členom ZUS-1, da sodišče naloži toženki izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V zvezi z izpodbijano 1. točko izreka je med strankama sporno, ali je toženka lahko odločila, da nadaljuje postopek presoje priglašene koncentracije podjetij A. in B. kljub umiku priglasitve koncentracije in zahtevi za ustavitev postopka.

6. Iz prvega in drugega odstavka 45. člena ZPOmK-1 izhaja, da se postopek presoje koncentracije začne na podlagi priglasitve (prvi odstavek), lahko pa po uradni dolžnosti (drugi odstavek), kadar je izkazana verjetnost, da je prišlo do koncentracije, ki je podjetja niso priglasila. Ne glede na začetek postopka, ki se v primeru zahteve stranke po prvem odstavku začne z vložitvijo priglasitve, po uradni dolžnosti pa s sklepom o uvedbi postopka, je glede na določbe 46. - 53. člena ZPOmK-1 ugotoviti, da toženka v postopku presoje koncentracije uporablja iste procesne in materialne določbe, pa tudi postopek se v obeh primerih konča z odločbami, katerih vsebina temelji na presoji istih materialnih določb, enako izreki teh odločb. 7. Po drugem odstavku 46. člena ZPOmK-1 toženka, če ugotovi, da priglašena koncentracija ni podrejena določbam tega zakona, izda o tem odločbo. Iz komentarja k 46. členu ZPOmK-1 (Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence s komentarjem, Grilc in ostali - str. 437) izhaja, da pojma „priglašena koncentracija“ iz drugega odstavka ni treba razumeti povsem dobesedno, saj se z omenjeno odločbo lahko konča tudi postopek presoje koncentracije, ki ni bila priglašena in je bil postopek njene presoje uveden po uradni dolžnosti. V prvi fazi postopka izda toženka tudi odločbo iz tretjega odstavka 46. člena ZPOmK-1, ki določa, da če Agencija ugotovi, da je koncentracija podrejena določbam tega zakona, vendar ni izkazan resen sum o njeni skladnosti s pravili konkurence, z odločbo odloči, da ji ne bo nasprotovala in izjavi, da je skladna s pravili konkurence.

8. V drugi fazi postopka (poglobljena presoja koncentracije) izda toženka sklep iz četrtega odstavka 46. člena ZPOmK-1 ter po koncu postopka v primerih, ko je odgovor na obe vprašanji pritrdilen (1. ali je koncentracija podrejena določbam ZPOmK-1; 2. ali je izkazan resen sum o njeni skladnosti s pravili konkurenčnega prava) izda odločbi, opredeljeni v 50. členu ZPOmK-1. Sklepa iz četrtega odstavka 46. člena ZPOmK-1 (sklep o začetku postopka) ni razumeti gramatikalno, kot se opozarja v Komentarju k četrtemu odstavku 46. člena ZPOmK-1 (zakon sicer govori o tem, da se s tem sklepom postopek začne, vendar gre za redakcijsko napako, saj se postopek presoje koncentracije nedvomno začne s priglasitvijo oziroma z izdajo sklepa o uvedbi postopka na podlagi drugega odstavka 45. člena ZPOmK-1), pač pa kot začetek druge faze postopka (do te faze je prišlo tudi v obravnavani zadevi tožnikove priglasitve koncentracije, kot izhaja iz točke 13 izpodbijanega sklepa - toženka je 12. 5. 2014 izdala sklep o uvedbi postopka presoje skladnosti koncentracije podjetij A. in B. s pravili konkurence).

9. Iz drugega odstavka 15. člena ZPOmK-1 izhaja, da če ni v tem zakonu določeno drugače, se za postopek odločanja toženke uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Nosilni tožnikov ugovor je, da toženka v konkretnem primeru določbe tretjega odstavka 135. člena ZUP ni mogla uporabiti, ker je v ZPOmK-1 določeno drugače v zvezi z začetki postopkov presoje koncentracije, saj je skladno z določbo 45. člena ZPOmK-1 mogoče začeti postopek ali na podlagi priglasitve, to je na zahtevo stranke (prvi odstavek 45. člena ZPOmK-1) ali po uradni dolžnosti z izdajo sklepa o uvedbi postopka (drugi odstavek 45. člena ZPOmK-1). Ugovor nadaljuje, da kolikor pa je postopek sprožen na zahtevo stranke, pa bi morala toženka upoštevati določbo 128. člena ZUP in voditi postopek priglasitve le, dokler je bila zahteva za tek postopka podana. Kolikor bi želela toženka nadaljevati postopek, bi morala po mnenju tožnika najprej ustaviti postopek, ki je bil začet na podlagi zahteve stranke, nato pa uvesti postopek po uradni dolžnosti z izdajo sklepa o uvedbi postopka.

10. Tožnik torej utemeljuje, da ker ZPOmK-1 ureja dva načina začetka postopka, ureja drugače, kot določa tretji odstavek 135. člena ZUP, ki omogoča, da se postopek, pričet na zahtevo stranke, nadaljuje (če je to v javnem interesu) tudi, če stranka zahtevo umakne. Kolikor pa ZPOmK-1 že ureja postopek po uradni dolžnosti, pa ni mogoče nadaljevati postopka, ki je bil začet na podlagi zahteve stranke, po uradni dolžnosti.

11. Iz pravne teorije izhaja (v zvezi s tretjim odstavkom 135. člena ZUP, Upravno procesno pravo, Vilko Androjna in Erik Kerševan, str. 293), da je nadaljevanje postopka v zadevi, v kateri je bil postopek uveden na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo, potrebno tudi v javnem interesu, če organ spozna, da javni interes zahteva nadaljevanje upravnega postopka. Organ v tem primeru postopka ne ustavi, temveč ga nadaljuje, čeprav je stranka umaknila svojo zahtevo. Nadaljevanje postopka zaradi javnega interesa bo prišlo v poštev le, če bi se isti postopek na podlagi določb materialnega predpisa lahko začel tudi po uradni dolžnosti, in ne le na podlagi vloge stranke.

12. Da javni interes v zadevah presoje koncentracij obstaja, iz razloga presoje njihove skladnosti s pravili konkurence, izhaja že iz določbe drugega odstavka 45. člena ZPOmK-1, ki omogoča toženki, da postopek presoje koncentracije začne po uradni dolžnosti, kolikor jih podjetja niso priglasila. Ob presoji organa, da javni interes obstoji tudi po umiku zahteve stranke, se načelo dispozitivnosti umakne upoštevanju javnega interesa, kar določba tretjega odstavka 135. člena ZUP omogoča. Pri obravnavani situaciji je, glede na navedene procesne in materialne določbe ZPOmK-1 (v prejšnjih odstavkih sodbe je sodišče z analizo določb ZPOmK-1 ugotovilo, da se postopek ne glede na začetek (prvi ali drugi odstavek 45. člena ZPOmK-1) nadaljuje in konča na podlagi istih določb ZPOmK-1) ugotoviti, da je nadaljevanje postopka na podlagi tretjega odstavka 135. člena ZUP mogoče. Možnost, da se na podlagi ZPOmK-1 začne postopek presoje koncentracije na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti, se po mnenju sodišča izkazuje kot podlaga, da se določba tretjega odstavka 135. člena ZUP uporabi.

13. Toženka je v izpodbijanem sklepu tudi obrazložila, zakaj ne sledi umiku zahteve stranke in postopka ustavi, temveč mora umik zahteve presoditi po vsebini kot dokaz in ugotoviti, ali je z dejanjem, ki ga stranka zatrjuje kot opustitev koncentracije (v obravnavanem primeru prodaja B. podjetju D.), koncentracija prenehala obstajati. Ker po mnenju toženke koncentracija kljub prodaji podjetja B. ni prenehala obstajati (razlogi iz izpodbijanega sklepa izhajajo), je toženka tudi po mnenju sodišča imela podlago za nadaljevanje postopka, v katerem bo presodila, ali je koncentracija, ki je podrejena določbam ZPOmK-1, skladna s pravili konkurence.

14. Tožnik se neupravičeno sklicuje na odstop od vzpostavljene prakse Vrhovnega sodišča s sklicevanjem na sodbo in sklep G 8/2013 in G 9/2013 z dne 26. 11. 2013. V citiranih zadevah je priglasitelj umaknil zahtevo za presojo koncentracije pred vročitvijo odločbe toženke, s katero je ta ugotovila, da je koncentracija pridobitve skupne kontrole podjetij neskladna s pravili konkurence in jo prepovedala. Analiza izreka posledično pomeni, da vsebine, ki jo je vlagatelj zatrjeval z umikom zahteve za presojo koncentracije, toženka v odločbi ni presodila. Torej ni presodila, ali je bilo stanje, za katerega je ugotovila, da je neskladno s pravili konkurence in prepovedano, opuščeno z v umiku navedenim dejstvom. Vprašanje, ali je bilo v obravnavanem primeru to stanje opuščeno, pa bo predmet presoje v nadaljevanju postopka, zoper vsebinsko odločitev o zadevi pa bo imel tožnik možnost vložitve pravnih sredstev.

15. Nadalje tožnik ugovarja, da je izpodbijani sklep izdal nepristojen organ toženke (1. točka drugega odstavka 273. člena ZUP). V skladu z določbo 12.a člena ZPOmK-1 sta organa toženke Svet Agencije in direktor Agencije. Izpodbijani sklep je podpisal v.d. direktorja Agencije. Po drugem odstavku 12.o člena ZPOmK-1 senat odloča v upravnem postopku, v katerem se izdajo akti, s katerim se postopek pred toženko konča. Direktor Agencije pa lahko izda sklep o uvedbi postopka po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 45. člena ZPOmK-1. Iz navedenega po mnenju tožnika izhaja, da z eno odločbo ni mogoče odločiti o (ne)ustavitvi postopka kot o uvedbi (nadaljevanju) novega postopka, saj gre za pristojnost različnih organov toženke. Sodišče tožniku ne sledi. S tem, ko je toženka odločila, da se postopek presoje koncentracije A. in B. nadaljuje, pogoj iz drugega odstavka 12.o člena ZPOmK-1 ni bil izpolnjen. Z izdajo izpodbijanega akta postopek presoje koncentracije ni bil končan, temveč se je nadaljeval. Tretji odstavek 12.i člena ZPOmK-1 določa, da direktor izdaja pravne akte v posamičnih zadevah iz pristojnosti Agencije, razen če ni za izdajo pristojen senat. Izpodbijani sklep je torej izdala pristojna oseba.

16. Tudi ni slediti ugovoru, da podpisani v.d. direktorja nima veljavnega pooblastila za odločanje v konkretni zadevi, ker lahko opravlja zgolj posle poslovodenja. ZPOmK-1 v petem odstavku 12.k člena določa, da če je direktor toženke predčasno razrešen, vlada do imenovanja novega direktorja, vendar največ za šest mesecev, ne glede na določbe ZPOmK-1, imenuje v.d. direktorja. V konkretnem primeru je bil prejšnji direktor toženke razrešen na lastno zahtevo, vlada pa je na podlagi določb ZPOmK-1 imenovala za v.d. direktorja A.A. Tako je bil v.d. direktor toženke imenovan v skladu z določbami ZPOmK-1, delokrog v.d. direktorja pa je enak delokrogu direktorja toženke, vključno s sodelovanjem pri odločanju kolegijskih organov toženke, torej tudi pri odločanju senata, kar izhaja iz izpisa Sporočila za javnost iz 97. dopisne seje Vlade RS z dne 30. 12. 2015, kjer je navedeno, da ima v.d. direktor povsem enaka pooblastila, pristojnosti in odgovornosti kot direktor toženke.

17. Tožnik je zahteval tudi vračilo plačane upravne takse v višini 2.000,00 EUR (2. točka izreka). Toženka je zavrnitev obrazložila in navedla, da je obveznost plačila upravne takse nastopila že ob priglasitvi koncentracije, to je z vložitvijo priglasitve koncentracije. Sklicevala se je na sodbo Upravnega sodišča RS I U 711/2015 z dne 19. 1. 2016. Tožnik meni, da je toženka nepravilno uporabila prvi odstavek 17. člena ZUT. Sodišče utemeljevanju tožnika glede na prvi odstavek 17. člena ZUT ne more slediti. Soglaša s toženko, da je taksna obveznost tožnika nastala ob vložitvi vloge za priglasitev koncentracije, kot to določa X. poglavje Taksne tarife, torej je obveznost nastala za vlogo, s katero je tožnik začel postopek presoje koncentracije, in ne za odločbo (tudi Uredba o vsebini obrazca za priglasitev koncentracij podjetij v točki 2.1. Priloge določa, da je treba plačati takso za priglasitev koncentracije).

18. Tožnik hkrati z izpodbojnim zahtevkom uveljavlja tudi molk organa in predlaga, da sodišče skladno z 69. členom ZUS-1 naloži toženki izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Glede na razloge sodišča, izražene v sodbi, s katerimi zavrača tožnikove ugovore, da bi morala toženka upoštevati načelo dispozitivnosti in izdati na podlagi vloženega umika sklep o ustavitvi postopka, podlaga za odločanje o molku organa ni podana.

19. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in zakonu utemeljen.

20. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.