VSL Sodba II Cpg 116/2024

Jedro

Iz drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, pri čemer se za neprerekana dejstva štejejo tudi dejstva, ki jih nasprotna stranka ni obrazloženo prerekala. Zgolj pavšalna navedba, da so toženkine navedbe v celoti neutemeljene in da toženka ni uspela dokazati, da ni dejanska lastnica nepremičnin ne pomenijo obrazloženega prerekanja toženkinih trditev o tem, da toženka ni bila investitor gradnje večstanovanjske stavbe, da niti ob izgradnji stavbe niti kasneje posameznih delov večstanovanjske stavbe ni prodajala, prav tako jih ni nikoli kupila, uporabljala, posedovala ali oddajala v najem. O vseh dejanskih okoliščinah v zvezi z izgradnjo večstanovanjske stavbe ter glede preteklega razpolaganja s posameznimi deli te stavbe se torej tožnica ni izrekla. Zato je prvostopenjsko sodišče te toženkine navedbe pravilno štelo za priznane. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

Pravnomočen sklep o vzpostavitvi etažne lastnine, s katerim je nepravdno sodišče ugotovilo, da je toženka lastnica posameznih delov, ne preprečuje toženki, da v tej pravdi dokazuje neobstoj svoje lastninske pravice na teh posameznih delih. Namen ZVEtL-1 je omogočiti vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo v skladu z veljavnimi predpisi. Postopek ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Sodišče zato razmerij ne ureja na novo ali konstitutivno, temveč le z verjetnostjo ugotavlja obstoječa razmerja. O spornih vprašanjih odloča v skladu s predpisanimi dokaznimi pravili in domnevami oziroma v korist udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (18. in 24. člen ZVEtL-1). Odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine zato ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju v pravdnem postopku (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ). Stališče prvostopenjskega sodišča, da to načelo velja zgolj za ravnanja v pravnem prometu, je pravilno. Tožnica, ki s toženko ni sklenila nobenega pravnega posla, pri katerem bi se zanašala na podatke iz zemljiške knjige, se zato na to načelo ne more sklicevati. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se prvostopenjska odločba v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II.Tožnica mora toženki v osmih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo: (1) da se dovoli sprememba tožbe z dne 16. 3. 2023 (I. točka izreka), (2) da se tožbeni zahtevek za plačilo 1.909,73 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne (II. točka izreka) in (3) da mora tožnica toženki v osmih dneh plačati njene stroške postopka 447,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (III. točka izreka).

2.Zoper to odločbo, in sicer smiselno zoper II. in III. točko izreka, se je pritožila tožnica. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in prvostopenjsko sodbo potrdi, tožnici pa naloži v plačilo stroške njenega odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6.Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

7.Tožnica kot upravnik večstanovanjske stavbe na ... od toženke zahteva plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za obdobje od februarja 2021 do oktobra 2022, ki jih je razdelila med posamezne dele stavbe. Med pravdnima strankama je sporno, ali je toženka dejanska lastnica štirih posameznih delov v tej stavbi. Tožnica zatrjuje, da je toženka lastnica kleti z ID znakom ..., kleti z ID znakom ..., stanovanja z ID znakom ... in stanovanja z ID znakom ...

8.Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka v stavbi z identifikacijsko številko ... zemljiškoknjižna lastnica posameznih delov št. 12, 19, in 26, ne pa posameznega dela št. 32. Do vknjižbe lastninske pravice na toženkino ime je prišlo na podlagi tretjega odstavka 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL).1 Pred tem je bila toženka vknjižena kot imetnica pravice uporabe nekdanje parcele št. ... k. o. ..., na kateri je bila zgrajena večstanovanjska stavba. Vpis lastninske pravice v toženkino korist je bil izveden še na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani II N 417/2016 z dne 31. 3. 2020 o vzpostavitvi etažne lastnine (B2). Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da pravnomočen sklep o vzpostavitvi etažne lastnine toženki v tem pravdnem postopku ne preprečuje izpodbijanja domneve lastninske pravice iz prvega odstavka 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V zvezi z lastništvom posameznih delov št. 12, 19 in 26 je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Večstanovanjska stavba na ... je bila zgrajena 1965. Investitor je bil Stanovanjski sklad občine A. Toženka ni bila prodajalka stanovanj in kleti v tej stavbi, nikoli jih ni uporabljala niti posedovala ali oddajala v najem. Te ugotovitve je utemeljilo na toženkinih neprerekanih trditvah. Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da je Stanovanjski sklad občine A. z izgradnjo stavbe po pridobljenem gradbenem dovoljenju pridobil pravico do uporabe stavbe in s tem pravico do uporabe vseh posameznih delov stavbe, ki jo je nato prenesel na kupce posameznih delov.2 Hkrati je pridobil tudi pravico do uporabe parcele, na kateri ta stavba stoji.3 Da toženka ob uveljavitvi ZLNDL ni imela pravice uporabe posameznih delov št. 12, 19 in 26, je ocenilo tudi na podlagi predloženih dokaznih listin, ki potrjujejo, da toženka teh nepremičnin 25. 7. 1997 ni posedovala in uporabljala. Zato je presodilo, da je bila vknjižba lastninske pravice pri posameznih delih večstanovanjske stavbe na toženko materialnopravno napačna. Glede posameznega dela št. 32 pa je ugotovilo, da sta zemljiškoknjižna solastnika te nepremičnine B. B. in C. B., in sicer od 25. 4. 2002 dalje. Ker toženka v relevantnem obdobju ni bila lastnica posameznih delov št. 12, 19, 26 in 32, je zaključilo, da tožnici ne more biti zavezana za plačilo iztoževanih stroškov.

9.Tožnica v pritožbi graja zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni prerekala toženkinih trditev glede prehajanja pravice uporabe oziroma lastninske pravice na posameznih delih večstanovanjske stavbe. Sklicuje se na trditve v svoji drugi pripravljalni vlogi, v kateri je izrecno navedla, da so toženkine navedbe v celoti neutemeljene in da toženka ni uspela dokazati, da ni dejanska lastnica predmetnih nepremičnin. S tem, ko je sodišče kljub tožničinemu prerekanju toženkinih trditev te štelo za priznane, ji je odvzelo pravico do izjave. Poudarja, da je vse toženkine navedbe prerekala v celoti in še posebej trditve, da ni lastnica predmetnih nepremičnin. S tem, ko je sodišče štelo, da je tožnica priznala dejstvo, da toženka stanovanj in kleti ob izgradnji stavbe ali kasneje ni kupila, ker tožnica teh dejstev ni izrecno prerekala, je postala odločitev prvostopenjskega sodišča sodba presenečanja.

10.Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Ne gre slediti pritožbeni trditvi, da je tožnica toženkine navedbe prerekala z navedbo, da so toženkine navedbe v celoti neutemeljene in da toženka ni uspela dokazati, da ni dejanska lastnica predmetnih nepremičnin. Iz drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, pri čemer se za neprerekana dejstva štejejo tudi dejstva, ki jih nasprotna stranka ni obrazloženo prerekala. Zgolj pavšalna navedba, da so toženkine navedbe v celoti neutemeljene in da toženka ni uspela dokazati, da ni dejanska lastnica nepremičnin ne pomenijo obrazloženega prerekanja toženkinih trditev o tem, da toženka ni bila investitor gradnje večstanovanjske stavbe, da niti ob izgradnji stavbe niti kasneje posameznih delov večstanovanjske stavbe ni prodajala, prav tako jih ni nikoli kupila, uporabljala, posedovala ali oddajala v najem. O vseh dejanskih okoliščinah v zvezi z izgradnjo večstanovanjske stavbe ter glede preteklega razpolaganja s posameznimi deli te stavbe se torej tožnica ni izrekla. Zato je prvostopenjsko sodišče te toženkine navedbe pravilno štelo za priznane. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

11.Tožnica sklepu Okrajnega sodišča II N 417/2016 o vzpostavitvi etažne lastnine z dne 31. 1. 2020 neutemeljeno pripisuje pomen pogoja za konstitutivno vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo na podlagi 49. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).4 Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da pravnomočen sklep o vzpostavitvi etažne lastnine, s katerim je nepravdno sodišče ugotovilo, da je toženka lastnica posameznih delov št. 12, 19 in 26, ne preprečuje toženki, da v tej pravdi dokazuje neobstoj svoje lastninske pravice na teh posameznih delih. Namen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) je omogočiti vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo v skladu z veljavnimi predpisi. Postopek ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Sodišče zato razmerij ne ureja na novo ali konstitutivno, temveč le z verjetnostjo ugotavlja obstoječa razmerja. O spornih vprašanjih odloča v skladu s predpisanimi dokaznimi pravili in domnevami oziroma v korist udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (18. in 24. člen ZVEtL-1).5 Kot izhaja iz obrazložitve sklepa II N 417/2016 z dne 31. 1. 2020, je sodišče ugotovitev toženkine lastninske pravice na posameznih delih št. 12, 19 in 26 večstanovanjske stavbe oprlo na prvi odstavek 31. člena ZVEtL-1. V skladu s tem določilom sodišče na splošno ugotovi, da je lastnik posameznega dela stavbe za katerega na način, določen s tem zakonom, ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobenega pridobitelja posameznega dela stavbe, zemljiškoknjižni lastnik. Odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažno lastnine zato ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju v pravdnem postopku (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). Glede na obrazloženo niso utemeljene pritožbene navedbe, da so bile toženkine navedbe, s katerimi je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpodbijala zakonsko domnevo o obstoju lastninske pravice v korist toženke, ki je vpisana v zemljiško knjigo, nesklepčne. Tožnica neutemeljeno meni, da bi v nasprotnem primeru toženka to domnevo gotovo izpodbila že v postopku za vzpostavitev etažne lastnine. Prav tako ni zakonske podlage za stališče, da bi morala toženka, če bi hotela izpodbiti domnevo lastništva iz 11. člena SPZ, sprožiti ustrezen sodni postopek. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da o lastništvu posameznih delov št. 12, 19 in 26 kot o predhodnem vprašanju v tej pravdi med pravdnima strankama ni bilo pravnomočno odločeno, zato je toženka domnevo lastninske pravice iz 11. člena SPZ lahko izpodbijala z ugovorom v tej pravdi.

11.Tožnica sklepu Okrajnega sodišča II N 417/2016 o vzpostavitvi etažne lastnine z dne 31. 1. 2020 neutemeljeno pripisuje pomen pogoja za konstitutivno vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo na podlagi 49. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).4 Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da pravnomočen sklep o vzpostavitvi etažne lastnine, s katerim je nepravdno sodišče ugotovilo, da je toženka lastnica posameznih delov št. 12, 19 in 26, ne preprečuje toženki, da v tej pravdi dokazuje neobstoj svoje lastninske pravice na teh posameznih delih. Namen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) je omogočiti vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo v skladu z veljavnimi predpisi. Postopek ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Sodišče zato razmerij ne ureja na novo ali konstitutivno, temveč le z verjetnostjo ugotavlja obstoječa razmerja. O spornih vprašanjih odloča v skladu s predpisanimi dokaznimi pravili in domnevami oziroma v korist udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (18. in 24. člen ZVEtL-1).5 Kot izhaja iz obrazložitve sklepa II N 417/2016 z dne 31. 1. 2020, je sodišče ugotovitev toženkine lastninske pravice na posameznih delih št. 12, 19 in 26 večstanovanjske stavbe oprlo na prvi odstavek 31. člena ZVEtL-1. V skladu s tem določilom sodišče na splošno ugotovi, da je lastnik posameznega dela stavbe za katerega na način, določen s tem zakonom, ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobenega pridobitelja posameznega dela stavbe, zemljiškoknjižni lastnik. Odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine zato ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju v pravdnem postopku (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). Glede na obrazloženo niso utemeljene pritožbene navedbe, da so bile toženkine navedbe, s katerimi je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpodbijala zakonsko domnevo o obstoju lastninske pravice v korist toženke, ki je vpisana v zemljiško knjigo, nesklepčne. Tožnica neutemeljeno meni, da bi v nasprotnem primeru toženka to domnevo gotovo izpodbila že v postopku za vzpostavitev etažne lastnine. Prav tako ni zakonske podlage za stališče, da bi morala toženka, če bi hotela izpodbiti domnevo lastništva iz 11. člena SPZ, sprožiti ustrezen sodni postopek. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da o lastništvu posameznih delov št. 12, 19 in 26 kot o predhodnem vprašanju v tej pravdi med pravdnima strankama ni bilo pravnomočno odločeno, zato je toženka domnevo lastninske pravice iz 11. člena SPZ lahko izpodbijala z ugovorom v tej pravdi.

12.Tožnica se neutemeljeno sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ). Stališče prvostopenjskega sodišča, da to načelo velja zgolj za ravnanja v pravnem prometu, je pravilno. Tožnica, ki s toženko ni sklenila nobenega pravnega posla, pri katerem bi se zanašala na podatke iz zemljiške knjige, se zato na to načelo ne more sklicevati. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine.6 Že iz tega razloga tožnica ne more utemeljiti uporabe tega načela z zatrjevanjem, da pogodba o upravljanju večstanovanjske stavbe na ... zavezuje toženko, čeprav jo ni podpisala. Tudi, če bi ta pogodba toženko zavezovala, ne gre za pravni posel, s katerim bi se prenašala, ustanavljala ali ukinjala stvarna pravica na nepremičnini.

13.Prvostopenjsko sodišče je navedlo tudi dodatni razlog za neutemeljeno sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Na to načelo se lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel in ni mogel vedeti, da stanje vpisa v zemljiško knjigo ni točno. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da je bila tožnica kot zakonita zastopnica predlagateljev udeležena v postopku II N 417/2016 za vzpostavitev etažne lastnine, kjer je bila seznanjena s toženkinim zatrjevanjem, da ni dejanska lastnica posameznih delov št. 12, 19 in 26 v večstanovanjski stavbi na ... Te okoliščine zanikajo njeno dobro vero. Dvom v zemljiškoknjižno stanje ji je lahko vzbudilo tudi dejstvo, da v evidenci o lastnikih in uporabnikih nepremičnin za navedene posamezne dele že od 1991 ni vodila toženke, pač pa D. D. in E. E. oziroma F., d. o. o. Na podlagi navedenih okoliščin je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati. Dejstvo, da je sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnin na posameznih delih št. 12, 19 in 26 ugotovilo lastninsko pravico toženke, v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem tožnici ne daje dobre vere, da je stanje vpisa v zemljiški knjigi točno. Kot je bilo obrazloženo, je sodišče, ker predpostavk za pridobitev lastninske pravice, ki jih določa ZVEtL-1, ni izkazal nihče, ugotovilo lastninsko pravico zemljiškoknjižnega lastnika, z razlogi za takšno odločitev pa je bila seznanjena tudi tožnica. Prav tako dejstvo, da toženka ni uredila zemljiškoknjižnega stanja, za presojo njene pasivne legitimacije v tem postopku ni pomembno. Za vknjižbo v zemljiško knjigo je dolžan poskrbeti dejanski lastnik nepremičnine.

14.Tožnica se neutemeljeno zavzema za uporabo določila 17. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Prvi odstavek tega člena določa, da mora etažni lastnik, ki prenese lastninsko pravico s pravnim poslom, upravnika takoj, najkasneje pa v tridesetih dneh od dneva, ko ima pridobitelj pravico predlagati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, obvestiti o spremembi lastninske pravice in mu predložiti tudi kopijo dokumenta, iz katerega so razvidni vsi podatki o spremembi lastništva in o novem lastniku, upravnik pa mora o tem obvestiti geodetsko upravo. Če se lastninska pravica na posameznem delu spremeni na podlagi drugega pravnega naslova, kot je določen v prejšnjem odstavku, mora pridobitelj lastninske pravice upravnika, ta pa geodetsko upravo, takoj, najkasneje pa v tridesetih dneh od dneva, ko ima pridobitelj pravico predlagati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, obvestiti o spremembi lastninske pravice (drugi odstavek 17. člena SZ-1). Uporaba te določbe ne pride v poštev, ker toženka v času veljavnosti SZ-1 na posameznih delih večstanovanjske stavbe na ... ni prenesla lastninske pravice s pravnim poslom niti v tem času ni pridobila ali izgubila lastninske pravice na podlagi drugega pravnega naslova. Zato zanjo ne velja notifikacijska dolžnost iz 17. člena SZ-1. Do prenosa pravice uporabe iz toženke na Stanovanjski sklad občine A. je prišlo že ob izgradnji večstanovanjske stavbe 1965. Takrat veljavna zakonodaja ni določala dolžnosti obveščanja upravnika o spremembi imetništva pravice uporabe. Dejstvo, da je bila toženka v času veljavnosti SZ-1 zemljiškoknjižna lastnica, navedenega ne spreminja. Ker je prišlo le do materialnopravno napačne vknjižbe lastninske pravice na toženkino ime, do prenosa lastninske pravice, ki ga predvideva 17. člen SZ-1 kot podlago za obveznost obvestila o prenosu lastništva, ni prišlo.

15.Glede na zgoraj obrazloženo se tožnica neutemeljeno sklicuje na sodbo VSL II Cpg 1439/2015 z dne 24. 11. 2015, saj v tej zadevi ne gre za primerljivo dejansko stanje. V tisti zadevi je zemljiškoknjižna lastnica prenesla svojo lastninsko pravico s pravnim poslom na novega etažnega lastnika, zato je sodišče obravnavalo vprašanje obveščenosti upravnika o novem lastniku skladno s 17. členom SZ-1. V tej zadevi ni uporabljiva niti sodba VSL II Cpg 480/2020 z dne 12. 2. 2021, ker v tisti zadevi pasivna legitimacija toženke kot etažne lastnice ni bila sporna. Prvostopenjsko sodišče se v svoji obrazložitvi ni oprlo na odločitev v zadevi VSRS II Ips 249/2005 z dne 12. 1. 2006, zato tožnica odveč poudarja, da navedena sodba ni uporabljiva v tej zadevi.

16.Pritožbene navedbe, da evidence upravnika niso uradne evidence, ki bi dokazovale lastništvo, se nanašajo na vprašanje dokazne ocene takšne listine. Dokazno oceno je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ta pritožbena razloga v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati.

17.Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 24. 10. 2023 tožnico pozvalo na predložitev računov, s katerimi je obračunala stroške obveznega rezervnega sklada za posamezne dele št. 12, 19 in 26 v času od 1. 1. 2003 do 12. 9. 2022. Tožnica je na poziv sodišča predložila razdelilnike za vplačila v rezervni sklad, ki se nanašajo na obdobje od 2021 dalje (priloge A2030 - A2037 in A2046 - A2049). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da v kolikor bi do 25. 7. 1997 (ali kasneje do izdaje sklepa II N 417/2016 z dne 31. 1. 2020) prišlo do prehoda uporabe posameznega dela št. 19 na toženko, bi tožnica predložila razdelilnike za vplačila v rezervni sklad, ki se glasijo na toženko, tudi za obdobje pred 2021 (20. točka obrazložitve). Zato je zaključilo, da toženka stanovanja št. 19 od njegove izgradnje 1965 do 25. 7. 1997 in tudi kasneje ni posedovala oziroma uporabljala. Navedena dokazna presoja podpira

dokazno oceno, da toženka posameznega dela št. 19 nikoli ni posedovala oziroma uporabljala. Tudi brez te ugotovitve, drugačen dejanski sklep ni mogoč. Zaključek, da toženka posameznih delov št. 12, 19 in 26 nikoli ni uporabljala niti posedovala oziroma oddajala v najem, je sodišče napravilo že v 16 točki svoje obrazložitve, ker je ugotovilo, da tožnica takšnih toženkinih navedb ni prerekala. Glede na obrazloženo navedena ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki temelji na izvedenem edicijskem postopku, ni bila bistvena za odločitev v tej zadevi. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb glede neutemeljenosti izvedenega edicijskega postopka po 227. členu ZPP ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18.Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo ter zaključilo, da je toženka izpodbila domnevo lastninske pravice iz 11. člena SPZ. Pritožba proti II. točki izreka prvostopenjske odločbe zato ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v III. točki izreka. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu prvostopenjske odločbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženki v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), 7,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22% DDV (50,49 EUR), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 279,99 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka osem dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

-------------------------------

1Ta določa, da se v primeru, da je pravica uporabe na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi v korist občine ali mesta, vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi po uradni dolžnosti.

2Sklicevalo se je na stališče sodne prakse, da kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe je pravni prednik pridobil takšno pravico, če je ob vednosti in izrecnem dovoljenju pristojnih organov z vsemi dovoljenji (soglasji) potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, zgradil objekt in ga uporabljal. Glej VSL sodba I Cp 2331/2017 z dne 7. 3. 2018, in VSRS sklep II Ips 223/2009 z dne 20. 1. 2011.

3V sistemu družbene lastnine se je pravica uporabe zemljišč po samem zakonu prenašala skupaj s pravico uporabe stavbe. VSL sklep I Cp 358/2019 z dne 24. 7. 2019 in VSRS sklep II Ips 785/2009 z dne 28. 1. 2010.

4To določilo ureja pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, zato se tožnica nanj neutemeljeno sklicuje.

5Glej na primer VSL sodba in sklep I Cp 993/2023 z dne 22. 11. 2023, 26. točka obrazložitve, VSL sklep II Cp 1065/2023 z dne 25. 1. 2024, 9. točka obrazložitve, VSL sklep I Cp 792/2023 z dne 13. 9. 2023, 23. točka obrazložitve, VSL sklep I Cp 1662/2022 z dne 14. 12. 2022, 9. točka obrazložitve.

6Glej N. Plavšak, E-paket Stvarno pravo z e-komentarjem SPZ, razdelek 3.7.1., Tax-Fin-Lex.

7Prvostopenjsko sodišče se je v svoji dokazni oceni oprlo tudi na tožničine podatke glede inventure stanovanj z dne 20. 6. 1991 (B5) ter na toženkin uradni zaznamek (B8).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 10, 11 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 18, 24, 31, 31/1, 35, 35/1 Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 17, 17/1, 17/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/2, 339, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSL Sodba II Cpg 116/2024

ECLI:SI:VSLJ:2024:II.CPG.116.2024 Gospodarski oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas