Jedro

Skladno s 4. členom ZUS-1 lahko sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Za obravnavani primer pa je predvideno drugo sodno varstvo, in sicer v četrtem odstavku 361. člena ZKP. Če tožnik meni, da je pripor zoper njega brez podlage, lahko vloži predlog za odpravo pripora, o katerem odloča senat sodišča prve stopnje iz šestega odstavka 25. člena ZKP. Ker izpodbijano dejanje ni dejanje, ki bi se lahko izpodbijalo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ampak je zanj predvideno drugo sodno varstvo, je sodišče tožbo zavrglo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče ni posebej odločalo o pobudi za izdajo začasne odredbe, ker gre po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1 za začasno odredbo po uradni dolžnosti in ne na predlog strank.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je dne 18. 12. 2013 vložil tožbo zaradi ugotovitve in odprave nezakonitosti posamičnega dejanja, za katero meni, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo in se z dejanjem posega v ustavne pravice posameznika. Tožba je vložena na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je bil tožniku v kazenski zadevi pred Okrožnim sodišču v Kranju opr. št. I K 24252/2012 dne 14. 10. 2013 ob razglašeni sodbi podaljšan pripor po določbi prvega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče je pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo. Po določbi drugega odstavka 207. člena ZKP mora senat po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpraviti. Niti pooblaščenec tožnika niti tožnik sam nista od dne 14. 10. 2013 dalje vse do vložitve te tožbe prejela niti sklepa o podaljšanju pripora niti o njegovi odpravi. Iz odgovora ZPKZ Ljubljana izhaja, da je zadnja sodna odločba v zvezi s priporom zoper tožnika bil zgoraj navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani. Res je sicer, da Pravilnik o izvrševanju pripora v 65. členu določa, da uprava zapora, v katerem se izvršuje pripor, lahko pripornika izpusti samo na podlagi pisnega ali izjemoma telefonskega naročila sodišča, vendar pa taka določba pravilnika ne odvezuje uprave zapora od spoštovanja določbe drugega odstavka 20. člena Ustave, po kateri mora biti priprtemu vročena pisno obrazložena odločba o podaljšanju najkasneje v 24 urah po podaljšanju pripora. Tožnik se pri tem sklicuje še na stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe opr. št. I Ips 359/2006 z dne 19. 10. 2006, iz katere izhaja, da mora biti sklep o podaljšanju pripora obdolžencu vročen pred potekom časa, ki je določen v prejšnjem sklepu o priporu. Iz popisa spisa opr. št. I K 24252/2012 izhaja, da o zadevi še ni bila napravljena pisno izdelana sodba in po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu ni bilo preizkušeno, ali so še dani razlogi za pripor in o tem ni bil izdan noben sklep. V zvezi z navedeno situacijo se tožnik sklicuje tudi na mnenja mag. Štefana Horvata, dr. Zlatka Dežmana in Anžeta Erbežnika. Ker sodišče ni v skladu s 65. členom Pravilnika o izvrševanju pripora naročilo upravi ZPKZ Ljubljana, naj tožnika izpusti na prostost, se tožnik od dne 15. 12. 2013 dalje nahaja v priporu brez pravne podlage. Tožnik predlaga, naj sodišče ugotovi, da tožena stranka nezakonito odvzema osebno svobodo tožniku, naj odredi, da se tožnik izpusti na prostost, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Če pa sodišče ne bo moglo odločiti brez odlašanja po drugem odstavku 66. člena ZUS-1, pa daje sodišču pobudo, naj izda začasno odredbo po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1, s katero naj se tožnik takoj izpusti na prostost do pravnomočne odločitve o tej tožbi.

Tožena stranka v postavljenem roku ni poslala upravnih spisov in na tožbo ni odgovorila.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Sodišče je ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi sploh možen subsidiaren upravni spor, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Skladno s 4. členom ZUS-1 lahko namreč v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Dejanje, ki ga tožnik izpodbija, je, da se mu odvzema prostost, ker je v priporu in ker pripor po preteku dveh mesecev ni bil podaljšan, zato zahteva, naj upravno sodišče odpravi pripor s tem, da naloži toženi stranki, naj ga izpusti na prostost. V prvem odstavku 65. člena Pravilnika o izvrševanju pripora je sicer res določeno, da sme zavod pripornika izpustiti na prostost samo na podlagi pisnega sklepa o odpravi pripora in da je treba pripornika izpustiti takoj po prejemu sklepa o odpravi pripora, v četrtem odstavku tega člena pa je določeno, da je izjemoma mogoče pripornika izpustiti na prostost na podlagi telefonskega naročila pristojnega sodišča. Vendar pa sodišče meni, da je nedvomno po določilu tega člena lahko le kazensko sodišče tisto, ki izda sklep o odpravi pripora oziroma lahko telefonsko naroči odpravo pripora. Sodno varstvo za primer, ko obdolženec meni, da bi bilo potrebno pripor odpraviti – v konkretnem primeru naj bi bilo to iz razloga, ker pripor po dveh mesecih ni bil podaljšan - je predvideno v 361. členu ZKP. To določilo v prvem odstavku določa, da senat na obrazložen predlog tožilca ob izreku sodbe po predhodnem zaslišanju obdolženca in zagovornika pripor podaljša, če je obtoženec že v priporu in so zato podani razlogi. S tem v zvezi šesti odstavek 361. člena ZKP določa, da sme pripor, ki je bil odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov tega člena, trajati do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. V četrtem odstavku 361. člena ZKP pa je določeno, da o odreditvi ali odpravi pripora po razglasitvi sodbe do njene pravnomočnosti oziroma do nastopa kazni odloča senat sodišča prve stopnje (šesti odstavke 25. člena) in da pripor odredi na obrazložen predlog tožilca, odpravi pa po uradni dolžnosti ali na predlog strank po zaslišanju državnega tožilca prav tako senat, če teče postopek na zahtevo državnega tožilca. Torej je iz slednjega določila nedvoumno razvidno, da je senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP tisti organ, ki po razglasitvi sodbe lahko odpravi pripor na predlog strank po zaslišanju državnega tožilca. Torej je drugo sodno varstvo za primer, kot je obravnavani, predvideno v določilu četrtega odstavka 361. člena ZKP. V kolikor tožnik meni, da je pripor zoper njega brez podlage, je za tak primer predvidena vložitev predloga za odpravo pripora, o katerem odloča senat sodišča prve stopnje iz šestega odstavka 25. člena ZKP. Glede na zgoraj navedeno je torej v konkretnem primeru predvideno drugo sodno varstvo, to je predlog za odpravo pripora po 361. členu ZKP pred pristojnim okrožnim sodiščem.

Sodišče je torej tožbo zavrglo, ker izpodbijano dejanje ni dejanje, ki bi se lahko izpodbijalo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ampak je zanj predvideno drugo sodno varstvo, kar je razlog za zavrženje tožbe iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo. Sodišče tudi ni posebej odločalo o pobudi za izdajo začasne odredbe, ker gre po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1 za začasno odredbo po uradni dolžnosti in ne na predlog strank.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.