Jedro

Stečajni upravitelj v okviru svojih pravic in dolžnosti ne izdaja sodnih odločb in tako tudi ne odredb. Odredbo v stečajnem postopku izda le sodišče in to uradni osebi ali organu, ki opravlja stečajni postopek (to pa je tudi stečajni upravitelj po 72. členu ZPPSL) kot nalog za izvršitev posameznih dejanj, kot to določa drugi odstavek 12. člena ZPPSL. ZPPSL torej pozna le ugovor proti ravnanju (ne pa odredbi) stečajnega upravitelja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sklep Višjega sodišča z dne 8.5.1996 razveljavi ter se vrne zadeva v tem obsegu sodišču druge stopnje v novo odločanje. V ostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19.3.1996 sklenilo, da se ugovor oziroma pritožba N.L. d.o.o. zoper javno dražbo z dne 11.3.1996 zavrne. - Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 8.5.1996 odločilo, da se pritožba N. L. d.o.o. zavrže kot nedopustna.

Proti tema dvema sklepoma vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določil postopka in sicer iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer kršitev določb prvega odstavka 149. člena, 151. člena, 152. člena in 156. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (kratko ZPPSL, Ur. list RS, št. 67/93) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 159. člena ter prvega odstavka 160. člena Zakona o izvršilnem postopku ter predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Nadalje je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 26.3.1996 zavrnilo ugovor oziroma pritožbo Republike Slovenije, Ljubljana zoper javno dražbo z dne 11.3.1996 in predlog za razveljavitev javne dražbe z dne 11.3.1996. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 8.5.1996 pritožbo Republike Slovenije zavrglo kot nedopustno.

Tudi proti tema dvema sklepoma vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer kršitve določil prvega odstavka 137. člena ZPPSL v zvezi s četrtim odstavkom 154. člena in 156. členom ZPPSL ter 1. in 3. člena Zakona o rudarstvu (Ur. list RS, št. 17/75, 29/86 in 84/89) v zvezi z drugim odstavkom tretjega člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list RS, št. 19/76) ter 188. členom Zakona o izvršilnem postopku in predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorila nobena stranka.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena le glede sklepa Višjega sodišča z dne 8.5.1996. S tem sklepom je sodišče druge stopnje zavrglo pritožbo N.L. d.o.o. proti sklepu sodišča prve stopnje kot nedopustno in to zato, ker se lahko eventualne nezakonitosti v postopku prodaje premoženja stečajnega dolžnika uveljavljajo le v tožbi za neveljavnost prodajne pogodbe in ko poleg tega proti sklepu stečajnega senata o ugovoru zoper odredbo ni pritožbe, kot to določa drugi odstavek 14. člena ZPPSL.

Prav ima sicer sodišče druge stopnje, da se eventualne nepravilnosti v postopku prodaje premoženja stečajnega dolžnika lahko uveljavljajo le v tožbi za neveljavnost prodajne pogodbe, kar je tudi v skladu z načelnim pravnim mnenjem z obče seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.6.1996. Toda v konkretni zadevi sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19.3.1996 meritorno odločilo o ugovoru oziroma pritožbi N.L. d.o.o. Zato bi ne bilo smelo s formalnim sklepom zavreči ugovora N. L. d.o.o. kot nedopustnega, temveč bi bilo moralo tudi samo meritorno odločiti o pritožbi. Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav, ko opozarja, da je zoper vsak sklep sodišča prve stopnje dopustna pritožba, če ni v zakonu določeno, da pritožbe ni; zakon pa take določbe nima. Zahteva se pri tem sklicuje na dol. prvega odstavka 378. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL, namesto direktno na določilo prvega odstavka 13. člena ZPPSL, da je proti sklepu dopustna pritožba, če s tem zakonom ni drugače določeno.

Ker je neupoštevanje te določbe privedlo do nezakonite odločitve o stvari, je sodišče druge stopnje s tem bistveno kršilo določila postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Zato je bilo treba sklep sodišča druge stopnje razveljaviti. V novem postopku se bo sodišče druge stopnje izognilo očitani kršitvi, pri čemer bo moralo pri reševanju ugovora oziroma pritožbe N.L. d.o.o. preizkusiti sklep sodišča prve stopnje v okviru določila drugega odstavka 365. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti zaradi morebitnih bistvenih kršitev določil postopka po drugem odstavku 354. člena ZPP, med katere spada po določilu 3. točke tudi vprašanje sodne pristojnosti za odločanje o zadevi (16. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje se tudi neutemeljeno sklicuje na določilo drugega odstavka 14. člena ZPPSL, da proti sklepu stečajnega senata o ugovoru zoper odredbo ni pritožbe. Ta določba v obravnavani zadevi ne prihaja v poštev, saj stečajni senat s sklepom z dne 19.3.1996 ni odločil o ugovoru proti odredbi kot obliki sodne odločbe, temveč le o ugovoru proti ravnanju stečajnega upravitelja v postopku vnovčevanja dolžnikovega premoženja; stečajni upravitelj v okviru svojih pravic in dolžnosti ne izdaja sodnih odločb in tako tudi ne odredb. Odredbo namreč v stečajnem postopku izda le sodišče in to uradni osebi ali organu, ki opravlja stečajni postopek (to pa je tudi stečajni upravitelj po 72. členu ZPPSL) kot nalog za izvršitev posameznih dejanj, kot to določa drugi odstavek 12. člena ZPPSL.

Državno tožilstvo Republike Slovenije očita v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču prve stopnje tudi kršitev materialnega prava, ker stečajni upravitelj in stečajni senat nista upoštevala že spredaj citiranih zakonitih določil o vnovčevanju dolžnikovega premoženja. Vrhovno sodišče se v vprašanje pravilne uporabe materialnega prava ne spušča, ker bo o tem odločalo sodišče druge stopnje pri ponovnem obravnavanju pritožbe Republike Slovenije proti sklepu sodišča prve stopnje v okviru dol. 365. člena ZPP.

Nadalje zahteva za varstvo zakonitosti proti sklepoma sodišča prve stopnje z dne 26.3.1996 in sodišča druge stopnje z dne 8.5.1996 meni, da bi sodišči prve in druge stopnje morali že v izpodbijanih sklepih priznati Republiki Sloveniji lastninsko pravico na določenih nepremičninah (glinokop), ki ne spadajo v stečajno maso, ker gre za javno dobro, ki tudi ni v prometu. To sicer drži, toda te nezakonitosti v postopku prodaje oziroma vnovčevanja premoženja stečajnega dolžnika se lahko uveljavljajo, kot že obrazloženo, le z ustrezno oblikovano tožbo, za kar je načelno legitimirana tudi v obravnavanem postopku Republika Slovenija kot lastnik določenih nepremičnin, ki so se prodale na javni dražbi 19.3.1996. Glede na tako stanje stvari tudi v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče ugoditi.