Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ni nujno, da bi obdolženka morala sama neposredno kontaktirati z oškodovanci. Zadošča tudi, da je na voljo le-teh vplivala preko oseb, s katerimi je bila povezana in ki naj bi oškodovancem neresnično prikazovale okoliščine, pomembne pri najemanju posojil. Napačno je vložnikovo naziranje, da je šele neuspešna vročitev vabila obdolženki v tujino predpogoj za obstoj pripornega razloga begosumnosti. Ker je iz podatkov razvidno, da naj bi goljufivo dejavnost opravljala izključno iz tujine preko zastopnikov, v našo državo naj ne bi prihajala in je našim organom pregona nedosegljiva, je ocena obdolženkine begosumnosti odvisna od odgovora na vprašanje, ali okoliščine, ki jih je sodišče navedlo, utemeljujejo sklepanje, da bi obdolženka, če bi jo organi pregona v zvezi s kaznivim dejanjem prijeli, pobegnila.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolžene M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 20.1.2006 pod točko I. uvedla preiskavo zoper obdolženo M.B., zaradi kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ, ki je kaznivo tudi po 640. paragrafu Kazenskega zakonika Republike Italije. Pod točko II. je zoper obdolženko iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki teče od obdolženkinega prijetja dalje ter pod točko III. zoper obdolženko odredila tiralico. V izreku sklepa je tudi navedeno, da bo sodišče v primeru obdolženkinega prijetja zahtevalo njeno izročitev. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo obdolženkinega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je v delu, ki se nanaša na odreditev pripora, zagovornik obdolžene M.B. zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je ni pobliže opredelil in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz obrazložitve je razvidno, da uveljavlja tudi kršitev določbe 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep o odreditvi pripora "odpravi".

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane in je zato neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da ni podan utemeljen sum kot temeljni pogoj za pripor, saj da zbrani dokazi in podatki kažejo, da so vsa ravnanja, ki naj bi v skupnem učinkovanju pomenila goljufijo na škodo navedenih oškodovancev, storili drugi in ne obdolženka. Izpostavlja, da bi lahko utemeljen sum glede kaznivega dejanja goljufije lahko izviral iz konkretnega ravnanja obdolženke, za katero pa ni izkazano, da bi bila v stikih z oškodovanci. Storilec kaznivega dejanja goljufije je po stališču zahteve lahko le tisti, ki aktivno ravna, to pa da sta v konkretnem primeru R.Z. in G.U. Zahteva trdi, da ne obstoji niti ena konkretna okoliščina, ki bi potrjevala, da so oškodovanci obdolženki karkoli plačali, prav tako pa, da ni izkazano, da bi bil katerikoli od plačanih zneskov vplačan na račun Družbe W. & P., katere direktorica je obdolženka. Po mnenju vložnika je opravljena kvalifikacija nepravilna, saj naj bi bilo dejanje storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanje tako kot je opisano, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, saj je v njem naveden goljufivi namen, način izvršitve, prikazovanje lažnivih okoliščin, ki naj bi vplivale na odločitev oškodovancev, da so sklenili pogodbe, ki jih sicer ne bi in ki niso bile izpolnjene. Obdolženka naj bi si zneske zavarovanj, ki so jih vplačali oškodovanci, prilastila in jih tako oškodovala za približno 11,000.000 SIT. Za obstoj obdolženki očitanega kaznivega dejanja ni nujno, da bi obdolženka morala sama neposredno kontaktirati z oškodovanci. Zadošča tudi, da naj bi na voljo le-teh vplivala preko naštetih oseb, s katerimi naj bi bila povezana, ki naj bi oškodovancem neresnično prikazovale okoliščine, pomembne pri najemanju posojil. Te pogoje pa naj bi kot direktorica družbe W. & P. narekovala obdolženka, sama pa naj bi pogodbe o financiranju, ki bi se po poteku določenega časa navedenega v njih spremenile v kreditne pogodbe, nato podpisala.

Sodišče prve stopnje je navedlo zelo podrobne razloge, na podlagi katerih je sklepalo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Verjetnost storitve kaznivega dejanja na stopnji utemeljenega suma, ki mora biti predhoden, izrazljiv, konkreten in specifičen, je tudi v okviru tega pravnega standarda različna. V trenutku uvedbe preiskave in odreditve pripora je nižja, kot mora biti v trenutku vložitve obtožnice. Sodišče je v napadeni pravnomočni odločbi navedlo dokaze in podatke (obširno listinsko dokumentacijo, korespondenco med družbama W. & P. in S. d.o.o. v zvezi s posojili, uradne zaznamke o zbranih obvestilih), s katerimi je argumentirano obrazložilo obstoj utemeljenega suma. Vložnik, ki stoji na napačnem izhodišču, da bi bilo kaznivo dejanje goljufije podano le v primeru, če bi obdolženka že od začetka neposredno kontaktirala z oškodovanci in jih spravila v zmoto, da bi ti ravno njej plačali navedene zneske, zato zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more spodnesti.

Z navedbami, da plačila niso bila opravljena na račun družbe W. & P., da se obdolženkin podpis nahaja le na fotokopijah zadnje strani posameznih pogodb in na splošnih pogojih v zvezi s kreditiranjem, ki da jih je mogoče dobiti pri vsaki banki ali pri vsakem finančnem posredniku, pri čemer iz zadnjega lista posameznih pogodb tudi ni razvidno, za katero pogodbo in za kakšno vsebino gre, vložnik ponuja lastno dokazno oceno v pravnomočnem sklepu ugotovljenih odločilnih dejstev. Dejansko stanje izpodbija tudi z navedbami, da nobeden od oškodovancev ni izkazal, da je odstopil od pogodbe ali zahteval njeno sodno izpolnitev, da stroški zavarovanja niso neobičajni, saj da je šlo za posojila brez zavarovanja s hipoteko, da so oškodovanci na te stroške sami pristali, da je obdolženkina družba v zvezi s pripravljeno dokumentacijo za kredite za njihovo zavarovanje veliko naredila, da so evidentno s tem nastali tudi stroški. Enako velja za trditev, da A.Z. in A.P., ki naj bi bila s temi dejanji oškodovana, posojil sploh nista bila v stanju plačati in da sta te okoliščine prikrila osebam, ki so z njima komunicirale. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik navaja, da niso podane okoliščine iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ker da se obdolženka ne skriva, sodišče pa ji niti ni poskušalo vročiti vabila na zaslišanje, niti pridobiti podatkov o njenem stalnem ali začasnem prebivališču, njena istovetnost ni vprašljiva, nevarnost, da bi pobegnila pa je zgolj namišljena. Zato ocenjuje, da priporni razlog begosumnosti, kot pogoja za pripor, ni podan.

Okrožna državna tožilka je zahtevala preiskavo zoper obdolženo M.B. 16.2.2004 in v zahtevi predlagala tudi odreditev pripora iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. O zahtevi in predlogu za pripor je sodišče odločilo (kar) po dveh letih od vložitve, vendar na samo zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa ta okoliščina ne vpliva.

Napačno je vložnikovo naziranje, da je šele neuspešna vročitev vabila obdolženki v tujino predpogoj za obstoj pripornega razloga begosumnosti. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da naj bi goljufivo dejavnost opravljala izključno iz tujine preko navedenih zastopnikov, v našo državo naj bi ne prihajala in je našim organom pregona nedosegljiva. Zato je ocena obdolženkine begosumnosti odvisna od odgovora na vprašanje, ali okoliščine, ki jih je sodišče navedlo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, utemeljujejo sklepanje, da bi obdolženka, če bi jo organi pregona v zvezi s kaznivim dejanjem prijeli, pobegnila. Odgovor na to vprašanje je presoji Vrhovnega sodišča pritrdilen. Sodišče prve stopnje je v razlogih navedlo, da se obdolženka ne nahaja v naši državi, da naj bi z izvrševanjem kaznivih dejanj oškodovala naše državljane, da je šlo za domišljen in profesionalen način storitve z namenom pridobiti čim večjo premoženjsko korist, kar da ob višini predpisane kazni za to kaznivo dejanje kaže na nevarnost, da je obdolženka begosumna. Zunajobravnavni senat pa je tudi zapisal, da je obdolženka glede na dopisovanje s F.K. gotovo vedela, da bodo zoper njo zaradi navedenega kaznivega dejanja oškodovanci v naši državi vložili kazenske ovadbe. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih tudi kolikor zadevajo priporni razlog begosumnosti. Zato je na podlagi naštetih okoliščin razumno sklepanje, da je pri obdolženki podana realna nevarnost, da bo pobegnila. Kolikor pa vložnik ponuja drugačno dokazno presojo teh okoliščin, pa s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa, kakor je bilo že pojasnjeno, ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Sodišči sta tudi ugotovili, da je stopnja begosumnosti obdolženke tako izrazita, da v povezavi s težo kaznivih dejanj kaže, da je za nemoten potek kazenskega postopka odrejeni ukrep tudi v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Na ta način je sodišče sicer lapidarno zavzelo stališče tudi glede neogibnosti pripora za zagotovitev nemotenega poteka kazenskega postopka.

Pritrditi je treba vložniku, da se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti do nosilnih argumentov v pritožbi, ki niso očitno neutemeljeni in za odločitev o zadevi po razumni presoji niso nerelevantni. Prav ima tudi, ko navaja, da je stranki pravica do poštenega sojenja zagotovljena le, če lahko spozna, da so se sodišča z njenimi argumenti sploh seznanila in jih pošteno obravnavala. Ni se pa mogoče strinjati z vložnikom, da v obravnavani zadevi tej zahtevi ni bilo zadoščeno in da je na obeh stopnjah prišlo do kršitve pravice do poštenega sojenja ter do kršitve pravice do pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je navedlo okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo o obstoju vseh treh pogojev za pripor, sodišče druge stopnje pa je vložnikove očitke glede utemeljenosti suma in neobstoja pripornega razloga begosumnosti argumentirano zavrnilo. Ni pa mogoče trditi, da je sklep sodišča druge stopnje nezakonit, ker da nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da so ta v nasprotju z vsebino listin (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), ker sodišče ni odgovorilo na očitke, ki temeljijo na očitno napačnih vložnikovih izhodiščih, da bi obdolženka lahko kaznivo dejanje goljufije storila le, če bi sama neposredno kontaktirala z oškodovanci in jih spravila v zmoto, od njih dobila plačila oziroma, da bi bilo mogoče o obdolženkini begosumnosti sklepati samo, če bi sodišče pred odreditvijo pripora izkoristilo milejše ukrepe, ki jih omogoča bilateralno meddržavno pomoč v kazenskih zadevah. Okoliščine, ki so nosilnega pomena za presojo zakonitosti izpodbijane pravnomočne odločbe, je sodišče prve stopnje navedlo, prav tako se je pritožbeno sodišče opredelilo glede odločilnih očitkov v pritožbi obdolženkinega zagovornika.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolžene M.B., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.