Jedro

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, ker bi mu morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo; če zaradi spremembe akta, ki je izpodbijan s tožbo, izpodbijanega akta ni več in ni več spornega razmerja, preneha tudi pravni interes in je potrebno pritožbo zavreči kot nedovoljeno.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 56/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti aktu z dne 2.3.2001, s katerim je tožena stranka obvestila tožnico, da njena pobuda z dne 28.2.2001 ni vložena v sedem dnevnem roku iz 2. odstavka 21. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 15/94, 13795, 38/96, 43/96, 57/96 in 82/98, v nadaljevanju ZRLI) in da zato na podlagi nje ni mogoče določiti roka za zbiranje podpisov za vložitev zahteve za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o Zakonu o preoblikovanju prostih carinskih prodajaln na cestnih mejnih prehodih z državami članicami Evropskih skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije, v mejne prodajalne in o posebnih ukrepih nadzora teh prodajaln (v nadaljevanju ZPPCPEU).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni sporno, da je državni zbor o ZPPCPEU prvič odločal in ga izglasoval dne 31.1.2001, zaradi vloženega suspenzivnega veta pa je o njem ponovno odločal dne 21.2.2001 in ga ponovno izglasoval. Sporno tudi ni, da je tožnica dne 28.2.2001 vložila pobudo za vložitev zahteve za razpis zakonodajnega referenduma o ZPPCPEU. Sporno je, od kdaj teče v primeru vloženega suspenzivnega veta sedem dnevni rok iz 2. odstavka 21. člena ZRLI, v katerem mora pobudnik obvestiti o svoji pobudi predsednika državnega zbora. Ker Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju ustava) in ZRLI tega vprašanja ne urejata, je potrebno odgovor iskati v namenu zakonodajnega referenduma in suspenzivnega veta. V 90. členu ustave je urejen zakonodajni referendum, ki ga lahko državni zbor razpiše na lastno pobudo, mora pa ga razpisati, če to zahteva najmanj tretjina poslancev, državni svet ali 40.000 volilcev. Državni svet ima po 2. odstavku 91. člena ustave možnost, da v sedmih dneh od sprejema zakona zahteva ponovno odločanje o njem. Namen obeh sredstev je, da se že sprejeti zakon podvrže naknadni presoji, v primeru zakonodajnega referenduma presoji volilcev, v primeru suspenzivnega veta pa zakonodajalca. Vsaj iz 2. odstavka 91. člena ustave je mogoče povzeti, da pravica državnega sveta do suspenzivnega veta ne pomeni pravice do zavlačevanja postopka uveljavitve zakona. Glede na 1. odstavek 91. člena ustave je mogoče sklepati, da velja enak namen ustavodajalca tudi glede naknadnega zakonodajnega referenduma. Ta namen je lahko v celoti dosežen le, če se kot sprejem zakona, ki je pomemben za začetek roka iz 2. odstavka 21. člena ZRLI, šteje "prvo" odločanje o zakonu. Drugačno stališče bi pripeljalo do tega, da bi bil rok za uveljavljanje naknadnega zakonodajnega referenduma podaljšan po volji državnega sveta, kar glede na zadnji stavek 2. odstavka 91. člena ustave, po katerem je ponovna odločitev državnega zbora dokončna, ne izhaja iz ustave niti iz ZRLI. Stališče tožene stranke, da začne sedem dnevni rok iz 2. odstavka 21. člena ZRLI teči že od "prvega" izglasovanja zakona, je zato pravilno.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima izpodbijana sodba procesne pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo stališčem tožene stranke. V obravnavani zadevi je sporno, ali pomeni izraz "sprejem zakona" iz 2. odstavka 21. člena ZRLI kaj drugega kot isti izraz, uporabljen v ustavi in Poslovniku državnega zbora.

Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo določbe ustave. Uporabljena razlaga je v nasprotju z uresničevanjem ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev in z načelom pravne določenosti in predvidljivosti in načelom zaupanja v pravo.

V odgovoru na pritožbo navaja tožena stranka, da stališče, da začne v primeru suspenzivnega veta rok sedmih dni iz 2. odstavka 21. člena ZRLI, teči od "prvega" odločanja v državnem zboru, nikomur od zakonitih predlagateljev ne jemlje ustavne pravice do sodelovanja pri javnih zadevah, niti ne ovira uresničevanja zakonodajnega referenduma. Ponovno odločanje o zakonu na zahtevo državnega sveta ne pomeni dodatne faze zakonodajnega postopka. Pri razlagi 2. odstavka 21. člena ZRLI je zato potrebno upoštevati, da je z izrazom "sprejem zakona" mišljen sprejem zakona v tisti zadnji zakonodajni fazi, v kateri je še mogoče spreminjati predlagano besedilo. V obravnavani zadevi je to "prvo" glasovanje v državnem zboru. Ker temelji izpodbijana sodba na takšni pravni razlagi, je pravilna.

Pritožba ni dovoljena.

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, ker bi mu morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo.

V obravnavani zadevi je s tožbo izpodbijan akt, s katerim je tožena stranka tožnico obvestila, da na podlagi njene pobude z dne 28.2.2001 ni določila roka za zbiranje podpisov v podporo zahtevi za razpis naknadnega referenduma o ZPPCPEU. S tožbo je predlagano, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani akt in odloči tako, da razpiše rok za zbiranje podpisov ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov upravnega spora.

Dne 26.7.2001 je pritožbeno sodišče prejelo dopis Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 500/20001 z dne 26.7.2001, s katerim mu je to sodišče odstopilo vlogo tožene stranke z dne 9.7.2001. Iz navedene vloge je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi tožničine pobude z dne 28.2.2001 in njene poznejše redakcijske dopolnitve določila 21.6.2001 kot dan začetka zbiranja podpisov volilcev v podporo zahtevi za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o ZPPCPEU, ki ga je državni zbor sprejel dne 21.2.2001, in o svojem ravnanju obvestila tudi tožnico.

Čeprav je ob vložitvi tožbe in pritožbe tožnica izkazovala pravni interes v tem upravnem sporu, je z določitvijo roka za zbiranje podpisov v podporo njeni pobudi z dne 28.2.2001, ta pravni interes prenehal, ker je tožena stranka še pred končanjem obravnavanega upravnega spora spremenila svojo odločitev iz izpodbijanega akta in z novo odločitvijo določila rok za začetek zbiranja podpisov volilcev v podporo zahtevi za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o ZPPCPEU. Ker je z novo odločitvijo tožena stranka ugodila tožničini pobudi z dne 28.2.2001, ni več akta, ki je bil izpodbijan s tožbo.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo na podlagi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99), ki se po 1. odstavku 16. člena ZUS primerno uporablja za vsa vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom.