Jedro

Pripoznava je enostranska izjava volje, ki učinkuje ne glede na upnikovo privolitev in ne glede na obliko izjave. Dana je lahko izrecno ali s konkludentnim ravnanjem.

Pogoj za veljavnost pripoznave je, da je izražena jasno, nepogojno in določno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo plačilo zneska 4.500,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2017 dalje do plačila ter znesek 273,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2022 dalje do plačila. V II. točki izreka je v presežku glede zakonskih zamudnih obresti zahtevek zavrnilo in v III. točki odločilo, da bo o stroških postopka odločalo po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da med strankama ni sporno, da je bila sklenjena posojilna pogodba št. 3/2016 v znesku 4.500,06 EUR z rokom vračila enega leta, prav tako je nesporno, da toženka tega zneska ni vrnila, zato je s 1. 1. 2022 terjatev zastarala. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo s strani toženke do konkludentnega dejanja pripoznave dolga, s čimer je bilo zastaranje pretrgano. Toženka namreč ni ničesar plačala na račun tožnice, niti ni dala zavarovanja. Sicer drži, da je toženka imela namen vrniti posojilo takrat, ko bo rešila vprašanje hiš, ki jih je koristil zakoniti zastopnik tožnice in njegova družina, vendar nikoli ni brezpogojno pripoznala dolga tožnice, prav tako ni ustno pripoznala dolga, saj mora takšna izjava biti jasna in brezpogojna. Takšne izjave pa zakoniti zastopnik toženke nikoli ni dal. Dokazno breme ustne, nepogojne in določne pripoznave v obdobju med 1. 1. 2017 do 1. 1. 2022 je bil na tožnici, ki temu dokaznemu bremenu ni zadostila. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja. Sodba sodišča prve stopnje ima izčrpne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP pravno relevantno dejansko stanje v zadevi celovito in pravilno razjasnilo. Ob tako ugotovljeni dejanski podlagi pa je prvostopenjska odločitev tudi materialnopravno pravilna.

5.V predmetni zadevi je sporno ali so bila v ravnanju toženke podana dejanja, ki so pretrgala zastaranje, oziroma ali je toženka pripoznala dolg, v skladu z 364. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

6.Pripoznava je enostranska izjava volje, ki učinkuje ne glede na upnikovo privolitev in ne glede na obliko izjave. Dana je lahko izrecno ali s konkludentnim ravnanjem. Drugi odstavek 364. člena OZ kot primere posrednega priznanja dolga navaja, da dolžnike nekaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Smisel pravila o pretrganju zastaranja zaradi pripoznave dolga je, da upniku ni mogoče očitati pasivnosti pri uveljavljanju svoje terjatve dokler, dolžnik sam potrjuje, da terjatev obstaja in jo je pripravljen izpolniti. Pogoj za veljavnost pripoznave je, da je izražena jasno, nepogojno in določno. Iz dolžnikove izjave oziroma konkludentnega ravnanja mora biti nesporno razvidno, da dolžnik priznava obstoj določene svoje obveznosti. Sodišče mora oceniti, ali se dolžnikova izjava, glede na okoliščine v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg, okoliščine primera pa ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost.1 Tako je bistveno, da se izjava dolžnika nanaša na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi 2.

7.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna vrniti tožniku denarni znesek, katerega si je slednja izposodila na podlagi sklenjene posojilne pogodbe št. 03/2016 sklenjene 1. 1. 2016 z rokom vračila enega leta do 1. 1. 2017, saj tožnici ni mogoče očitati pasivnosti pri uveljavljanju svoje terjatve zoper toženko.

8.Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpovedbo zakonitega zastopnika tožnice in zakonitega zastopnika toženke ter pri tem sledilo zakonitemu zastopniku tožnice, ki je izpovedal, da je zakonitega zastopnika toženke k plačevanju posojila ves čas pozival, tako v letu 2016 ter na to še v letu 2017 ter vsako leto za tem, ko mu je zakoniti zastopnik toženke še v letu 2020 obljubil, da bo dolg vrnil vendar tega ni storil. Prav tako je zakoniti zastopnik toženke priznal, da ga je zakoniti zastopnik tožnice pozival k plačilu ter da sta se dnevno srečevala v zgradbi A. in mu je na te pozive odvrnil, da bo dolg vrnil, ko se bodo prodale počitniške hiške in se bo terjatev med strankama kompenzirala oziroma bodo pridobili sredstva, s katerimi bodo terjatev lahko poplačali (9. in 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9.Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je zakoniti zastopnik toženke obljubljal in se zavezoval, da bo posojilo vrnil ne glede na dejstvo, da do podpisa novih posojilnih pogodb, s katerimi bi se podaljšal rok vračila ni prišlo, saj je sama toženka zatrjevala, da je bila pripravljena dolg poravnati, ko se bodo prodale hiške in bodo pridobili sredstva s katerimi bodo lahko dolg poravnali. Glede na navedeno, ko sta se zakonita zastopnika pravdnih strank nesporno dogovarjala o plačilu dolga takrat, ko bo toženka prodala hišice, s katerimi bi pridobila denarna sredstva za poplačilo dolga in je zakoniti zastopnik toženke sam zatrjeval, da bo dolg plačal upniku, to je tožnici, slednji ni mogoče očitati pasivnosti pri uveljavljanju svoje terjatve.

10.V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zakoniti zastopnik toženke pripoznal sam temelj dolga, torej obstoj dolga po posojilni pogodbi, s čimer ne obstaja dvom v izpolnitev točno določene dolžnikove (toženkine) obveznosti do tožnice. Sodna praksa je tudi zavzela stališče, da je kot priznanje dolga mogoče šteti dolžnikovo obljubo, da bo dolg kmalu poravnal ali pojasnilo, zakaj dolga še ni izpolnil.3 Prav za takšen primer pa gre v konkretni zadevi.

11.V predmetni zadevi je brezpredmetno, da je toženka predložila posojilne pogodbe, ki jih ni podpisal zakoniti zastopnik toženke in tožniku očitala ponarejanje listin, saj odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na teh pogodbah, ampak dokazni oceni ravnanj zakonitega zastopnika toženke, od leta 2017 do leta 2020, na podlagi katerih je tožnica zatrjevala, da so pomenila pripoznavo dolga oz. pretrganje zastaranja.

12.Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugovor zastaranja kot neutemeljenega zavrnilo in zahtevku na plačilo ugodilo, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13.Pritožnik s pritožbo ni uspel zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v v zvezi s 154. členom ZPP).

-------------------------------

1VSRS II Ips 513/2008 z dne 13. 5. 2011. Dr. Matija Damjan, Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatve, Pravni letopis 2015.

2Sklep II Ips 541/2006 z 17. 12. 2008.

3VSRS sodba III Ips 21/2022 z dne 15. 2. 2023.