Jedro

Samo dejstvo, da je tožnik imetnik služnostne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje GD, ne pomeni, da je s tem njegov pravni interes izkazan in da je zato njegova udeležba v postopku obvezna.

Posameznik, ki želi vstopiti v določen postopek izdaje gradbenega dovoljenja, mora konkretno neposredno pravno korist za vstop v postopek izkazati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom A. A. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je s sklepom zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja Upravne enote Jesenice, št. 351-93/2018-25 z dne 30. 8. 2018, in odločil, da priglašene stroške nosi tožnik. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik dne 26. 9. 2018 podal predlog za obnovo postopka izdaje navedenega gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju GD) investitorju A. A. za novogradnjo objekta ... iz razloga, ker ni bil vključen v postopek. Organ je, sklicujoč se na 267. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), preveril tožnikov predlog in najprej ugotovil, da je dovoljen, saj je bilo GD izdano 30. 8. 2018, dokončno je postalo 5. 9. 2018. Tožnik je lastnik zemljišča s parc. št. 216/2, k.o. .... Po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) niso vsi lastniki zemljišč, ki mejijo na zemljišče posega, stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, pač pa so stranke samo tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko gradnja vplivala. Ob pregledu projektne dokumentacije je organ ugotovil, da je oddaljenost med posegom in zemljiščem tožnika tolikšna, da gradnja ne bo vplivala na pravice in pravne koristi tožnika, zato ga v postopek ni vključil. Na dan izdaje GD je bil lastnik zemljišč s parc. št. 216/1 in 213 investitor A. A.. Na ta dan (torej 30. 8. 2018) pogodba o ustanovitvi služnostne pravice ni bila vpisana v zemljiški knjigi, niti ni bilo plombe o podanem zemljiškoknjižnem predlogu za vpis služnostne pravice v korist tožnika, kar ni sporno. Glede na drugi odstavek (točno: tretji odstavek – op. sod.) 62. člena ZGO-1 bi moral tožnik, ker njegova pravica še ni bila vpisana v zemljiško knjigo, slednjo izkazati z overjeno listino v postopku, zato to po vsebini ni mogoče šteti za enega od izrecno navedenih razlogov za obnovo postopka, zato okoliščina, na katero se opira predlog, ni verjetno izkazana. Iz izdanega GD izhaja, da je obravnavana gradnja oddaljena 16,42 m od meje parc. št. 216/2, iz pogodbe o ureditvi medsebojnih odnosov in služnostne pravice z dne 5. 12. 2017 pa izhaja, da je ustanovljena služnost uporabe zemljišča v širini 1 m vzdolž celotne meje med parc. št. 213 in 216/2 ter 216/1 in 216/2 za čas gradnje škarpe oziroma opornega zidu ali ograje, kar pomeni, da je obravnavana gradnja 15,42 m oddaljena od pasu uporabe zemljišča, ki je bila s pogodbo dogovorjena. Ob izdaji GD pa tudi sicer zemljišče s parc. št. 216/1 ni bilo več v lasti B. B., kot to izhaja iz pogodbe o ureditvi medsebojnih odnosov, temveč v lasti A. A., torej se na podlagi te pogodbe služnostna pravica ne more več vpisati v zemljiško knjigo. Predvidena gradnja torej ne bi vplivala na pridobljeno služnostno pravico.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da tudi po njegovi oceni tožnik zgolj s sklicevanjem na overjeno služnostno pogodbo ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v tem postopku, saj gradnja zaradi oddaljenosti cca 16 m od tožnikove parcele oziroma cca 15 m od dela zemljišča, kjer poteka služnost, ne more ovirati izvajanja služnosti. Pravnega interesa tožnik tudi ni izkazal s trditvami v smislu drugega odstavka 62. člena ZGO-1. Ustavno sodišče RS je namreč to določbo razveljavilo z odločbo, št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011. Zato tudi niso utemeljene navedbe, da mu ni treba dokazovati morebitnega vpliva gradnje na njegove pravice in pravne koristi. Ker pa tožnik ni navedel, v katero konkretno pravico ali pravno korist se z izdanim gradbenim dovoljenjem posega, ni izkazal pravnega interesa za udeležbo. Posledično ni upravičena oseba za vložitev predloga po 9. točki 260. člena ZUP. Iz projekta PGD št. 25/17, na podlagi katerega je bilo izdano GD, pa ne izhaja, da bi kanalizacijske cevi potekale po tožnikovem zemljišču, pač pa je predviden priključek na zemljiščih investitorja. Zato teh navedb, poleg tega, da predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, organ tudi ni upošteval. 3. Tožnik je tožbo vložil zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. Navedel je, da je lastnik zemljišča s parc. št. 216/2. V korist tega zemljišča je bila na parc. št. 216/1 in 213, glede katerih je bilo izdano gradbeno dovoljenje, na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih odnosov in služnostne pravice z dne 5. 12. 2017 ustanovljena služnost uporabe zemljišča v širini 1 m vzdolž celotne meje med parc. št. 213 in 216/2 ter meje med parc. št. 216/1 in 216/2 za čas gradnje škarpe oziroma opornega zidu ali ograje, ki jo bo izvajal vsakokratni lastnik gospodujočega zemljišča. To izhaja iz overjene pogodbe, pri čemer še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Glede na 62. člen ZGO-1 imajo pravico do udeležbe v postopku izdaje GD tudi imetniki služnostne pravice na nepremičninah, na katerih bo potekala gradnja in na katera sega območje za določitev strank, pri čemer imetnik služnostne pravice, ki še ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko dokaže z overjeno listino, da je imetnik te pravice. Kot imetnik služnostne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje GD, ima tožnik pravico do udeležbe v tem postopku, saj že dejstvo, da ima služnost na služeči nepremičnini, predstavlja njegov pravni interes. GD na služeči nepremičnini tožnika namreč lahko posega v služnostno pravico, česar pa tožnik ne more vedeti, dokler se ne vključi v ta postopek. Pravnega interesa mu tako niti ni treba izkazati. Z Ustavno odločbo, št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, je bila res določba drugega odstavka 62. člena ZGO-1 razveljavljena, vendar je bil namen te razveljavitve širjenje in ne ožanje kroga stranskih udeležencev, tako da imajo možnost stranske udeležbe tudi tisti, ki izkažejo pravni interes (20. točka odločbe). Da ima tožnik kljub razveljavitvi drugega odstavka 62. člena ZGO-1 pravico do stranske udeležbe po samem zakonu, pa potrjuje tudi dejstvo, da tretji odstavek 62. člena ZGO-1 ni bil razveljavljen. Tako tudi sodna praksa (I U 402/2014). Ravno na tej podlagi pa je tožnik izkazal, da ima na zemljišču, ki je predmet izdaje GD, služnost, čemur je pritrdil tudi prvostopni organ. Poleg tega je treba upoštevati, da je ZGO-1 nadomestil Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ), ki v 125. členu določa prenehanje veljave ZGO-1 s 1. 6. 2018, zato bi bilo treba predlog za obnovo postopka presojati po GZ, kot to izhaja tudi iz druge točke izreka navedene ustavne odločbe. Drugi odstavek 36. člena GZ pa spet določa, da je stranski udeleženec v postopku izdaje GD lahko imetnik stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje GD, pri čemer ne določa morebitnih dodatnih pogojev. Zato je treba tožniku priznati status, sicer bi lahko prišlo do kršitve iz 22. člena Ustave RS. Tožnik je še navedel, da sprememba lastništva služečega zemljišča (sedaj je lastnik parc. št. 216/1 A. A. in ne več B. B.) ne spremeni dejstva, da na teh zemljiščih obstoji služnost. Glede na povedano je tožnik predlagal, da sodišče izvede predlagane dokaze, sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa v danem roku poslala upravne spise.

5. Stranka z interesom A. A. je v odgovoru na tožbo navedel, da je bila odločitev organa pravilna, tožba tožnika pa je neutemeljena. V predlogu za obnovo tožnik ni navedel, ni obrazložil, ni predložil dokazov, zakaj bi moral biti vključen v postopek izdaje GD in v katero konkretno njegovo pravico ali pravno korist se z izdanim GD posega. Pogoji iz 267. člena ZUP niso izpolnjeni. Tožnik pravnega interesa ni izkazal, saj ga, kot je sam navedel, niti ni zatrjeval zaradi zmotnega prepričanja, da mu pravnega interesa ni treba izkazati. Služnostna pravica v zemljiški knjigi ni vpisana. Pogodba o ureditvi medsebojnih odnosov in služnostna pravica z dne 5. 12. 2017 pa tudi ne izpolnjuje pogojev, saj tožnik na tem delu ne izvaja omenjene gradnje (škarpe ali opornega zidu) in tega ne zatrjuje. Tudi če bi takšna služnost obstajala, bi obstajala začasno. Sicer se je pa tožnik lahko seznanil z GD in projektno dokumentacijo, iz teh listin pa so razvidne vse okoliščine gradnje. Zmotno je tudi njegovo sklicevanje na kršitev materialnega prava ter odločbo Ustavnega sodišča. Stranka z interesom je opozoril še na 73. in 12. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter 7., 5. in 10. člen Obligacijskega zakonika. Kot investitor je izpolnil vse dolžnosti in obveznosti ter v duhu dobrih sosedskih odnosov. Zato je gradnjo in vse priključke oziroma vode izvedel izven zemljišča tožnika in brez vpliva nanj. Po drugi strani pa tožnik vlaga neutemeljen predlog za obnovo postopka, kar predstavlja zlorabo pravic. Predlagal je, da sodišče tožbo zavrne in mu naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja stranki z interesom A. A., št. 351-93/2018-25 z dne 30. 8. 2018, za novogradnjo objekta ... na zemljiščih s parc. št. 216/1 in 213, k.o. ..., iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Po tej določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

8. Tožbeni razlogi se nanašajo na verjetno izkazanost obnovitvenega razloga (prvi odstavek 267. člena ZUP) in posledično na vprašanje upravičenja za vložitev predloga za obnovo postopka. Tožnik namreč meni, da je pravni interes izkazal, s čimer se prvostopni organ (ki mu je pritrdil tudi drugostopni organ) ne strinja. Stališču organa pritrjuje tudi sodišče. 9. Pravica do stranske udeležbe v upravnem postopku je urejena v 43. členu ZUP, zato je treba o tem, ali je v obravnavani zadevi verjetno izkazana okoliščina, na katero se opira predlog za obnovo, odločiti na podlagi določb tega člena. Po prvem odstavku 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 10. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, je treba omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi lahko bilo v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011).

11. Tožnik se je v postopku (smiselno enako pa zatrjuje tudi sedaj v tožbi) skliceval na obstoj služnostne pravice, dogovorjene s Pogodbo o ureditvi medsebojnih odnosov in služnostna pravica, sklenjeno med tožnikom (lastnikom parc. št. 216/2) ter stranko z interesom A. A. (kot lastnikom parc. št. 213) ter B. B. (kot takrat lastnico parc. št. 216/1, sedaj je lastnik tudi te parcele A. A.), po kateri se ustanovi: - služnost uporabe zemljišča v širini 1 m vzdolž celotne meje med parc. št. 213 in 216/2 za čas gradnje škarpe oziroma opornega zidu ali ograje, ki jo bo na gospodujočem zemljišču izvajal vsakokratni lastnik tega zemljišča, in – služnost uporabe zemljišča v širini 1 m vzdolž celotne meje med parc. št. 216/1 in 216/2 za čas gradnje škarpe oziroma opornega zidu ali ograje, ki jo bo na gospodujočem zemljišču izvajal vsakokratni lastnik tega zemljišča. Med strankami ni sporno, da navedena služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, sporno pa je, ali za izkaz pravnega interesa tožnika zadošča že zgolj dejstvo, da je bila služnost ustanovljena, kot to meni tožnik in kar naj bi pomenilo, da je okoliščina, na katero tožnik svoj predlog opira, verjetno izkazana.

12. Tudi po oceni sodišča je organ pravilno uvodoma presodil, da samo dejstvo, da je tožnik imetnik služnostne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje GD, ne pomeni, da je s tem njegov pravni interes izkazan in da je zato njegova udeležba v postopku obvezna. Kot je tožniku, ki se je v upravnem postopku skliceval na prvi in drugi odstavek 62. člena ZGO-1, pravilno pojasnil že drugostopni organ, je bil (med drugim) drugi odstavek 62. člena ZGO-1, ki je taksativno opredelil krog udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in med katere so bili uvrščeni tudi imetniki služnostnih pravic na nepremičninah, na katerih bo potekala gradnja in na katere sega območje za določitev strank (1. točka tega odstavka), razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, zato že iz tega razloga tožnik svoje pravice zgolj nanju ne more opreti. Drži pa tudi, da je Ustavno sodišče z odločbo, št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena (ter 74. b člen) ZGO-1 ravno iz razloga, ker sta le nekaterim (taksativno) določenim osebam omogočali udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne pa vsem posameznikom, ki bi imeli pravni interes za udeležbo v postopku, torej je pravico do udeležbe v postopku razširilo na ostale posameznike, izven kroga v zakonu določenih imetnikov pravic. To pa ne pomeni, da posameznikom, ki želijo vstopiti v določen postopek izdaje gradbenega dovoljenja, konkretne neposredne pravne koristi za vstop v postopek ni treba izkazati.

13. Za ta primer bi moral tožnik torej navesti (in vsaj z verjetnostjo izkazati), da bo/bi nameravana gradnja vplivala na izvrševanje njegove služnostne pravice. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, tožnik tega ni storil (zaradi kot že presojeno napačnega pravnega izhodišča, da mu glede na sam obstoj služnosti tega niti ni treba), je pa zato organ to oceno, upoštevaje predloženo pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice, opravil sam.

14. Tudi po presoji sodišča je bila ocena organa pravilna in sicer, da glede na oddaljenost 15,42 m med gradnjo in tožnikovo parcelo oziroma dela zemljišča, kjer poteka oziroma bo potekala služnost v času gradnje tam navedenega objekta (tako med parc. št. 216/1 in 216/2, kot tudi med parc. št. 213 in 216/2), nameravana gradnja ne bo oziroma ne more ovirati izvajanja služnosti uporabe zemljišča (1 m v širini vzdolž celotne meje med navedenimi parcelami). Tožnik tako okoliščine, ki bi terjala njegovo udeležbo v postopku, ni verjetno izkazal. 15. Tožnik v prejšnji točki ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku ni oporekal, kot mu tudi ne oporeka v tožbi, v kateri pa se sklicuje še na tretji odstavek 62. člena ZGO-1, ki po njegovi oceni kaže, da ima pravico do udeležbe v tem postopku že po zakonu. Po tej določbi stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki je imetnik služnostne oziroma stavbne pravice, ki še ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko dokaže z overjeno listino, da je imetnik te pravice. Sodišče sodi, da ta določba omogoča strankam, da lahko svojo služnostno ali stavbno pravico izkažejo tudi z overjeno listino in ne zgolj na podlagi vpisa v zemljiško knjigo (podobno kot to določa oziroma je določal 56. člen ZGO-1 za dokazilo o pravici graditi), torej gre za določbo, ki opredeljuje dokazila za izkazovanje določenih pravic, ne daje jim pa pravice do udeležbe v postopku zgolj zato, ker je njihova služnostna ali stavbna pravica izkazana na način, kot jim ga ta določba omogoča. 16. Tožnik se zato brez uspeha sklicuje na sodbo naslovnega sodišča, I U 402/2014 z dne 19. 6. 2014. V tej zadevi je sodišče tožbi ugodilo, ker je upravni organ kot ustrezno listino iz tretjega odstavka 62. člena ZGO-1 za priznanje služnostne pravice upošteval sklep sodišča, izdan v pravdi zaradi motenja posesti. Gre torej za drugačno sporno pravno vprašanje kot v tej zadevi.

17. Tožnik tudi ugovarja, da bi moral organ predlog za obnovo postopka presojati po ZUP in 36. členu GZ, kar naj bi izhajalo iz 2. točke izreka odločbe, U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011. Po tej točki izreka (med drugim) pristojni upravni organ odloči o utemeljenosti predloga za obnovo postopka na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o graditvi objektov, ki veljajo v času odločanja o predlogu za obnovo postopka. Sodišče tega tožbenega ugovora ne bo vsebinsko presojalo, ker gre za nedopustno tožbeno novoto. Po 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tega pa tožnik v tožbi ni storil. Po uradni dolžnosti pa sodišče pazi le na ničnost akta, zato te presoje tudi ne bo opravilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

18. Sodišče je zato glede na povedano presodilo, da je tožba tožnika neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. Sodišče v zadevi ni izvedlo glavne obravnave, temveč je odločilo na nejavni seji, ker je tožnik predlagal vpogled v listine, ki so del upravnega spisa in katere je sodišče presodilo v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti upravnega akta, v odločbo ustavnega sodišča in sodbo naslovnega sodišča pa je sodišče vpogledalo v okviru vprašanja pravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek in druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 21. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom A. A. pa temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Stranka z interesom je predlagal zavrnitev tožbe, kar bi glede na prvi odstavek 154. člena ZPP pomenilo, da mu mora tožnik povrniti stroške postopka. Ker pa sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o čemer odloči sodišče (155. člen ZPP), sodišče priglašenih stroškov stranki z interesom ni priznalo, ker je presodilo, da niso bili potrebni za rešitev upravnega spora.