Jedro

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta očesi različnih barv ter opisanih reakcijah ljudi ni dvoma, da sprememba tožnikove zunanjostipri ljudeh vzbuja opisane reakcije, tožnik pa, kot je izpovedal, zato trpi, zato je odškodnina zaradi skaženosti kot na dlani in jo pritožbeno sodišče tožniku v vtoževani višini 1.000,00 EUR zato prisoja.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se: - v I. točki izreka prva in druga alineja nadomestita z novo prvo alinejo, ki se glasi: „- 19.195,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2013 dalje do plačila“, medtem ko sedanji tretja in četrta alineja postaneta druga in tretja alineja; - v III. točki izreka znesek 1.031,12 EUR nadomesti z zneskom 2.386,08 EUR;

2. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 585,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku plača 14.876,60 EUR, 948,63 EUR, 458,74 EUR ter 78,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz prve do četrte alineje I. točke izreka. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku plača 1.031,12 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da odškodnina, ki jo je sodišče priznalo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizka. Povzema dejanske ugotovitve in se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS, in sicer II Ips 562/2007, ki jo izpostavlja kot primerno po dejanskem stanju, pa je bila odmerjena višja odškodnina, in II Ips 427/94, kjer so bile poškodbe manj hude, pa je oškodovanec dobil praktično enako odškodnino. Graja tudi odločitev sodišča, ki je zavrnilo njegov zahtevek iz naslova skaženosti, in poudarja, da je izrecno izpovedal glede neprijetnih občutkov, ki jih ima zaradi različne barve oči, kar vzbuja pozornost okolice, iz katere dobiva različne signale. V nadaljevanju podrobno graja uporabo materialnega prava in računsko operacijo sodišča glede upoštevanja delnega plačila in njegove valorizacije ter opozarja, da bi moralo sodišče del delnega plačila najprej upoštevati pri poplačilu obresti, valorizirati pa zgolj razliko. Izpodbija tudi odločitev o stroških, češ da je upravičen do količnika 1,75 glede predpravdnega postopka. Predlaga ustrezno spremembo sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik pravilno izpostavlja, da je odškodnina, ki mu jo je sodišče prve stopnje odmerilo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prenizka. Dejanske ugotovitve, ki so osnova za pravilno uporabo materialnega prava, izhajajo iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ključno pa je, da so tožnikove življenjske aktivnosti zaradi izgube vida (na desnem očesu) trajno zmanjšane, da so motene vse tiste aktivnosti, ki imajo globinski vid, saj ga tožnik nima ter zaznava le svetlobo in obrise, zato ima težave pri svojem delu, pri vožnji avtomobila in pri drugih aktivnostih. Pred nezgodo je tožnik dobro videl, sedaj pa zazna le več ali manj svetlobe, dela v lokalu, kjer mora steklenico nastaviti na rob kozarca, da lahko nalije, ne more hoditi po gozdu, hribih, težave ima pri hoji in pri sestopanju s pločnika na cesto. Povzete dejanske okoliščine so praktično enake kot v primeru, ki ga je Vrhovno sodišče obravnavalo v zadevi II Ips 562/2007(1) tam oškodovancu iz tega naslova prisodilo 16 povprečnih plač(2), torej celo 2 več, kot tožnik toži v obravnavanem primeru. Pritožnik pravilno izpostavlja tudi, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 427/94 ob manj hudih posledicah nezgode prisodilo praktično enako odškodnino, kot mu jo je v obravnavani zadevi prisodilo sodišče prve stopnje. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik upravičen do odškodnine v celotnem vtoževanem znesku, torej za dodatnih 2.000,00 EUR oziroma skupaj 14.000,00 EUR (kar je približno 14 povprečnih plač).

6. Utemeljeno pritožnik graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki mu iz naslova skaženosti ni priznalo odškodnine, češ da ni izpovedal, da razširjena zenica povzroča zgražanje pri ljudeh, temveč je izpovedal le, kako ga ljudje obravnavajo, kadar opazijo različni očesi. Tak zaključek je materialnopravno zmoten. V 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, kako se do tožnika obnašajo ljudje, ko opazijo njegov pogled oziroma njegovi očesi (da policisti takoj posumijo, da je vinjen, zato redno dobi alkotest; da ga ljudje sprašujejo, če je pijan itd.). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta očesi različnih barv ter ob opisanih reakcijah ljudi, ni dvoma, da sprememba tožnikove zunanjosti, ki pri ljudeh vzbuja opisane reakcije, tožnik pa, kot je izpovedal, zato trpi, je odškodnina zaradi skaženosti kot na dlani in jo pritožbeno sodišče tožniku v vtoževani višini 1.000,00 EUR zato prisoja.

7. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 17.500,00 EUR odškodnine iz naslova nepremoženjske škode (odločitev o tem je pravnomočna), tožniku pa iz zgoraj navedenih razlogov pripada dodatnih 3.000,00 EUR, torej skupaj 20.500,00 EUR.

8. Povsem pravilno je tudi pritožbeno razlogovanje o upoštevanju delnega plačila v času, ko je bila tožena stranka že v zamudi s plačilom svoje obveznosti, delni valorizaciji tega zneska ter upoštevanju določbe 288. člena OZ. Tožnik svoja pritožbena izvajanja podkrepi tudi z izračuni, izhajajoč iz zneskov, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, v katero pa je pritožbeno sodišče poseglo, kot je bilo obrazloženo zgodaj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in to za pritožnika ni sporno, tožena stranka pa se ne pritožuje), da je bila tožena stranka s plačilom odškodnine v zamudi od 20. 6. 2012 dalje. Do 8. 3. 2013, ko je plačala nesporni del odškodnine (2.600,00 EUR), je tožnikova terjatev (20.500,00 EUR) z obrestmi znašala 21.807,21 EUR(3) (od tega 1.307,21 EUR obresti). S plačilom 2.600,00 EUR je torej tožena stranka, upoštevaje določbo 288. člena OZ(4), plačala 1.307,21 EUR obresti, razliko (1.292,79 EUR) pa na račun glavnice. Pritožnik ima tudi prav, da se tistega dela delnega plačila, s katerim je tožena stranka poplačala obresti, ne valorizira – gre namreč za nominalno enak znesek, preračunan na isti dan. Povedano drugače: tožena stranka je tisti dan plačala točno toliko obresti, kolikor ji je nominalno bila dolžna plačati. Pač pa se na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje valorizira razlika delnega plačila (1.292,79 EUR), saj se ta nanaša na plačilo glavnice, ta pa je bila odmerjena šele ob izdaji sodbe (1. 4. 2014). Ta del delnega plačila, valoriziran na dan 1. 4. 2014, znaša 1.304,43 EUR(5) in tega je treba odšteti od končno odmerjene odškodnine (20.500,00 EUR), tožniku pa od tako, na novo izračunane glavnice (19.195,57 EUR), pripadajo zamudne obresti od naslednjega dne, ki je sledil delnemu plačilu, tj. od 9. 3. 2013. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP poseglo v zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in v I. točki izreka prvo in drugo alinejo nadomestilo z novo prvo alinejo, tako da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 19.195,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2013(6), dosedanji tretja in četrta alineja pa sta postali druga in tretja alineja.

9. Pritožba ima tudi popolnoma prav glede graje odločitve o stroških. V obravnavani zadevi je bil predpravdni postopek zahteven, saj je med drugim terjal angažiranje izvedenca, zato gre tožniku maksimalni količnik za tovrstno storitev, ki ga je mogoče zmanjšati za največ 0,75 količnika (3. točka 3. opombe). Upoštevaje to spremembo in dejstvo, da je po odločitvi pritožbenega sodišča tožnik uspel v celoti, tožena stranka pa je v celoti propadla, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v stroškovno odločitev (drugi odstavek 165. člena ZPP), in sicer tako, da mora tožena stranka tožniku povrniti 2.386,08 EUR.

10. Tožnik je s pritožbo uspel v celoti, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, in sicer 240,00 EUR za sodno takso za pritožbo, ter 283,20 EUR za sestavo pritožbo (povečano za 22 % DDV pa 345,50 EUR).

(1) Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9. 10. 2008, opr. št. II Ips 562/2007. (2) Vrhovno sodišče je ugodilo tožnikovi reviziji in mu iz tega naslova prisodilo 12.518,78 EUR.

(3) Izračun opravljen s programom, ki je v uporabi pri sodišču. http://nsirius.sigov.si:8180/izo-web/spring/izracun?execution=e2s1

(4) Določba je res dispozitivne narave, a tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2013 izrecno prerekal navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo, da sta se dogovorila, da gre celotno delno plačilo na račun glavnice. Navedel je, da si je pridržal pravico do poplačila obresti. Tožena stranka po prejemu tožnikove pripravljalne vloge tem navedbam ni nasprotovala (214. člen ZPP), sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo, da bi se stranki v obravnavanem primeru dogovorili drugače, kot izhaja iz 288. člena OZ. Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 666/2008 v obravnavanem primeru zato ni uporabljiva.

(5) http://www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp

(6) Odločitev pritožbenega sodišča je v mejah zahtevka, ki ga je tožnik postavil v vlogi z dne 24. 9. 2013, zadnja stran vloge. Ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z materialnim pravim tožniku v drugi alineji I. točke prisodilo tudi obresti od obresti, je pritožbeno sodišče pred odločitvijo o pritožbi preverilo, ali mu s spremembo te odločitve ni morda prisodilo manj. Preračun prisojenih zneskov na izbrani datum (1. 4. 2014) je pokazal, da je odločitev pritožbenega sodišča v njegovo korist.