Jedro

Službena pot je tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

Ker so tožniki za prevoz uporabljali osebno vozilo, so upravičeni do povračila potnih stroškov v skladu z določbo 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka delno spremeni glede: - prvega tožnika stroški znašajo 849,74 EUR, - glede četrtega tožnika stroški znašajo 829,00 EUR, - glede petega tožnika stroški znašajo 539,83 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba in nespremenjeni del sklepa sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je:

I. - tožena stranka dolžna prvemu tožniku plačati razliko med povračilom stroškov prevoza na delo in z dela in povračilom stroškov za uporabo avtomobila v službene namene v skupni višini 8.030,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od posameznih mesečnih zneskov v obdobju 16. 12. 2009 dalje do 16. 1. 2016, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, pri čemer je višji tožbeni zahtevek zavrnilo;

II. - tožena stranka je dolžna drugi tožnici plačati razliko med povračilom stroškov prevoza na delo in z dela in povračilom stroškov za uporabo avtomobila v službene namene v višini 755,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od posameznih mesečnih zneskov v obdobju od posameznih zneskov od 16. 12. 2009 dalje do 16. 12. 2015, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo;

III. - tožena stranka je dolžna tretjemu tožniku plačati razliko med povračilom stroškov prevoza na delo in z dela in povračilom stroškov za uporabo avtomobila v službene namene v višini 1.626,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od posameznih mesečnih zneskov v obdobju od posameznih zneskov od 16. 10. 2009 dalje do 16. 12. 2015, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo;

IV. - tožena stranka je dolžna četrtemu tožniku plačati razliko med povračilom stroškov prevoza na delo in z dela in povračilom stroškov za uporabo avtomobila v službene namene v višini 6.911,99 EUR za čas od posameznih mesečnih zneskov v obdobju od posameznih zneskov od 16. 11. 2009 dalje do 16. 1. 2016, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, pri čemer je višji tožbeni zahtevek zavrnilo; V. - tožena stranka je dolžna petemu tožniku plačati razliko med povračilom stroškov prevoza na delo in z dela in povračilom stroškov za uporabo avtomobila v službene namene v višini 3.065,66 EUR za čas od posameznih mesečnih zneskov v obdobju od posameznih zneskov od 16. 8. 2009 dalje do 16. 1. 2016, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, pri čemer je višji tožbeni zahtevek zavrnilo;

VI. - tožena stranka je dolžna šestemu tožniku plačati razliko med povračilom stroškov prevoza na delo in z dela in povračilom stroškov za uporabo avtomobila v službene namene v višini 1.405,36 EUR za čas od posameznih mesečnih zneskov v obdobju od posameznih zneskov od 16. 10. 2009 dalje do 16. 1. 2016, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, pri čemer je višji tožbeni zahtevek zavrnilo;

VII. - tožena stranka je dolžna sedmemu tožniku plačati razliko med povračilom stroškov prevoza na delo in z dela in povračilom stroškov za uporabo avtomobila v službene namene v višini 1.964,02 EUR za čas od posameznih mesečnih zneskov v obdobju od posameznih zneskov od 16. 8. 2009 dalje do 16. 12. 2016, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, pri čemer je višji tožbeni zahtevek zavrnilo;

VIII. - tožena stranka je dolžna osmemu tožniku plačati razliko med povračilom stroškov prevoza na delo in z dela in povračilom stroškov za uporabo avtomobila v službene namene v višini 3.222,78 EUR za čas od posameznih mesečnih zneskov v obdobju od posameznih zneskov od 16. 8. 2009 dalje do 16. 4. 2015, do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, pri čemer je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ob navedenem je sklenilo, da se umik tožbe 5. tožnika za znesek 14,40 EUR zaradi umika ustavi.

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v višini 106,53 EUR in dodatno prvemu tožniku 1.743,28 EUR, drugi tožnici 439,26 EUR, tretjemu tožniku 481,26 EUR, četrtemu tožniku 1.723,28 EUR, petemu tožniku 596,94 EUR, šestemu tožniku 566,94 EUR, sedmemu tožniku 481,26 EUR in osmemu tožniku 511,26 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

2. Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo in zaradi stroškov prisojenih pri prvem, četrtem in petem tožniku, zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke tožniku zavrne in jim naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V vseh primerih je tožena stranka v skladu s kolektivno pogodbo odredila za določen čas tožnikom opravljanje dela, ki ustreza njihovemu delu v drugem kraju zaradi potreb tehnološkega postopka. V skupini A., kamor spada tožena stranka so se kilometrine, kadar ni šlo za potne naloge za službena potovanja, ampak za spremembo kraja opravljanja dela za vse zaposlene obračunavale na podlagi četrtega odstavka 204. člena KPDŽP. Tožena stranka je tožnikom odredila delo na podlagi 50. člena KPDŽP, pri čemer takšna odreditev ni bila v nasprotju s prej veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih in sedanjim ZDR-1. Prav tako je bilo Navodilo ... dopolnjeno v letu 2017, pri čemer vsebuje tudi izjeme od obračunavanja povračil stroškov na delo in z dela. Tožena stranka je uporabila tudi četrti odstavek 204. člena KPDŽP in obračunavala kilometrino v višini 15 % cene motornega bencina 98 oktanov v republiki za vsako obdobje.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, in sicer za prvega, četrtega in petega tožnika. Pravilen izračun stroškov za prvega tožnika je 849,74 EUR, torej za 893,54 EUR manj od priznanih stroškov v višini 1.743,28 EUR. Nepravilna je odločitev o stroških postopka za četrtega tožnika, pri čemer bi morali biti stroški odmerjeni v višini 829,74 EUR, to je za 853,54 EUR manj kot je odmerilo sodišče. Napačna je odločitev za petega tožnika, ker znaša pravilna odmera skupaj 539,83 EUR, kar je za 57,11 EUR manj kot je odmerilo sodišče. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožniki podajajo odgovor na pritožbo tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev, ki je bila sprejeta v „vzorčnem primeru“ B.B., pri čemer je tožena stranka ves čas zatrjevala, da je podlaga v 49. členu KPDŽP, v nadaljevanju se je sklicevala na 50. člen KPDŽP, kar pa je tudi nepravilno. Tudi po uveljavitvi ZDR-1 (sredina aprila 2013) pa je potrebno upoštevati tudi KPDŽP, po kateri pa pogoji za razporeditev tožnika na delo v drug kraj, kot je bilo že pojasnjeno, niso izpolnjeni. Drugi odstavek 2. člena Navodila ..., ki ga je tožena stranka priložila odgovoru na tožbo, se prav tako sklicuje le na 49. in ne tudi na 50. člen KPDŽP. Glede odmere stroškov pa tožniki priznavajo, da so le-ti odmerjeni napačno za prvega in četrtega tožnika, pri petem tožniku pa so celo odmerjeni prenizko. Tožniki priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka je dne 9. 1. 2018 podala vlogo, v kateri je navedla, da dostavlja še mnenje in ugotovitveni sklep Komisije za razlago Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa z dne 19. 12. 2017, ki je bil sprejet po poteku pritožbenega roka. Iz sklepa Komisije za razlago KPDŽP izhaja, da komisija ugotavlja, da je pravilna uporaba kolektivne pogodbe, glede katere so bila izdana že predhodno navodila, ni spremenila.

5. Tožniki podajajo odgovor na vlogo tožene stranke in navajajo, da so tožniki prejeli vlogo tožene stranke, ki jo je le-ta vložila po preteku pritožbenega roka - gre za mnenje in ugotovitveni sklep komisije za razlago KPDŽP, ki je bila sprejeta po izteku pritožbenega roka. Gre za nedopusten manever, s katerim želi tožena stranka izven sodnega postopka doseči tisto, kar (do sedaj) ni uspelo v sodnem. Tožena stranka želi v izogib prekluzije prikazati, da v sodnem postopku stališča komisije za razlago KPDŽP ni mogla uporabiti, kar pa ne drži, saj iz priloženega mnenja in ugotovitvenega sklepa komisije izhaja, da se ta o „navedenem vprašanju v skoraj identični vsebini vsebinsko že opredelila na seji 20. 5. 2015 in se s tem mnenjem na takratno stališče in obrazložitev v celoti sklicuje“.

Tožniki opozarjajo še: - da po 18. členu KPDŽP komisija za razlago sprejme razlage in priporočila, pri čemer razlaga pomeni obvezen način uporabe in izvajanja določb KPDŽP, priporočilo pa predstavlja strokovne podlage strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj. Mnenje in ugotovitveni sklep sta tako nepredvidena in posledično pravno neobstoječa individualna akta komisije za razlago KPDŽP, - da komisija za razlago KPDŽP za njeno razlago ne more podajati tudi razlago ZDR, ZDR-1 in pravnih standardov, izoblikovanih na njuni podlagi.

Tožniki priglašajo stroške odgovora na vlogo tožene stranke z dne 19. 12. 2017. 6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ter tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, delno je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o stroških postopka.

8. Pritožbeno sodišče izrecno navaja, da v zadevi, na katero se sklicujeta obe stranki opr. št. Pdp 542/2015 z dne 22. 10. 2015 ni vodilo vzorčnega postopka, pač pa je obravnavalo zadevo v individualnem delovnem sporu, res pa je, da so predmetni spisi, ki jih je sodišče v predmetni zadevi sicer združilo pod opr. št. Pd 50/2017 in jo pritožbeno sodišče obravnava pod opr. št. Pdp 932/2017 podobni tako glede dejanskega stanja kot materialne podlage. Tožena stranka je na Vrhovno sodišče RS podala tudi predlog za dopustitev revizije opr. št. Dor 107/2015, pri čemer je bil predlog zavrnjen.

9. Iz izvedenih dokazov izhaja, da so bili vsi tožniki s toženo stranko v delovnem razmerju za opravljanje del vlakovnega upravnika oziroma prometnika v njeni organizacijski enoti Nadzorna postaja C., pri čemer je bil v pogodbah o zaposlitvi opredeljen kraj opravljanja dela prvega, tretjega, četrtega, petega, sedmega tožnika in osmega tožnika, določen C., pri drugi tožnici in šestem tožniku pa območje Nadzorne postaje C., z mestom nastopa v C.. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da to ni relevantno za odločitev, ker 32. člen KPDŽP kot kraj opravljanja dela šteje tudi mesto nastopa dela. Iz praznega obrazca je razvidno, da je tožena stranka tožnikom odredila opravljanje dela na drugem kraju in jim kot povračilo stroškov za prevoz priznala in izplačala kilometrino v višini, kot se obračunava delavcem za prihod na delo in z dela. Tožena stranka je spremenjeni kraj opravljanja dela štela kot kraj opravljanja dela iz pogodbe o zaposlitvi, čeprav so v takem primeru Navodila ... izključena.

10. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR) v 130. členu ureja povračila stroškov v zvezi z delom in določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog delavec na službenem potovanju. Če višina povračila ni določena s Kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) ureja povračilo stroškov v zvezi z delom smiselno enako v 130. členu, pri čemer dodatno v četrtem odstavku istega člena določa še, da je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške v zvezi z delom mesečno v skladu s 134. členom tega zakona (plačilni dan). Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007- KPDŽP) v 104. členu ureja prevoz na delo in v 4. odstavku določa, da se delavcu, ki nima možnosti prevoza z javnimi sredstvi in zato uporablja lastna, izplača povračilo v višini 15 % ocene motornega bencina 98 oktanov v Republiki Sloveniji za vsak prevoženi kilometer. Glede na to, da ZDR in kolektivna pogodba izredno ne določata kaj pomeni službena pot, je sodišče pravilno upoštevalo sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 387/2011 z dne 28. 6. 2012, kjer je opredeljeno, kaj pomeni službena pot, in sicer to je tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

11. KPDŽP v 49. členu določa, da delodajalec lahko delavcu, v primeru izjemnih okoliščin, ki jih določa zakon, pisno odredi, da začasno opravi tudi druga dela ter dela v drugem kraju, ne le dela na delovnem mestu in kraju za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, toda le pod pogojem: - da ima delavec za ta dela potrebna znanja in zmožnosti, - da to traja le toliko časa, dokler trajajo izjemne okoliščine, - da se upošteva 50. člen te pogodbe.

Za izjemne okoliščine, v primeru ogroženosti premoženja delodajalca, ki jih določa zakon, se štejejo resne nesreče, nesrečni incidenti v železniškem prometu, ki so določeni s posebnimi predpisi, sprejetimi na podlagi zakona, ki določa pogoje za varen, urejen in neoviran javni železniški promet. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko delodajalec pod pogoji iz 1. odstavka, delavcu pisno odredi, da v okviru svoje najnižje organizacijske enote in območja, kjer delavec opravlja svoje delo, ki je določeno s pogodbo o zaposlitvi, začasno opravlja tudi druga dela ter dela v drugem kraju, ne le dela na delovnem mestu in kraju za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v primeru: - nadomeščanje začasno odsotnega delavca (bolniška odsotnost, letni dopust in druge odsotnosti z dela v skladu z zakonom in s to pogodbo), - nenadnega bistveno povečanega obsega dela.

12. Ker ni razloga za odreditev po 49. členu, je tudi 50. člen KPDŽP neupošteven. Tudi, če bi bil 50. člen KPDŽP upošteven samostojno, je očitno, da pogoji za spremembo kraja opravljanja dela niso podani, saj ni izpolnjen na primer pogoj iz 2. alineje prvega odstavka tega člena, ki določa, da takšna opredelitev ni dopustna, če delavec nima zagotovljenega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi ali prevoznimi sredstvi delodajalca. Da pogoj zagotavljanja javnega prevoza ni izpolnjen, posredno priznava sama tožena stranka - ta sicer stoji na stališču, da gre za povračilo stroškov prihoda na delo, vendar to povračilo se glede na prioriteto iz 5. člena Navodila ... prizna šele, če ni možnosti prevoza z vlakom ali avtobusom. Da 50. člen KPDŽP ni bil mišljen brez povezave z 49. členom KPDŽP gre utemeljiti tudi s tem, da določilo 53. člena ZDR-1, ki sedaj pod posebnimi pogoji omogoča začasno razporeditev v drug kraj, v letu 2007, ko je bila sprejeta KPDŽP, še ni obstajalo.

13. Tako v konkretnem primeru ne gre za izredne okoliščine, kot jih določa zakon. ZDR v 169. členu, ki ureja spremembo dela zaradi naravnih in drugih nesreč, tudi določa, da se lahko v primeru naravnih in drugih nesreč, če se taka nesreča pričakuje ali v drugih izjemnih okoliščinah, ko je ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženja delodajalca, vrsta ali kraj opravljanja dela, določenega s pogodbo o zaposlitvi, začasno spremenita tudi brez soglasja delavca, vendar le, dokler trajajo take okoliščine. Sama KPDŽP pa vsebuje tudi pojasnilo, kdaj se šteje, da je ogroženo premoženje delodajalca (resne nesreče, nesreče in incidenti v železniškem prometu). Ob tem je poudariti, da Zakon o varnosti v železniškem prometu jasno opredeljuje kaj predstavlja resno nesrečo, nesrečo, oziroma incident in v konkretnem primeru nedvomno ne gre za takšno situacijo.

14. Ker so tožniki za prevoz uporabljali osebno vozilo, kar med strankama ni bilo sporno in ni med strankama sporna niti višina zahtevkov, so upravičeni do povračila potnih stroškov v skladu z določbo 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nadalj.), to je v višini 0,37 EUR za prevožen kilometer.

15. Tožena stranka je dne 9. 1. 2018 podala vlogo, v kateri je navedla, da dostavlja še pravilen izračun stroškov za četrtega tožnika, ki znaša 829,74 EUR, mnenje in ugotovitveni sklep Komisije za razlago Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa z dne 19. 12. 2017, ki je bil sprejet po poteku pritožbenega roka, torej se tožena stranka ne more nanj uspešno sklicevati.

16. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, in sicer za prvega, četrtega in petega tožnika. Pravilen izračun stroškov glede na vrednost odvetniške tarife 0,459 EUR za prvega tožnika znaša 849,74 EUR. Pravilen izračun stroškov za drugega tožnika znaša 829,00 EUR. Pravilen izračun stroškov za petega tožnika znaša 539,83 EUR. Pritožbeno sodišče je ob tem upoštevalo tudi, da gre za praktično identične zadeve, kjer je sodišče prve stopnje tudi združilo v skupno obravnavanje osem zadev.

17. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker je s pritožbo uspela le delno glede stroškov postopka, tožniki pa iz razloga, ker njihov odgovor na pritožbo in vloga nista prispevala k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.