Jedro

Zapuščinsko sodišče mora v zvezi s podano zahtevo pritožnice v zvezi z uveljavljanjem njene dedne pravice odločati v zapuščinskem postopku. Če so o tem med dediči sporna dejstva, mora ravnati skladno z določbami ZD o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi dedičev z manj verjetno pravico na pravdo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ne opravi zapuščinske obravnave, ker ni premoženja, o katerem bi lahko odločalo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedinja A. A. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Graja odločitev sodišča, da je zapustnikovo orožje zajeto v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, saj v tej pogodbi ni bilo določno označeno. Zapustnik je nedvomno vedel, s kakšnim premoženjem razpolaga, zato bi ga moral v pogodbi opisati na način, kot je opisan v registru Upravne enote v Črnomlju. Ker je sodišče imelo zapuščinsko obravnavo in se je kot dedinja priglasila k dedovanju, bi jo moralo kot nujno dedinjo napotiti na pravdo za uveljavljanje nujnega dednega deleža, čeprav je napačno štelo, da je vse premoženje po zapustniku že zajeto v pogodbi o dosmrtnem preživljanju.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je sodišče oprlo na prvi odstavek 203. člena ZD, po katerem zapuščinsko sodišče lahko odloči, da se zapuščinska obravnava ne opravi, če po podatkih smrtovnice zapustnik ni zapustil premoženja, ali če je pokojnik zapustil samo premično premoženje, pa nobeden od tistih, ki so upravičeni dedovati, ne zahteva obravnave (drugi odstavek 203. člena ZD).

5. Takšno odločitev je sodišče sprejelo, ker je ugotovilo, da je zapustnik že za časa življenja s pogodbo o dosmrtnem preživljanju razpolagal z vsem svojim premoženjem. Vendar je pritožnica kot hči zapustnika že v smrtovnici, pa tudi na naroku, ki ga je sodišče razpisalo, navedla, da želi uveljaviti svojo pravico iz naslova dedovanja v obliki nujnega dednega deleža, saj je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena zgolj dve leti pred zapustnikovo smrtjo. O tej njeni zahtevi zapuščinsko sodišče ni odločilo.

6. Dediči primarno uveljavljajo svoje pravice v zapuščinskem postopku. Če jim je bila dana možnost, da jih v njem uveljavljajo, jih po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka ne morejo več uveljavljati v pravdi(1). Če v zapuščinskem postopku sodelujejo, jih pravnomočni sklep o dedovanju veže (220. člen ZD). To pa pomeni, da mora zapuščinsko sodišče v zvezi s podano zahtevo pritožnice v zvezi z uveljavljanjem njene dedne pravice odločati v zapuščinskem postopku. Če so o tem med dediči sporna dejstva, mora ravnati skladno z določbami ZD o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi dedičev z manj verjetno pravico na pravdo (210., 211. in 212. člen ZD).

7. Iz navedenega razloga je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V njem naj ponovno opravi zapuščinsko obravnavo in na njej ravna skladno z določbami ZD, ugotovi, ali so med dediči sporna dejstva o naravi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in obsegu zapuščine in pridobi izjavo preostalih dveh dedičev o njunem stališču do uveljavljanja nujnega dednega deleža pritožnice.

Op. št. (1): Primerjaj sklep VSL I Cp 2461/2014.