Jedro

Bistvena kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, s čimer je mišljeno dejanje, opisano v obtožbi. Navedene določbe zakona nikakor ni mogoče razlagati na način, kot to v pritožbi navaja pritožnica. Opustitev izvajanja dokazov, ki se pri tožnici zdijo pomembni in razhajanja v izpovedbah ter ostalo, kar v pritožbi v tej smeri navaja pritožnica, torej ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve. Sicer pa tega, da sodišče ne bi razsojalo o dejanju, opisanem v obtožbi in povzetem v izreku izpodbijane sodbe, kar bi predstavljalo uveljavljano kršitev, pritožba (razen v uvodu) tudi ne zatrjuje.

Izrek

Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega A.A. oprostilo storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter v skladu s prvim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 7. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP pritožila višja državna tožilka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne pred popolnoma spremenjen senat sodišča prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Bistvena kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, s čimer je mišljeno dejanje, opisano v obtožbi. Navedene določbe zakona nikakor ni mogoče razlagati na način, kot to v pritožbi navaja pritožnica. Opustitev izvajanja dokazov, ki se pri tožnici zdijo pomembni in razhajanja v izpovedbah ter ostalo, kar v pritožbi v tej smeri navaja pritožnica, torej ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve. Sicer pa tega, da sodišče ne bi razsojalo o dejanju, opisanem v obtožbi in povzetem v izreku izpodbijane sodbe, kar bi predstavljalo uveljavljano kršitev, pritožba (razen v uvodu) tudi ne zatrjuje.

5. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se prvostopno sodišče do nekaterih okoliščin, ki jih je izpostavilo tožilstvo, naj ne bi opredelilo, nekatere dokaze pa bi naj ocenilo pavšalno, dovolj določno pa se naj ne bi opredelilo tudi do vseh okoliščin, izpostavljenih v zaključni besedi tožilstva, zato je sodba po oceni pritožnice tudi v tem delu nepopolna in pomanjkljiva.

6. Odločilna dejstva so tista, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora sodišče navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Okoliščine, ki jih (predvsem stran 6 in 7, pa tudi ostale pritožbe) pritožnica obširno izpostavlja in ki bi jih naj sodišče spregledalo in se do njih tudi ni opredelilo v zadostni meri, pa ne predstavljajo odločilnih dejstev. Sicer pa je iz vsebine pritožbenih navedb, ko pritožnica obširno pojasnjuje, da je prvostopno sodišče dokaze napačno ocenilo, zavzelo napačno stališče, da ni razčistilo neskladnosti med izpovedbami, da je posameznim pričam, ki jih je prepoznalo kot ključne, dajalo nerazumno velik poudarek, čeprav so bile oddaljene od dogajanja, da ni soočalo prič in obdolženca..., da je skratka sprejelo napačno in preuranjeno odločitev, razbrati, da pritožnica s svojimi navedbami prvostopnemu sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane, sicer nekonkretizirane, procesne kršitve, ki bi jo naj prvostopno sodišče zagrešilo, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, da se kot priča v zadevi zasliši B. B. Razlogi, ki jih je v tej smeri navedlo prvostopno sodišče, bi naj bili po oceni pritožnice pravno zmotni.

8. Kot je v točki 3 izpodbijane sodbe navedlo tudi že prvostopno sodišče, ima B. B. po obsežni obtožnici Specializiranega državnega tožilstva z dne 1. 10. 2019, tako kot obdolženi A. A., status obdolženca. In kljub temu, da je bil postopek zoper njega izločen, ga iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi, ni mogoče zasliševati kot priče, za kar se zavzema tožilstvo. Obdolženec namreč nikoli ne more biti priča v lastni zadevi in tudi ne v enotnem postopku zoper soobdolžence, ne glede na (ne)povezanost kaznivega dejanja.1

9. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče namreč nima prav nobenih pomislekov o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, obdolženca spoznalo za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja. V posledici navedenega je obdolženca tudi utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na ustrezne razloge prvostopnega sodišča tudi sklicuje in le še glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

10. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene prvostopnega sodišča, s katero pritožnica ne soglaša in v ponavljanju očitkov iz obtožbe ter v podajanju lastne interpretacije na prvi stopnji izvedenih dokazov, s katerimi si pritožnica prizadeva za drugačno oceno izvedenih dokazov.

11. Obširna in z ničemer podkrepljena pritožbena razmišljanja in prikazovanje, da obdolženec, ki ima sicer končano le osnovno šolo in je bil zaposlen kot vzdrževalec, le ni bil zgolj "potrčko" obdolženega B. B. oziroma "slamnati direktor", ob obdolženčevem zagovoru in izpovedbi priče C. C. ter D. D., ki je med drugim povedala, da je tudi sama svoje funkcije v družbi E. d.o.o. in F. d.o.o. izvajala zgolj po navodilih B. B. (vse točki 5 in 6, pa tudi ostale izpodbijane sodbe), in ko je nenazadnje tožilstvo v obtožnici tudi samo zaključilo, da je bil B. B. tisti, ki je obvladoval tudi družbi E. d.o.o. in F. d.o.o. in ob ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo že prvostopno sodišče, tožilstvo s prikazovanjem, da je prvostopno sodišče na podlagi izvedenih dokazov sprejelo napačne zaključke, nikakor ne more prepričati.

12. Pa tudi neskladja v izpovedbah glede okoliščin kako in koliko časa sta obdolženec in priča G. G. prenašala kartonske škatle z dokumentacijo ter okoliščine ali so bile te škatle odprte ali zaprte ter ostale podrobnosti, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnica, ob dejstvu, da je priča G. G. glede odločilnih okoliščin potrdila zagovor A. A. o prenašanju dokumentacije v pisarno B. B., ko tožilstvo na glavni obravnavi soočenja obdolženca in priče G. G. glede navedenega ni niti predlagalo, in ker tudi sicer soočenje, kot je predlagano v pritožbi, ne bi moglo vplivati na zaključke, kot jih je sprejelo prvostopno sodišče, pritožba tudi v tem delu ne more prepričati.

13. Sicer pa (točka 9 izpodbijane sodbe) zgolj dejstvo, da je bil obdolženi A. A. formalni direktor in formalni lastnik obravnavanih družb, nikakor ne potrjuje njegove krivde v kazenskopravnem pomenu in ne dokazuje, da je prav on tisti, ki je predmetno dokumentacijo skril oziroma uničil, kot mu je to očitala obtožba.

14. Pritožbeno sodišče pa ob vsem navedenem, glede na pritožbeno izpostavljanje okoliščin, ki bi po oceni tožilstva vendarle lahko kazale, da je prav obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje izpostavlja, da sodišče izreče oprostilno sodbo na podlagi 358. člena ZKP ne le, če ni dokazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, katerega je obdolžen, temveč tudi, če o tem obstaja dvom. In v obravnavani zadevi je iz prepričljivih razlogov, navedenih v izpodbijani sodbi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča dvom, da je prav obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje, nedvomno tudi obstajal. Za ugotovitev o krivdi obdolženca mora namreč obstajati gotovost, to je takšna stopnja prepričanja v resničnost dejstev na podlagi razuma in izkušenj, da v njo na podlagi navedenega ni moč podvomiti. Kadar takšne gotovosti ni in obstaja dvom, pa je sodišče v posledici pomanjkanja dokazov dolžno izreči oprostilno sodbo. Glede na navedeno in ker pritožba tudi v ostalem ne ponuja ničesar takšnega, kar bi utegnilo omajati dokazno oceno prvostopnega sodišča, in ko torej na glavni obravnavi pretreseni dokazi niso potrdili očitkov obtožbe, se zaključek prvostopnega sodišča, da obdolženca oprosti obtožbe, pokaže kot pravilen.

15. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi višje državne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 451/2008 z dne 11. 12. 2008.