Jedro

Staršev delavca ni mogoče šteti za ožje družinske člane iz določbe 1. alinee 4. točke 40. člena KPND, ob smrti katerih bi bil delavec upravičen do solidarnostne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa tožene stranke št. ... z dne 11. 1. 2012 in št. ... z dne 29. 2. 2012 ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati solidarnostno pomoč v znesku 982,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2012 do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 87,36 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje stroške pa krije sam.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na nezakoniti in neustavni sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 126/2013 z dne 13. 1. 2014. Tako kot Vrhovno sodišče RS tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni imelo pristojnosti presojati namena strank Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti ob njeni sklenitvi glede pojma ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena, oziroma je sprejelo zmotno razlago takšnega namena, ne da bi izvedlo kakršen koli dokaz v tej smeri. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj smiselna uporaba razlag pojma ožjega družinskega člana iz drugih pravnih področij ni primerna. Tožnik opozarja na različno pojmovanje ožjega družinskega člana s strani komisije za razlago Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v zvezi s solidarnostno pomočjo po 40. členu in v zvezi z odsotnostjo z dela ter nadomestila za čas odsotnosti z dela po 29. členu. Meni, da je potrebno pojem ožjega družinskega člana razlagati v skladu z določili 180. člena Obligacijskega zakonika. Tudi v vseh drugih predpisih s področja socialnega prava se starši obravnavajo kot ožji družinski člani. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je namen solidarnostne pomoči zgolj trenutna finančna pomoč delavcu. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi nespornega dejanskega stanja je pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem sporu se presoja vprašanje, če je tožnik upravičen do prejema solidarnostne pomoči zaradi smrti očeta. Pri solidarnostni pomoči gre za denarno upravičenje delavca, ki ima podlago v kolektivni pogodbi. Pravica do prejema solidarnostne pomoči je vezana na določen dogodek in se izplača delavcu z namenom, da lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji.

V konkretnem primeru je tožnik od tožene stranke zahteval izplačilo solidarnostne pomoči zaradi smrti očeta, umrlem dne 28. 6. 2011. Tožnik je takšno zahtevo utemeljeval v tem, da je živel z očetom do njegove smrti v skupnem gospodinjstvu in v času bolezni za njega tudi skrbel. Tožena stranka je z izpodbijanima sklepoma zavrnila tožnikovo zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči. Pravno podlago za takšno odločitev je imela v določbi 4. točke 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/1991 in spremembe) v zvezi z razlago KPND (Ur. l. RS, št. 21/2000). Sklicevala se je na stališče komisije za razlago KPND, ki je v razlagi določno opredelila krog ožjih družinskih članov, ob katerih smrti je delavec upravičen do izplačila solidarnostne pomoči, vendar ne vseh, temveč le za tiste, ki jih je bil delavec po zakonu dolžan preživljati in jih je tudi dejansko preživljal. Med takšne osebe pa ne spadajo starši delavca.

Pritožbeno sodišče je v preteklosti v sporih, ko je reševalo podobne primere, širilo pojem ožjega družinskega člana tudi na starše delavca (zadeve opr. št. Pdp 1047/2011, Pdp 697/2012 in drugi spori), pri čemer tudi pritožnik opozarja na različno pojmovanje ožjega družinskega člana s strani komisije za razlago kolektivne pogodbe v zvezi s solidarnostno pomočjo po 40. členu KPND in v zvezi z odsotnostjo z dela ter nadomestila za čas odsotnosti z dela po 29. členu KPND. Vendar je Vrhovno sodišče RS (ki skrbi za enotno sodno prakso) v dopuščenem revizijskem postopku spremenilo prakso pritožbenega sodišča in s sodbo opr. št. VIII Ips 126/2013 glede spornega vprašanja zavzelo stališče, da je pojem ožjih družinskih članov iz 1. alinee 4. točke 40. člena KPND potrebno razlagati glede na namen, ki ga je zasledovala KPND ob njenem sklepanju; zaradi česar se ga ne sme razlagati preširoko. Takšnemu namenu je sledila tudi razlaga komisije KPND, ki je krog upravičencev do solidarnostne pomoči še dodatno omejila. Zato glede tega ne more biti sprejemljivo morebitno sklicevanje delavca na načelo favor laboratoris. Skladno z navedenimi pravnimi razlogi tako ni mogoče šteti staršev delavca za ožje družinske člane iz določbe 1. alinee 4. točke 40. člena KPND, ob smrti katerih bi bil delavec upravičen do solidarnostne pomoči. Pri tem ni pomembno, ali je delavec živel dejansko v življenjski skupnosti s starši na isti lokaciji bodisi sam ali s svojo družino.

Poleg tega je Vrhovno sodišče RS v navedeni sodbi sprejelo stališče, da pri razlagi pojma ožjih družinskih članov iz 1. alinee 4. točke 40. člena KPND ni mogoče smiselno uporabiti razlage iz 180. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ker je namen obeh inštitutov različen. Solidarnostna pomoč je namreč institut delovnega prava, za njeno izplačilo pa sta potrebna pogoja: obstoj delovnega razmerja in eden izmed taksativno naštetih dogodkov iz določbe 4. točke 40. člena KPND. Pri tem ni pomembno, če ali sploh obstaja odgovorna oseba, ki je povzročila takšen dogodek. Zato se pri priznanju solidarnostne pomoči ne more izhajati iz določbe 180. člena OZ, ki ima podlago v odškodninskem pravu in obstoju škode, glede katere je podana storilčeva odgovornost. Zaradi osebne narave prikrajšanja pripada oškodovancem v takšnih primerih pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je skladno z ugotovljenimi pravnimi razlogi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevano solidarnostno pomoč zaradi smrti tožnikovega očeta. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).