Jedro

Tožena stranka si ni zagotovila pravice do revizije, ker za zahtevke iz nasprotne tožbe ni navedla nobene vrednosti niti tedaj, ko je vložila nasprotno tožbo, niti kasneje, ko je spremenila svoje zahtevke. Ker gre v njeni nasprotni tožbi za premoženjskopravne zahtevke, za katere ni predvidena izjema v četrtem odstavku 382. člena ZPP 1977, revizija torej ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi morala tožena stranka izprazniti sobi št. 6 in 107 ter ostale prostore v stavbi v Kranju in jih izročiti tožeči stranki. Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi, na ugotovitev, da so sporni prostori stanovanje, da je najemna pogodba z dne 26.1.1993 nična in da mora tožeča stranka te prostore prodati na podlagi 117. člena Stanovanjskega zakona. Proti tej odločitvi sta se pritožili obe pravdni stranki, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prve sodbe.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi s prvo sodbo pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb, prekinitev pravdnega postopka do pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obširno pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določilo prvega odstavka 354. člena ZPP 1977, ker v nasprotju s prvim odstavkom 12. člena ZPP 1977 ni prekinilo pravdnega postopka, marveč je samo odločilo o predhodnem vprašanju, katerega rešitev je v izključni pristojnosti upravnega organa. Poleg tega mu očita kršitev načela materialne resnice, ker ni popolnoma in po resnici ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Pritožbeno sodišče je nato ponovilo kršitvi. Zmotno uporabo materialnega prava vidi revidentka v tem, da sta sodišči zavrnili zahtevke iz nasprotne tožbe, čeprav bi morali ob pravilni uporabi 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) ugoditi zahtevku na ugotovitev ničnosti najemne pogodbe in tožečo stranko zavezati k prodaji prostorov po 117. členu Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96).

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je tudi revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija tožene stranke ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je po 382. členu ZPP 1977 dovoljena proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji v primerih, ki so natančno določeni v zakonu. Kadar gre za premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali na izvršitev kake druge dajatve, mora vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, presegati 80.000 tolarjev, sicer revizija ni dovoljena (tretji odstavek 382. člena ZPP 1977). V konkretnem primeru je tožeča stranka navedla vrednost spornega predmeta 20.000 tolarjev in si s tem ni zagotovila pravice do revizije. Tudi tožena stranka si te pravice ni zagotovila, saj za zahtevke iz nasprotne tožbe ni navedla nobene vrednosti niti tedaj, ko je vložila nasprotno tožbo, niti kasneje, ko je spremenila svoje zahtevke. Ker gre v njeni nasprotni tožbi za premoženjskopravne zahtevke, za katere ni predvidena izjema v četrtem odstavku 382. člena ZPP 1977, revizija torej ni dovoljena.

Glede na to, da je revizija vložena proti sodbi, proti kateri je po zakonu ni mogoče vložiti, je vrhovno sodišče po 392. členu ZPP 1977 zavrglo nedovoljeno revizijo.