Jedro

Obdarjenka je torej prevzela skrb za darovalca šele za primer njegove bolezni in starostne onemoglosti, zato pritožba utemeljeno opozarja, da tako dogovorjene „odplačnosti“ ne more dokazovati pritožnik, temveč dedinja M.B., ki zatrjuje, da je prevzeto obveznost „vseskozi izpolnjevala“. Pravilna presoja zadeve zato pokaže, da je v tem postopku šteti za manj verjetno zatrjevano pravico M.B. in ne dediča M.Š., ki zatrjuje prikrajšanje svojega nujnega deleža zaradi obeh (nespornih) zapustnikovih darilnih pogodb.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje v prvem odstavku spremeni tako, da se na pravdo napoti dedinjo M.B. zaradi dokazovanja, da pogodbi z dne 1.10.1995 in 29.7.1995 predstavljata vzajemno obligacijsko razmerje oziroma da sta bili po svoji vsebini odplačne narave.

Predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek po pokojnem V.Š. in dediča M.Š. napotilo na pravdo, v kateri naj bi dokazal, da sta zapustnik in dedinja M.B. dne 29.7.1995 in 1.10.1995 sklenila tudi po vsebini in ne le po nazivu darilni pogodbi. Sodišče je štelo pravico M.Š. za manj verjetno, ker iz 6. člena darilne pogodbe izhaja obveznost dedinje M.B., da bo nudila pomoč in postrežbo zapustniku v primeru njegove bolezni in starostne obnemoglosti, kar kaže na odplačnost pogodbe.

Proti sklepu se pritožuje dedič M.Š. po pooblaščencu. Meni, da je odločitev sodišča napačna. V obeh pogodbah je bilo namreč določeno, da se obdarjenka zavezuje, da bo skrbela za darovalca in mu nudila vso pomoč in postrežbo v primeru bolezni in starostne onemoglosti, dediču pa ni znano, ali je in kako dedinja izpolnila to svojo obvezo. Zavezala se je, da bo skrbela za darovalca, s tem pa še ni rečeno, da je tako tudi dejansko ravnala, oziroma da je odplačala darilo, ki ga je prejela. Po mnenju pritožbe bi zato sodišče moralo napotiti na pravdo njo, ker je njena pravica manj verjetna kot pravica pritožnika, ki zahteva, da se darilo, dano sodedinji vrne, ker je kot zakoniti dedič prikrajšan pri nujnem deležu. Pritožba je utemeljena.

Pogodbi, katerih narava je med dedičema v tem postopku sporna, nosita naziv „darilna pogodba“. Z njima je pokojni V.Š. izročil v popolno in izključno last in posest nepremičnine, navedene v obeh pogodbah ter dovolil vknjižbo lastninske pravice na obdarjenko. V 6. členu obeh pogodb pa je bilo navedeno, da se obdarjenka v zameno za podarjene nepremičnine obvezuje, da bo skrbela za darovalca in mu nudila vso pomoč in postrežbo v primeru bolezni in starostne onemoglosti. Obdarjenka je torej prevzela skrb za darovalca šele za primer njegove bolezni in starostne onemoglosti, zato pritožba utemeljeno opozarja, da tako dogovorjene „odplačnosti“ ne more dokazovati pritožnik, temveč dedinja M.B., ki zatrjuje, da je prevzeto obveznost „vseskozi izpolnjevala“. Ob tem je za presojo verjetnosti terjatve pomembno tudi, da ta dedinja razen pavšalne navedbe o izpolnjevanju prevzete obveznosti med tem zapuščinskim postopkom ni postavila nobene konkretne trditve kdaj, na kakšen način in v katerem obsegu je skrb in pomoč zapustniku zagotovila. Pravilna presoja zadeve zato pokaže, da je v tem postopku šteti za manj verjetno zatrjevano pravico M.B. in ne dediča M.Š., ki zatrjuje prikrajšanje svojega nujnega deleža zaradi obeh (nespornih) zapustnikovih darilnih pogodb. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se napoti na pravdo M.B. zaradi dokazovanja, da obe darilni pogodbi v resnici po svoji vsebini predstavljata odplačno dvostransko razmerje med njo in zapustnikom.

Predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker prvi odstavek 174. člena Zakona o dedovanju (ZD) določa, da vsaka stranka sama trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.