Jedro

Glede na to pa, da tožnik po ZUS-1 ne more biti stranka, ter da izpodbija akt, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu, je moralo sodišče tožbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Upravna enota Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom dovolila obnovo postopka, končanega z odločbo tega organa št. 321-228/93 z dne 20. 9. 2001, in sicer v delu, ki se nanaša na premoženje, podržavljeno A.A. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ z odločbo št. 321-228/93 z dne 20. 9. 2001 med drugim odločil, da se zahteva za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na premoženje A.A. in premoženje B.B., podržavljeno z odločbo Oddelka za finance pri OLO Maribor – Center št. 03-5434/1 z dne 20. 7. 1959, zavrne (6. točka izreka). C.C. pa je 13. 3. 2003 vložil predlog za obnovo postopka, v katerem je navedel, da je bila zahteva za denacionalizacijo glede premoženja A.A. zavrnjena z obrazložitvijo, da ni izkazal pravnega nasledstva po razlaščenki. Nedavno pa je izvedel, da se pravno nasledstvo v denacionalizacijskih postopkih presoja drugače, kot je bilo to storjeno v odločbi prvostopenjskega organa z dne 20. 9. 2001. V predlogu se je skliceval na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-82/01 z dne 5. 4. 2002 ter navedel, da gre pri tem za neko novo dejstvo oziroma drugačno rešitev predhodnega vprašanja glede kroga oseb, legitimiranih za vložitev zahteve za denacionalizacijo, zato predlaga obnovo postopka po 1. oziroma 5. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), in sicer v obsegu, ki se nanaša na premoženje A.A. Upravni organ je po preizkusu predloga v smislu 267. člena ZUP ugotovil, da je ta dovoljen in podan po upravičeni osebi ter da je podan v zakonskem objektivnem roku pet let. V okviru preizkusa, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, upravni organ ugotavlja, da je Ustavno sodišče v odločbi, na katero se sklicuje predlog za obnovo postopka, zavzelo stališče, da je treba prvi odstavek 15. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, vsi, ki po prvem odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje – tako njegovi dediči po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD) kot dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Stališče, da dediči zapustnikovih dedičev niso zapustnikovi dediči, je sicer pravilno, vendar pa ni v skladu s 33. členom Ustave stališče, da zato ne morejo uveljavljati pravic iz denacionalizacije, saj jim prvi odstavek 78. člena ZDen zagotavlja, da dedujejo kot dediči zapustnikovega dediča. Z navedeno odločbo Ustavnega sodišča je bilo rešeno pravno vprašanje, glede katerega je upravna in sodna praksa dotlej zavzemala drugačno stališče. Upravni organ šteje, da je šlo pri tem za predhodno vprašanje, ki ga je dokončno rešilo Ustavno sodišče, ter ugotavlja, da bi ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v postopku o vlogi za denacionalizacijo bilo zahtevkom vlagateljev ugodeno. Glede na navedene okoliščine ter izpolnjene pogoje iz 260., 263. in 267. člena ZUP je bilo predlogu za obnovo postopka potrebno ugoditi.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa. V obrazložitvi odločbe organ ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilno vročil vsem takratnim strankam denacionalizacijskega postopka, tožnik pa tedaj v postopku kot stranka še ni bil udeležen, zato mu izpodbijani sklep takrat tudi ni bil vročen. Tožnik je bil v predmetni denacionalizacijski postopek pritegnjen z dopisom z dne 8. 12. 2003. Iz dopisa z dne 13. 9. 2012 pa je razvidno, da je prvostopenjski organ tožniku vročil tudi predlog za nadaljevanje postopka z dne 25. 7. 2012 s prilogami. Glede na to so neutemeljene navedbe tožnika, da je bil v predmetni denacionalizacijski postopek pritegnjen šele 14. 9. 2012. Tožnik pa bi lahko že po 8. 12. 2003 tudi zahteval vročitev izpodbijanega sklepa. Organ ugotavlja, da izpodbijanega sklepa, ki je 10. 5. 2003 postal pravnomočen, ni več mogoče izpodbijati s pritožbo. Pravnomočne odločbe in sklepe je v upravnem postopku dopustno izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker tožnik v pritožbi ne navaja nobenih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano odločitev, je pritožbeni organ njegovo pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da mu je bil izpodbijani sklep vročen na njegovo zahtevo z dne 21. 9. 2012 dne 16. 9. 2013. Navaja, da je iz delne odločbe prvostopenjskega organa z dne 19. 4. 2004 in nadomestne odločbe tega organa z dne 14. 5. 2004 razvidno, da je obnovljeni denacionalizacijski postopek potekal v smeri vračila nepremičnin A.A. kot upravičenki v naravi. Šele v odločbi istega upravnega organa z dne 19. 6. 2012, s katero je bila delna odločba z dne 14. 5. 2004 v delu, ki se nanaša na vračilo parcel št. 275, 284, 286, 287, 355/5 in 356/3, vse k.o. …, izrečena za nično, se je glede teh parcel prvič omenjalo, da bi bila upravičenka, zaradi obstoja ovir za vračanje v naravi, upravičena do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD). Tožnik je odločbo z dne 19. 6. 2012 skupaj z obširno listinsko dokumentacijo, med drugim predlogom za nadaljevanje postopka vlagatelja z dne 25. 7. 2012, prejel dne 14. 9. 2012. Dne 21. 9. 2012 pa je tožnik nato podal odgovor in prosil za predložitev izpodbijanega sklepa. Po povedanem tožnik ni sodeloval v denacionalizacijskem postopku za premoženje, ki je predmet obnove postopka. Tožniku ni jasno stališče organa, da bi lahko zahteval vročitev izpodbijanega sklepa že leta 2003. Po takem stališču organa bi tožnik moral v vsakem denacionalizacijskem postopku, ne glede na zahtevek od organa zahtevati, da ga obvesti ter mu vroči tudi vso ostalo dokumentacijo, ki se sicer (trenutno) ne nanaša nanj, vendar je mogoče, da bo kdaj kasneje morebiten zavezanec. Tako stališče je po mnenju tožnika neutemeljeno ter mu odvzema možnost vlaganja pravnih sredstev. Tožnik je tako prejel izpodbijani sklep o dovolitvi obnove, ko je le-ta že postal pravnomočen. Vendar pa ne glede na to meni, da zoper njega ni mogel učinkovati prej, preden mu je bil vročen. Kot že navedeno, ter je ugotovil tudi sam organ, tožnik ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bil stranka v postopku ter mu ta sklep ni bil vročen v rednem pritožbenem roku. Zoper sklep o obnovi tako tožnik tudi ni mogel vložiti izrednih pravnih sredstev. V zvezi z izpodbijanim sklepom o dovolitvi obnove tožnik še navaja, da po njegovem mnenju ni podan obnovitveni razlog. Upravni organ je dovolil obnovo postopka iz istega razloga, na katerega se je v svojem predlogu skliceval vlagatelj, to je spremembo sodne prakse z odločitvijo Ustavnega sodišča, odločba Up-82/01 z dne 5. 4. 2002. Med razlogi, ki so določeni v 260. členu ZUP, pa se nobeden ne nanaša na spremenjeno sodno prakso. Da spremenjena upravna ali sodna praksa ne more biti razlog za obnovo postopka, se je izreklo tudi že Vrhovno sodišče, na primer sodba I Up 832/2004 z dne 9. 11. 2005. Okoliščina, da je bila po pravnomočnosti odločbe z dne 20. 9. 2001 sprejeta spremenjena razlaga dotedanje upravne in sodne prakse pri uporabi določbe prvega odstavka 15. člena ZDen, sama zase ne predstavlja razloga za obnovo postopka. Sicer pa upravni organ prve stopnje v izpodbijanem sklepu niti ni navedel, kateri obnovitveni razlog naj bi bil podan. Iz vsebine obrazložitve pa je razumeti, da naj bi poleg spremenjene sodne prakse upošteval še dejstvo, da gre za predhodno vprašanje, ki ga je dokončno rešilo šele Ustavno sodišče z zgoraj navedeno odločbo. Po mnenju tožnika je tako stališče upravnega organa zgrešeno, ker ni odločil o vprašanju aktivne legitimacije kot o predhodnem vprašanju, pač pa je bilo to vprašanje sestavni del dejanskega stanja. Poleg tega se odločitev Ustavnega sodišča ne nanaša konkretno na vlagateljev pravni položaj, tako da tudi iz tega razloga ni izpolnjen pogoj po 4. točki 260. člena ZUP, v kolikor je upravni organ prve stopnje imel v mislih to določbo pri odločitvi o dovolitvi obnove postopka. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, naj po odpravi sklepa zadevo vrne v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvah upravnih aktov ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je moralo tožbo zavreči. Po 17. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS – 1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

Tožnik v postopku izdaje izpodbijanega sklepa o dovolitvi obnove postopka stranka ali stranski udeleženec ni bil. Ta okoliščina ni niti sporna. Kot je iz izpodbijanega sklepa razvidno, sta bili stranki (enako kot v postopku za izdajo odločbe z dne 20. 9. 2001, katere obnova je bila dovoljena), zoper kateri je postopek tekel (zavezanca v denacionalizacijskem postopku), D. d.d. in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (poleg aktivne stranke, vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, C.C.).

Poleg tega se po 2. členu ZUS-1 in 5. členu tega zakona (prvi in drugi odstavek) v upravnem sporu lahko izpodbijajo dokončni (ter ne že pravnomočni) upravni akti. Iz odločbe organa druge stopnje in tožbenih navedb pa izhaja, da je izpodbijani sklep 10. 5. 2003 postal pravnomočen. Tudi ta okoliščina med strankama ni sporna.

Glede na to pa, da tožnik po ZUS-1 ne more biti stranka, ter da izpodbija akt, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu, je moralo sodišče tožbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavreči. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bil sklep tožniku vročen, ko je bil že pravnomočen, in da tudi ni mogel uveljavljati izrednih pravnih sredstev zoper sklep, sodišče dodaja, da ne glede na navedeno sklep učinkuje tudi zoper njega (ter mora vstopiti v postopek kot novi zavezanec namesto zavezanca, ki je bil stranka v postopku za izdajo sklepa o dovolitvi obnove postopka) in mu zoper sklep v upravnem sporu iz že navedenih razlogov ni mogoče zagotoviti sodnega varstva.

Tako tudi po mnenju sodišča na podlagi izpodbijanega sklepa za obnovo postopka organ lahko vodi obnovljeni denacionalizacijski postopek, in sicer glede premoženja A.A. v obsegu, kolikor je bila v obnovljenem postopku v njeno korist izdana denacionalizacijska odločba z dne 14. 5. 2004 z odločbo z dne 19. 6. 2012 izrečena za nično. Pri tem pa je tožnik po mnenju sodišča varovan z določbo drugega odstavka 270. člena ZUP. Po navedeni zakonski določbi stranka, kateri je bila izdana odločba, ki je predmet obnove (to je v obravnavanem primeru vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, kateremu je bila izdana odločba z dne 20. 9. 2001), v obnovljenem postopku lahko spremeni zahtevek (namesto zahtevka za vrnitev nepremičnin v naravi uveljavlja zahtevek za odškodnino v obveznicah SOD), le v soglasju s stranko z nasprotnim interesom (v tem primeru tožnikom kot novim zavezancem). Da bi določbe drugega odstavka 270. člena ZUP (ki je bila uveljavljena z novelo ZUP-C) ne bilo mogoče tako razlagati, iz obrazložitve k predlogu novele ZUP-C (Poročevalec, št. 17 z dne 19. 2. 2004, k 124. členu ZUP-C) ne izhaja. Taka razlaga – torej da se z njo varuje tudi pravice in pravne interese nove (pasivne) stranke v obnovljenem postopku, ki stranka prejšnjega postopka niti ni bila (in je to postala zaradi spremenjenega zahtevka), mora veljati še toliko bolj, kot velja za staro stranko, zoper katero se le uveljavlja nov (spremenjeni) zahtevek (logična razlaga).