Jedro

Dejanske ugotovitve ne omogočajo odgovora, zakaj in kdaj je prišlo do razlitja mlečnega izdelka pred vitrino. Ti okoliščini spadata v prva dva elementa krivdne odškodninske odgovornosti – v opis samega škodnega dogodka in drugega elementa odškodninske odgovornosti – vzročne zveze. Opisane prvine šele soustvarjajo podlago za ugotavljanje nadaljnjega elementa odškodninske odgovornosti – protipravnosti ravnanja oziroma opustitve.

Tudi postrožena skrbnost dobrega strokovnjaka ne terja preprečevanja vsakršnih oz. vseh situacij, ki lahko nastanejo hipno in vnaprej nepredvidljivo ter v določenem rizičnem trenutku neodvrnljivo.

Povsem življenjsko je, da prihaja tudi do takšnih, sicer neljubih dogodkov, vendar pa je na mestu zaključek, da je bil padec nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika, ne pa posledica protipravnega ravnanja druge toženke.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi druge tožene stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba v I. in V. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je druga tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.054,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2012 dalje do plačila in ji povrniti 764,06 EUR pravdnih stroškov.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati drugi toženi stranki 1.239,56 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo drugi toženki plačilo odškodnine v znesku 3.054,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženko je zavrnilo (II. točka izreka); v celoti pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper prvo toženko (III. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo 30,00 EUR pravdnih stroškov prve toženke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Drugo toženko pa je zavezalo k povračilu 764,06 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnik in druga toženka.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja na zmotnost zaključka prvega sodišča, da razlit mlečni izdelek na tleh ne predstavlja nevarne stvari ter s tem podlage za objektivno odgovornost toženk. Izpostavlja, da se tudi zavarovanka prve toženke ukvarja s trgovsko dejavnostjo in je v skladu z načelom prepovedi povzročanja škode (10. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) dolžna zagotoviti in poskrbeti za red ter čistočo v neposredni bližini prodajnega mesta najemnika. Izraža dvom v ustreznost režima čiščenja tržnice ter opozarja na neizkazanost oz. odsotnost kontrole ob 9. in 11. uri na dan škodnega dogodka. V predprazničnem času, ko je povečan obisk in s tem tudi obseg prometa, bi se moralo na tržnici izvajati čiščenje skupnih prostorov vsaj vsako uro, kot se to počne po 14. uri. Po pričevanju A. A. dežurna služba oz. čistilka na območju, kjer je prišlo do padca, v času od 6. do 14. ure sploh ni prisotna. Tožnik k nastanku škode s svojim ravnanjem ni v ničemer prispeval. Sodišče ni upoštevalo, da je bila takrat na tržnici gneča, tožnik pa je gledal v vitrino. Očitek toženk, da je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škode, je nekonkretiziran in kot tak nezmožen obravnavanja. Zmotna in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso pa je tudi prisojena višina odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo, in to glede vseh uveljavljanih postavk; pa tudi zaključek, da tožnik duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni trpel. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vključno s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tudi druga toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe. Sodba temelji na nelogičnem zaključku, da je druga toženka kot najemnica dolžna plačati odškodnino zaradi padca na spolzkih tleh. Iz sodbe izhaja, da prodajalka mesta na tleh, kjer se je nahajal razlit mlečni izdelek, sploh ni mogla videti. Zavarovanec prve toženke, ki je bil dolžan očistiti ta del skupnih prostorov za najemnika, pa je imel ustrezno organizirano čistilno službo. Upoštevaje takšno ugotovitev bi morala biti razbremenjena odgovornosti tudi najemnica. Drugačna odločitev sodišča je že na prvi pogled nesmiselna in nerazumna. Druga toženka ne more biti odgovorna za tožnikov padec. Če je prva toženka storila vse, kar je bilo v njeni moči, je s tem razbremenjena odgovornosti tudi najemnica. Ta sploh ni mogla videti razlitja, saj je bila na dan škodnega dogodka posebna gneča. Ni razumno pričakovati od najemnice, da bo ves čas opazovala skupne prostore, celo tisti del, ki se ga s prodajnega pulta ne vidi, in zraven še prodajala. Prodajalka je morala hitro streči, ker je bilo veliko ljudi, saj se je dogodek pripetil na predpraznični dan. Tožnik bi moral glede na gostoto prometa pred prazniki bolj kot običajno paziti in gledati z večjo pozornostjo pod noge, saj je v večji gneči tudi večja možnost, da se kaj razlije. Zato mu ni moč za dogodek naprtiti le 20 % sokrivdo, temveč 100 %. Previsoka pa je tudi prisojena odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo po vseh postavkah. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vključno s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, odgovor na pritožbo pa je podala druga toženka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba druge toženke pa je utemeljena.

6. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih pravno odločilnih dejanskih ugotovitvah prvega sodišča: - tožnik je padel med ogledovanjem vitrine druge toženke zaradi razlitega mlečnega izdelka, premera 30 do 40 cm, ki je bil od vitrine oddaljen približno 20 do 30 cm; - druga toženka o razlitju ni obvestila zavarovanke prve toženke in ni namestila opozorilne table.

7. Tožnik v pritožbi zmotno zatrjuje obstoj objektivne odgovornosti v obravnavani zadevi. Za objektivno odgovornost bi moral dokazati nastanek škode in obstoj nevarne stvari. Spolzka tla pa glede na utrjeno sodno prakso ne sodijo v ta krog(1). Nevarne stvari oziroma dejavnosti so tiste, ki so same po sebi tako nevarne, da opravičujejo tako poostreno odgovornost, nikakor pa ne nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni vsak dan. Izhajati je treba iz varstvenega namena določbe, ki je za škodo od nevarne stvari in nevarne dejavnosti predpisala objektivno odgovornost. Takrat, ko določena stvar ali dejavnost, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti, seveda, če tožnik najprej poda ustrezne ugotovitve in dokaže nedopustno ravnanje odgovorne osebe.(2) O objektivni odgovornosti je moč govoriti predvsem takrat, ko stvar sama po sebi pomeni povečano nevarnost oz. iz nje izhajajo nadpovprečni riziki za nevarnost ljudi in premoženja, ne glede na vsakokratne okoliščine primera. Če se lahko ta nevarnost z ustrezno pazljivostjo in skrbnostjo nevtralizira, ne moremo več govoriti o pravnem standardu nevarne stvari, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost.(3) V praksi se uveljavlja restriktivnejši pristop pri presoji objektivne odgovornosti, zato se v primerih, ko stvar postane nevarna, okoliščine pa je pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil, za podlago vzame zgolj krivdna odgovornost.(4) Prav za takšno situacijo gre tudi v konkretnem primeru, ko se je pred vitrino nahajal razlit mlečni izdelek. Zato je pravilno stališče prvega sodišča, da v danem primeru ni moč govoriti o objektivni odgovornosti, marveč je treba presojati morebitno odškodninsko obveznost na podlagi krivdne odgovornosti po določbi prvega odstavka 131. člena OZ.

8. Pritožba ne uspe izpodbiti ugotovitve prvega sodišča o ustreznem režimu čiščenja tržnice, za katerega je bila zadolžena zavarovanka prve toženke. Pritožbena navedba o neizkazanosti kontrole ob 9. in 11. uri ter njeni odsotnosti na mestu, kjer je do škodnega dogodka prišlo, je neizkazana in nekonkretizirana. Prvo sodišče je v točki 17 obrazložitve na podlagi izpovedbe priče A. A. zaključilo, da so se izvajala vsa predvidena čiščenja, pa tudi kontrola. V verodostojnost izpovedbe priče sodišče ni dvomilo, tožnik pa tudi ni navedel utemeljenega razloga, ki bi vzbujal vanjo dvom. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je organizacija čistilne službe pri zavarovanki prve toženke v skladu z razumnimi pričakovanji. Neživljenjsko in prestrogo bi bilo zahtevati, da bi morala zavarovanka prve toženke v vsakem primeru in na vsakem delu svojih objektov zagotavljati prisotnost osebe, ki bi ves čas pazila na nastanek morebitnih madežev na tleh.

9. Dejanske ugotovitve prvega sodišča povsem zadoščajo za zaključek, da se je zavarovanka prve toženke razbremenila svoje odškodninske odgovornosti dobrega strokovnjaka. Imela je ustrezno organizirano čiščenje, zato ji ni moč naprtiti nikakršne krivde. Nedopustno in neživljenjsko bi jo bilo vezati s tako postroženo skrbnostjo, ki bi narekovala stalen nadzor nad vsakim delom tal v vsakem trenutku, kjer hodijo kupci. Pritožba tožnika je zato neutemeljena.

10. Pritožbeni očitek druge toženke o odsotnosti njene odgovornosti za škodni dogodek je utemeljen, kar posledično pomeni neutemeljenost tožbenih zatrjevanj tožnika o neobstoju njegovega soprispevka k nastanku škode. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel pri padcu na tržnici zaradi razlitega mlečnega izdelka. Zahtevek je utemeljeval tako na podlagi objektivne kot tudi krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanke toženke, ki je lastnica tržnice, pa tudi najemnice poslovnega prostora, pred katere vitrino se je zgodil škodni dogodek. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da v danem primeru ni moč govoriti o objektivni odškodninski odgovornosti, ugotovilo pa je krivdno odgovornost druge toženke – najemnice, zahtevek zoper prvo toženko pa je zavrnilo. V obravnavani zadevi dejanske ugotovitve ne omogočajo odgovora, zakaj in kdaj je prišlo do razlitja mlečnega izdelka pred vitrino. Ti okoliščini spadata v prva dva elementa krivdne odškodninske odgovornosti – v opis samega škodnega dogodka in drugega elementa odškodninske odgovornosti – vzročne zveze. Opisane prvine šele soustvarjajo podlago za ugotavljanje nadaljnjega elementa odškodninske odgovornosti – protipravnosti ravnanja oziroma opustitve. Ustreznega trditvenega dokaznega bremena tožnik o tem ni zmogel. Zgolj dejstvo, da se je na tleh nahajal razlit mlečni izdelek, ne zadošča za ugotovitev protipravnosti, pa tudi ne za ugotovitev premajhne skrbnosti druge toženke. Kot ugotavlja Vrhovno sodišče v sklepu II Dor 452/2010, tudi postrožena skrbnost dobrega strokovnjaka ne terja preprečevanja vsakršnih oz. vseh situacij, ki lahko nastanejo hipno in vnaprej nepredvidljivo ter v določenem rizičnem trenutku neodvrnljivo.

11. Druga toženka se na tržnici, kjer se je dogodil škodni dogodek, ukvarja s trgovsko dejavnostjo. Glede na nesporno dejstvo, da se je dogodek zgodil v predprazničnem času, ko je bilo na tržnici veliko ljudi, pri čemer prvo sodišče ni izrazilo utemeljenega dvoma glede zatrjevanj druge toženke o nezmožnosti opaženja razlitja zaradi višine prodajnega pulta, bi bilo v konkretnem primeru prestrogo od nje zahtevati, da hkrati opazuje, ali je pohodna površina pred prodajnim mestom ves čas čista in varna za hojo. Ni nepomembno tudi dejstvo, da se je dogodek pripetil na tržnici, kjer se prodaja hrana, zato se tudi od obiskovalcev – v konkretnem primeru tožnika – zahteva večja skrbnost, še posebej v predprazničnem času, ko je obisk večji.

12. Odločitev sodišča prve stopnje bi pomenila, da mora druga toženka v bližini svojega prodajnega mesta opravljati neprestan, nenehen nadzor nad pohodno površino. V tem primeru bi bilo že moč govoriti o izenačitvi objektivne in krivdne odgovornosti, če nemudoma ne postopa na prej navedeni način. Povsem življenjsko je, da prihaja tudi do takšnih, sicer neljubih dogodkov, vendar pa je na mestu zaključek, da je bil padec nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika, ne pa posledica protipravnega ravnanja druge toženke.

13. Druga toženka po pravilih o krivdni odgovornosti glede na pojasnjeno ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožniku, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP njeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Takšno odločitev je sprejelo na pritožbeni seji, ker dejansko stanje, na podlagi katerega je ugotovilo, da niso podane predpostavke protipravnosti, ni bilo sporno. Zaradi utemeljenosti tistih pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na navedene predpostavke odškodninske obveznosti, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do drugih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožnikovo pritožbo pa je, kot izhaja iz obrazložitve, zavrnilo.

14. Zaradi spremembe odločitve v glavni stvari je bilo treba odločiti tudi o stroških postopka. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel, zato mora drugi toženki povrniti njene pravdne stroške (163., 154. in 155. člen ZPP). Ker druga toženka odmeri pravdnih stroškov prvega sodišča ni nasprotovala, ji je pritožbeno sodišče za postopek na prvi stopnji skupaj priznalo 965,16 EUR pravdnih stroškov, kot izhaja iz obrazložene odmere v 30. točki obrazložitve sodbe prvega sodišča. Upravičena pa je tudi do povračila pritožbenih stroškov, ki so ji bili priznani v skupnem znesku 274,40 EUR, kar predstavlja nagrado po tar. št. 3210 in tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi. Druga toženka je tako upravičena do povračila stroškov v skupnem znesku 1.239,56 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo pričele teči po preteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, in sicer od dneva vročitve te sodbe.

Op. št. (1): Primerjaj I Cp 3233/2015, I Cp 855/2015, II Cp 3423/2015, II Ips 220/2011. Op. št. (2): II Ips 220/2011. Op. št. (3): Primerjaj I Cp 3233/2015. Op. št. (4): Primerjaj II Ips 225/2007 in II Ips 787/2009.