Jedro

Denacionalizacijski upravičenec je upravičen izločati predmet denacionalizacije iz stečajne mase le na podlagi odločbe pristojnega državnega organa prve stopnje, če je bila ta izdana pred začetkom stečajnega postopka in seveda, če se z njo stvar vrne upravičencu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za priznanje izločitvene pravice na nepremičnini v Ljubljani, vknjiženi v zemljiškoknjižnem vložku ..., parcelna številka ... k.o..., in ji naložilo, naj povrne pravdne stroške toženi stranki. Ugotovilo je namreč, da enosobno pritlično stanovanje nikoli ni bilo tožničina last in izvzeto je bilo iz nacionalizacije v korist J. N. Nadalje je ugotovilo, da tožničina izločitvena pravica ni bila ugotovljena pred začetkom stečajnega postopka, sklep o začasni odredbi, izdan v denacionalizacijskem postopku, pa ne izkazuje, da bi bila lastninska pravica sporne nepremičnine odobrena v korist tožeče stranke. Ostali del nepremičnine - poslovni prostor 123 m2 pa je tožena stranka pridobila s kupoprodajno pogodbo decembra 1968. Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 5.11.1998 tožničino pritožbo zavrnilo. Menilo je, da je nerazumljivo, da tožnica zahteva izločitev tistega premoženja tožene stranke, za katerega sama trdi, da dejansko sploh ni toženkino premoženje. Sicer pa bi tožeča stranka uspela delno s svojim zahtevkom le, če bi s pravnomočno odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku dokazala, da je lastnica spornih nepremičnin. Začasna odredba ne izkazuje lastništva, ta pa je izgubila veljavo, ko je bil pravnomočno zavrnjen njen predlog za vrnitev lokala. Sicer pa tožeča stranka nima pravnega interesa uveljavljati zahtevek, kot ga je postavila, razen, če bi zahtevala tudi, da se ji prizna lastnina na spornih nepremičninah.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti tej sodbi iz razlogov po 385. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) in predlagala vrhovnemu sodišču, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču, da bo razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo odločanje. Trdi, da poslovni prostor ne spada v stečajno maso, ker je v zemljiški knjigi vpisan kot družbena lastnina, res pa ga je imela tožena stranka v uporabi. Vložena je bila zahteva za denacionalizacijo celotne zgradbe ... in v denacionalizacijskem postopku še ni ugotovljeno, kdo naj bi bil zavezanec. Z dnem vložitve zahteve za denacionalizacijo pa je premoženje zavarovano, posebej še s sklepom o začasni odredbi.

Pritožbeno sodišče napačno ugotavlja, da je bil denacionalizacijski postopek pravnomočno končan, in napačno odreka tožnici aktivno legitimacijo. Sodišče zmotno razlaga 131. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS št. 67/93, 39/97 in 1/99 - ZPPSL). Upravna odločba še ni dokončna. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s podatki spisa. Prvo sodišče bi moralo pozvati tožečo stranko, da pravilno oblikuje tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče pa bi moralo paziti na to po drugem odstavku 365. člena ZPP/77. Opozarja na določbo drugega odstavka 36. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS št. 39/97 - ZPPSL-A). Prvo sodišče ga sicer ni moglo upoštevati, ker je zakon začel veljati pozneje, je pa to razlog za obnovo postopka. V dodatku k reviziji še meni, da bi bilo treba obravnavano nepremičnino izločiti iz stečajne mase in jo prenesti na Sklad Republike Slovenije za razvoj.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Očitane procesne kršitve, ki je revizija pravno ne opredeli, ni.

Naloga pritožbenega sodišča je, da preizkusi sodbo v mejah razlogov, ki so navedni v pritožbi (drugi odstavek 365. člena ZPP/77), in tako ni dolžno upoštevati navedb pritožnika, na katere se ta v pritožbi le sklicuje.

Odločitev pritožbenega sodišča je v materialnopravnem pogledu pravilna. Smoter uveljavljanja izločitvene pravice (131. člen ZPPSL) je v tem, da se iz stečajne mase izloči stvar, ki ne pripada stečajnemu dolžniku (prvi odstavek omenjenega člena). Le mimogrede, izpodbijana sodba res zmotno ugotavlja, da ni jasno, zakaj terja tožnica izločitev, če trdi, da stvar ni toženkina. Smisel izločitvenega uveljavljanja je vendar prav v tem, da ne bo v stečajni masi stvari, ki ni dolžnikova, in na trditvi o slednjem mora temeljiti izločitveni zahtevek. Toda opisano stališče ne vpliva na končno razsojo o stvari.

V obravnavanem primeru je spor o stvari (nepremičnini), ki je bila nacionalizirana, o njej pa teče denacionalizacijski postopek.

Denacionalizacijski upravičenci pridobijo (lastninsko) pravico na podlagi odločbe državnega organa. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS 27/91-I s spremembami in dopolnitvami do št. 65/98 - ZDen) ureja lastninska razmerja na novo, z učinkom ex nunc. Nasledek tega je, da je denacionalizacijski upravičenec upravičen izločati predmet denacionalizacije iz stečajne mase le na podlagi odločbe pristojnega državnega organa prve stopnje, če je bila ta izdana pred začetkom stečajnega postopka (101. in 103. člen ZPPSL) in seveda, če se z njo stvar vrne upravičencu.

V tej zadevi se je stečajni postopek začel 25.3.1994, odločba prvostopnega upravnega organa v denacionalizacijskem postopku, ki je zajela tudi v tej pravdi obravnavani poslovni prostor in s katero je bila kot zavezanka za njegovo vrnitev določena toženka, pa je bil izdan šele 28.7.1994. Ta odločba (opr. št...) potemtakem ne more biti podlaga za uspešno izločevanje. Spet mimogrede glede na revizijsko opozorilo, ugotovitev pritožbenega sodišča, da se je denacionalizacijski postopek pravnomočno končal, ni pravilna.

Pritožbeno sodišče že samo ugotavlja, da je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu. Odločba izdana v upravnem postopku, postane namreč pravnomočna šele takrat, ko zoper njo ni dovoljena pritožba in tudi ni mogoč upravni spor (12. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ št. 52/56 s spremembami do Uradni list RS št. 55/92). To pomotno razumevanje pomena pravnomočnosti upravnega akta pa spet ne vpliva na pravilnost same odločitve o pritožbi. Revidentko pa velja v zvezi s tem opozoriti, da je odločba v njenem denacionalizacijskem postopku dokončna (trdi, da ni), saj sicer sploh ne bi mogla vložiti tožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 3. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS št. 50/97 in 65/97).

Po povedanem torej tožnica nima na voljo vrnitvene denacionalizacijske odločbe (67. člen ZDen), ki bi bila izdana pred začetkom stečajnega postopka, pa tudi sicer ne zatrjuje, da bi pridobila kakšno stvarno pravico ali kakšno pravico iz pogodbenega razmerja, ki bi bila podlaga za izločanje.

Na podlagi ZDen in Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS št. 55/92 s spremembami in dopolnitvami do št. 1/96) izdana začasna odredba (opr. št... z dne 29.4.1993), s katero je bilo zavezanki - toženki prepovedano razpolaganje z nepremičninami in tudi tu obravnavano ter lastninsko preoblikovanje glede tega premoženja, pa ni zadostna podlaga za izločanje, ker ne izkazuje lastninske pravice denacionalizacijske upravičenke. Seveda pa zadošča za zavarovanje v takšnem obsegu, da se toženka ni mogla lastniniti glede tega premoženja in da to premoženje tudi ne sme priti v stečajno maso. Takšno zavarovanje tožnici vsekakor nudi.

Revizija oziroma njen dodatek že sama ugotavljata, da sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati določb 36. člena kasneje izdanega ZPPSL-A, po katerih ima denacionalizacijski upravičenec poseben status v stečajnem postopku in po katerih se stvari podjetja, na katerih je zavarovan zahtevek, popišejo, izločijo iz stečajne mase in prenesejo na Sklad RS za razvoj. Tako tudi zdaj v revizijskem postopku tega ni mogoče upoštevati, saj je predmet presoje odločitev na prvi stopnji sojenja ob takrat veljavni zakonodaji. Seveda pa je treba to zakonsko določbo upoštevati tudi v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred omenjeno novelo ZPPSL (36. in 37. člen ZPPSL-A). Vendar vse to ni stvar te pravde.

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77).