Jedro

Obsojenčevo ravnanje ni bilo v skladu s sodno prakso, sprejeto v letu 2007, torej pred storitvijo obsojencu očitanega dejanja, saj je tudi ta v razpolaganju družbenika enoosebne družbe, s katerim si je pridobil premoženjsko korist iz kapitala te družbe, prepoznala protipravnost takšnega ravnanja, če je poleg družbe oškodoval še njene upnike.

Ob vprašanju ustaljenosti tozadevne sodne prakse do leta 2017 vendarle potrebno dodatno izpostaviti še zavzeto stališče iz sodbe I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011, da je v primeru kaznivega dejanja po 244. členu KZ vedno oškodovana družba, ki je nikakor ni mogoče enačiti z (edinim) družbenikom. Tudi sodna praksa, sprejeta v in po letu 2017, ni uveljavila novega sodno sprejetega pravnega pravila, temveč je zgolj potrdila že uveljavljene postulate prava gospodarskih družb, da gospodarska družba z ustanovitvijo pridobi status pravne osebe, s tem pa tudi lastno pravno osebnost, ki je ločena od pravne osebnosti njenih članov.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II.Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, obsojeni A. A. v višini 1.000,00 EUR, obsojeni B. B. pa 600,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15. 11. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS 63/1994, 70/1994, 23/1999, 110/2002, 40/2004 - KZ) (točka I/1 izreka sodbe) in mu izreklo kazen 1 leto in 3 mesece zapora, obsojeno C. C. je spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS 55/2008 - KZ-1) (točka I/2 izreka sodbe) in ji na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 1 leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja; obsojenega B. B. pa je spoznalo za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 in prvim odstavkom 37. člena KZ-1 (točka I/3 izreka sodbe) in mu izreklo kazen 1 leto zapora. V zvezi s temi dejanji je odločilo še, da mora obsojeni A. A. po drugem odstavku 96. člena KZ plačati 434.000 EUR, obsojeni B. B. pa po drugem odstavku 75. člena KZ-1 120.600 EUR, kar ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivima dejanjema. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencem naložilo povrnitev stroškov tega dela kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je s citirano sodbo obtoženega D. D. oprostilo kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem v zvezi z drugim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ (točka II/1 izreka sodbe) in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka II/3 izreka sodbe), obtoženo C. C. je oprostilo kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem v zvezi z drugim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ (točka II/2 izreka sodbe), obtoženega E. E. je oprostilo kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka II/3 izreka sodbe). V zvezi s temi dejanji je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo še, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, bremenijo proračun.

Zoper citirano sodbo so pritožbe vložili zagovorniki obsojenega A. A. in zagovornik obsojenega B. B. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu A. A. je naložilo v plačilo sodno takso v višini 525,00 EUR, obsojenemu B. B. pa v višini 300,00 EUR.

2.Zoper pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili:

-zagovorniki obsojenega A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagali, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne v novo odločanje na prvo stopnjo pred spremenjen senat. Prav tako so predlagali, da se izvršitev izpodbijanih pravnomočnih sodb odloži;

-zagovornik obsojenega B. B. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da B. B. oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prav tako so predlagali, da se odloži izvršitev izpodbijanih pravnomočne sodbe X K 35131/2013 z dne 15. 11. 2022.

3.Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan, ki je Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4.Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obema obsojencema in njunim zagovornikom. O odgovoru se je izjavil zagovornik obsojenega B. B., ki vztraja pri navedbah in predlogu zahteve.

B.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. A.

12.Kršitev kazenskega zakona vložniki prepoznajo tudi v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ki obarvanega naklepa sploh ni ugotavljalo, čeprav se za obravnavano kaznivo dejanje od uveljavitve novele KZ-1E, ki je v veljavo stopila dne 2. 7. 2017 in v skladu z ustaljeno sodno prakso za ugotavljanje krivde zahteva obarvani naklep storilca. Po oceni vložnikov sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih okoliščin, iz katerih bi lahko sklepalo, da je imel obsojenec v času storitve očitanega kaznivega dejanja izoblikovan namen, da posojila ne vrne, in da v sodbi ni podanih nobenih indicev, da je ta namen obsojenec oblikoval v času storitve kaznivega dejanja. Ne strinjajo se s stališčem pritožbenega sodišča, ki je tosmerne pritožbene navedbe zavrnil z obrazložitvijo, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bilo prvostopno sodišče na stališču, da zadošča že eventualni naklep.

13.S povzetim navajanjem vložniki pravzaprav ne uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, temveč kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je neutemeljena. Kot je pravilno ugotovilo pritožbeno sodišče obarvani naklep ne predstavlja tretje oblike naklepa, ob direktnem in eventualnem, marveč gre pri obarvanem naklepu za direktni naklep obarvan s posebnim namenom. V primeru očitanega kaznivega dejanja je namen storilca kot subjektivni zakonski znak usmerjen v nastanek kvalificirane posledice, tj. namen pridobiti si veliko premoženjsko korist. Takšen namen se lahko ugotavlja le na podlagi okoliščin konkretnega primera, ki omogočajo argumentiran logično-izkustveni sklep, da je storilec v konkretnem primeru ravnal s točno določenim namenom. Sodišče prve stopnje je na več mestih sodbe z nedvoumnimi razlogi utemeljilo, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, pri čemer se je v točkah 97, 99, 106 in 107 opredelilo do okoliščin, na podlagi katerih je zaključilo, da je obsojenec ravnal s posebnim namenom pridobiti si veliko premoženjsko korist. V preostalem vložniki z navajanjem, da sodišče prve stopnje obsojenčevega vračila 2.500,00 EUR ni upoštevalo kot izkazan namen, da vrne tudi preostala sredstva ter ponavljanjem zagovora obsojenca, da je z lastnim premoženjem skrbel za poplačevanje dolgov družbe F., d. o. o., tudi s prodajo svoje družinske hiše, osebnim poroštvom za obveznosti družbe F., d. o. o., da je posojila te družbe večkrat vrnila tudi obsojenčeva takratna žena, tudi preko družbe I., d. o. o., katere edina družbenica je bila, ne uveljavljajo nobene kršitve kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka, ampak s ponujanjem lastnih dokaznih zaključkov nasprotujejo dokazni oceni sodišča, s čimer uveljavljajo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v tem postopku, kot že pojasnjeno, ne morejo izpodbijati.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. B.

14.V obravnavani zadevi se je obsojencu očitalo, da je C. C. naklepoma napeljal k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, opisanega pod točko I/2 izreka prvostopenjske sodbe, ko jo je nagovoril, da naj po prejemu sredstev s strani H., d. d., z računa družbe J., d. o. o. na njegov osebni TRR izvede nakazilo v znesku 340.000,00 EUR, pri čemer je vedel, da družba J., d. o. o. denar potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti in da ima sama neporavnane obveznosti do upnikov, ter da denarja v celoti ne bo vrnil, kar je C. C. dne 31. 8. 2009 tudi storila, v zvezi s čimer je kot posojilojemalec z družbo J., d. o. o. tudi podpisal posojilno pogodbo z dne 31. 8. 2009, na ta način pa si je pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 230.000,00 EUR, ki jih družbi J., d. o. o. nikoli ni vrnil.

15.Vložnik uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 367. člena ZKP, kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, vsebinsko pa tudi kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. Navedene kršitve utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da v zadevnem primeru okoliščina, da naj bi C. C. vedela, da družba J., d. o. o. sredstva, ki so bila posojena B. B., potrebuje za opravljanje dejavnosti, da ima neporavnane obveznosti do upnikov ter da navedeni denarja ne bo vrnil, ne utemeljuje zgolj naklepa C. C., temveč je bistvena tudi za presojo, ali očitano ji ravnanje izpolnjuje bit kaznivega dejanja. Po vložnikovem mnenju je ob nepodanem oziroma nedokazanem zavedanju C. C. očitek zreduciran zgolj na podpis posojilne pogodbe in nakazilo poslovanja, kar predstavlja povsem običajen del poslovanja družbe in kot tako ni protipravno, protipravno tako ne more bit niti nagovarjanje k takemu ravnanju. Obrazložitev pritožbenega sodišča, da navedbe o nedokazanosti očitka o zavedanju C. C. niso relevantne za presojo protipravnost njenega ravnanja kot glavne storilke in posledično ne vplivajo niti na protipravnost očitanega napeljevanja, ter sklicevanje na odpoved pritožbe obrambe C. C., vložnik ocenjuje kot nerazumljivo in neutemeljeno.

16.Sodišče prve stopnje je obsojeno C. C. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Zaradi odpovedi pravici do pritožbe s strani obrambe, s strani tožilstva pa ni bila napovedana, sodba v delu zoper obsojenko v zvezi s tem kaznivim dejanjem, skladno s tretjim odstavkom 368. člena ZKP, ne vsebuje obrazložitve, s čimer je postal izrek sodbe prve stopnje v tem delu pravnomočen, s tem pa so postala pravnomočno ugotovljena tudi objektivna in subjektivna dejstva, ki so zajeta v obtožbenem očitku. Ne glede na navedeno, je sodišče prve stopnje v točkah 258 do 262 obrazložitve presojalo, ali je obsojenka kot glavna storilka s svojim ravnanjem izpolnila bit inkriminacije in v nadaljevanju tudi protipravnost njenega ravnanja, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je obrambi pojasnilo, da je takšno stališče oprto na teorijo o limitirani akcesornosti udeležbe, ki jo na zakonski ravni ureja prvi odstavek 40. člena KZ-1.

17.Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju omenjene teorije povzete (pritožbene) navedbe zavrnilo z ugotovitvijo, da za presojo kaznivosti ravnanja obsojenega B. B. kot napeljevalca zadošča ugotovitev, da je C. C. kot glavna storilka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic in pri tem ravnala protipravno, medtem ko njena krivda z vidika presoje napeljevanja ni relevantna. Vložnik takšnemu stališču nasprotuje z navedbami o nedokazanosti zavedanja C. C. o tem, da družba denar potrebuje za opravljanje dejavnosti in poplačilo upnikov ter da B. B. prejetega denarja ne bo vrnil ter da je protipravnost ravnanja C. C. sestavni del očitka obsojenemu B. B. Vendar pri tem vložnik spregleda, da se presoja, ali je določeno ravnanje v skladu s standardom skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, opravi izključno na podlagi objektivnih meril, preko vprašanj, kako bi v konkretni situaciji ravnal nekdo, ki vodi podjetje primerljive velikosti, dejavnosti in tudi gospodarskega položaja, in ki ima za vodenje podjetja vsa potrebna strokovna znanja in izkušnje, torej niti ni nujno, da se storilec zaveda, da ravna v nasprotju z omenjeno skrbnostjo.

18.Obramba s ponavljanjem pritožbenih razlogov tudi v obravnavani zahtevi izpostavlja dejstvo, da je obsojenec še pred zapadlostjo vrnil 110.000,00 EUR od skupaj 340.000,00 EUR posojila, ki ga je prejel od družbe J., d. o. o., zaradi česar ni mogoče zaključiti, da ob prejetju posojila dne 31. 8. 2009 tega ni imel namena vrniti, nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki se je v zvezi z njegovim domnevnim namenom oprlo na dne 29. 9. 2009 sklenjen aneks k posojilni pogodbi, ki ni predmet očitka, zanemarilo pa je dodatna zavarovanja v obliki menic, ki ji je ob podaljšanju roka vračila posojila dal družbi J., d. o. o. in kažejo na namen vračila posojila. Do izpostavljenih okoliščin, ki kažejo na obsojenčev namen vrniti posojilo, se po mnenju obrambe pritožbeno sodišče ni opredelilo, čeprav gre za ključno okoliščino, kar po vložnikovo predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 22. člena Ustave.

19.Pritožbeno sodišče se je do navedenih okoliščin opredelilo v točki 56 razlogov sodbe, pri čemer se je s pojasnilom, da je sodišče prve stopnje v točki 263 razlogov opredelilo tudi do zavarovanja z menicami, posredno opredelilo tudi do predčasnega vračila dela posojila. Ob tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 395. člena ZKP ter upoštevaje ustaljeno (ustavno)sodno presojo, ni dolžno vselej izrecno opredeliti do vsake pritožbene navedbe, prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje (ki je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve prvostopenjskega sodišča) zadosti, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z razlogi pritožbe seznanilo in da jih ni prezrlo. V zvezi z vložnikovimi zavzemanji, da je bilo dejanje dokončano dne 31. 8. 2009, da aneks z dne 29. 9. 2009 ni del obtožbe ter da bi moralo biti v postopku dokazano, da obsojenec že dne 31. 8. 2009 ni imel namena vrniti 230.00,00 EUR od skupno 340.000,00 EUR je pritrditi razlogom pritožbenega sodišča, da je okoliščina podpisa zgolj ena od okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji obsojenčevega namena ter ob tem dodati, da posamezna obsojenčeva ravnanja in okoliščine lahko segajo tudi v časovno obdobje po formalnem dokončanju očitanega kaznivega dejanja, ki utrjujejo konkretizacijo obsojenčevega namena. Kolikor vložnik z navajanjem, da okoliščine glede podaljšanje roka vrnitve v okoliščinah finančnih težav, obljube o plačilu po bančni sprostitvi sredstev, namenskosti kredita, datuma posojilne pogodbe, neobičajne klavzule o poslovni skrivnosti ne zadostujejo za zaključek o obsojenčevem namenu, da posojila ne vrne, pa nasprotuje dokazni presoji, s čimer v tem delu izpodbija zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

20.Končno se vložnik ne strinja niti z izračunom odvzete premoženjske koristi, ki ga je sodišče prve stopnje izračunalo tako, da je od zneska 340.000,00 EUR odštelo zneska 80.000,00 EUR in 30.000,00 EUR, ki ju je obsojenec vrnil družbi J., d. o. o. ter zneske, ki jih je obsojenec na podlagi poravnave plačal upnikom družbe J., d. o. o. to so 44.000,00 EUR družbi K. d. o. o., 55.400,00 EUR družbi L., d. o. o. in 10.000,00 EUR družbi M., d. o. o., ni pa upoštevalo, da je zastavil lastno premoženje, in sicer delež na poslovni stavbi N., iz katerega se je kreditodajalec na koncu tudi poplačal ter dejstva, da je zaposlenim v družbi J., d. o. o. zagotavljal finančna sredstva, ki jih zaposleni niso vrnili, ker je bilo dogovorjeno, da bodo sredstva vrnjena, ko bodo prejeli plačo.

21.Institut odvzema premoženjske koristi predstavlja sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, saj se z njim zasleduje predvsem restitucijo, torej vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja, na kar pravilno opozarja vložnik. Sodišče prve stopnje je pri izračunu zneska odvzete premoženjske koristi uporabilo neto metodo, ki je skladna z namenom obravnavanega instituta, to je ozaveščanje konkretnega storilca in družbe kot celote, da se v ekonomskem smislu kriminalna dejavnost ne izplača, in načelom pravičnosti. Obsojenec je namreč s poplačilom upnikov z obravnavanim kaznivim dejanjem oškodovane družbe pravzaprav slednji na takšen način povrnil del povzročene premoženjske škode, tj. denarnih sredstev, s katerimi bi sicer lahko poplačala teiste upnike in zmanjšala svoje obveznosti, če do oškodovanja ne bi prišlo, s tem pa je obsojenec izgubil del pridobljene premoženjske koristi. Materialnopravno relevantno za obravnavan primer se tako izkaže vprašanje, ali je bilo pri izračunu odvzete premoženjske koristi spoštovana obveznost enakega obravnavanja upnikov oškodovane družbe in s tem upoštevana vsa obsojenčeva plačila upnikom oškodovane družbe, ki so po eni strani zmanjševala njene obveznosti po drugi pa obsojencu nižala znesek pridobljene premoženjske koristi. Navedenega ne gre ugotoviti za obsojenčeva gotovinska izplačila denarnih sredstev delavcem, saj točnega zneska, ki naj bi bil izplačan delavcem oškodovane družbe ter pravne podlage za takšna izplačila obramba niti ne zatrjuje. Glede na izrecno določilo prvega odstavka 74. člena KZ-1 pa se vložnik neuspešno zavzema tudi za upoštevanje obsojenčevega deleža na poslovni stavbi N. parc. št. 1452/5 k. o. ..., iz katerega se je preko izvršbe poplačal kreditodajalec. V obravnavanem postopku je bilo glede na opis kaznivega dejanja pravnomočno ugotovljeno, da je bil znesek, ki predstavlja pridobljeno premoženjsko korist z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem oškodovani družbi J., d. o. o. nakazan kot plačilo njenega računa številka FA09010005, izstavljenem dne 6. 8. 2009 družbi G., d. o. o. v višini 684.000,00 EUR, za katerega je bil po odobritvi kredita družbi G., d. o. o. izdan nalog banki za plačilo tega računa iz sredstev kredita na račun družbe J., d. o. o., ki je bil potrjen in izplačan do višine 468.000,00 EUR, kolikor je bilo nato dne 19. 8. 2009 nakazano na račun družbe J., d. o. o. Dne 31. 8. 2009 pa je bila med družbo J., d. o. o. in obsojencem podpisana posojilna pogodba, istega dne pa je bil na njegov račun nakazan znesek 340.000,00 EUR. Kreditodajalec H., d. d. torej ne predstavlja z obravnavanim kaznivim dejanjem oškodovane družbe, niti ni upnik konkretno oškodovane družbe, tj. družba J., d. o. o.

C.

22.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

23.Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na to, da zagovorniki obeh obsojencev z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojen A. A. dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR po tarifnih številkah 7113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), obsojeni B. B. pa v višini 600,00 EUR po tarifnih številkah 7112 in 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1, ki ju je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojencev in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

24.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Gl. sodbo VSRS I Ips 266/2007 z dne 13. 12. 2007.

2Gl. sodbo VSRS I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007.

3Gl. sodbo VSRS I Ips 278/2010 z dne 1. 9. 2011.

4Gl. sodbo VSRS I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011.

5Kazenski zakonik (KZ-1), prvi odstavek 40. člena: Storilec in sostorilec se kaznujeta za kazniva dejanja v mejah svojega naklepa ali malomarnosti, napeljevalec in pomagač pa v mejah njunega naklepa.

6Prim. sodbo VSRS III Ips 72/2016-3 z dne 7. 1. 2016.

7Prim. sklep Ustavnega sodišča Up-206/96 z dne 10. 12. 1996 in sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 289/2010-167 z dne 05.02.2015, I Ips 31821/2014-136 z dne 18. 2. 2016 in I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019.

8Prim. sodbo VSRS I Ips 19290/2017 z dne 28. 6. 2018.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 21, 244, 244/1, 244/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.