Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka na temelju dveh različnih pravnih podlag. Tožnica je uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Ta spor se po svoji naravi uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, kar pomeni, da se pri odločanju o stroških postopka uporablja člen 41/5 ZDSS-1 (po katerem v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice). Preostala terjatev tožnice za plačilo nadurnega dela pa se uvršča med premoženjske pravice iz delovnega razmerja in se o povrnitvi stroškov postopka odloča glede na uspeh strank v postopku.

Med pravice do enakega varstva pravic v postopku, po 22. členu Ustave RS spadata tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika. Navedeno sicer ne pomeni, da se nasprotni stranki v postopku naložijo v plačilo stroški, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Sodišče mora v vsakem primeru posebej skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se presežek stroškov naloži v plačilo nasprotni stranki. V konkretni zadevi je tožnica pooblastila odvetnika iz kraja svojega prebivališča. Pritožbeno sodišče je res večkrat zavzelo stališče, da kot potrebne stroške ni mogoče upoštevati stroškov prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča, vendar je v teh zadevah šlo za situacijo, ko je stranka za zastopanje pooblastila odvetnika iz drugega kraja izven območja tožnikovega bivališča in tudi izven območja sodišča. Zato je sodišče tožnici priznalo, kot potrebne stroške postopka, priglašene prevozne stroške odvetnika za prihod na naroke za glavno obravnavo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa o stroških postopka (VII točka izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 124,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za izpolnitev do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (IV. točki izreka).

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 30,78 EUR, v 15 dneh od prejema sklepa, po izteku navedenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 17. 12. 2013 sklenjena nezakonito in se šteje, da je tožnica dne 17. 12. 2013 s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da tožeči stranki dne 31. 12. 2014 delovno razmerje ni zakonito prenehalo (II. točka izreka); tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo od vključno 1. 1. 2015 do 22. 12. 2015 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013 in ji je tožena stranka dolžna za to obdobje obračunati bruto zneske nadomestila plač, ter po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pri čemer se za čas od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2015 nadomestilo plače zniža za prejeti znesek denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v višini 3.395,43 EUR neto (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 znesek 6.388,86 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati ustrezni neto znesek v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati dodatek za nadurno delo v znesku 206,96 EUR bruto ter ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna za čas od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2015 plačati neto znesek nadomestila plač, ki ni znižan za prejeti znesek nadomestila za čas brezposelnosti v višini 3.395,43 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da ji je tožena stranka dolžna obračunati iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 znesek 8.560,48 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na obračun in izplačila iz naslova opravljenega nadurnega dela v znesku 4.977,04 EUR bruto ter dodatka za delovno dobo za čas od 16. 7. 2010 do 31. 12. 2014 postopek ustavi (I. točka izreka) in da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 213,03 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in sklep o stroških postopka (VI. in VII. točko) se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ji v celoti dosodi zahtevano denarno odškodnino po 118. členu ZDR-1 in da ji dosodi tudi vse stroške postopka na prvi stopnji. V pritožbi navaja, da je v tožbi zahtevala povračilo denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1 v višini 14 mesečnih plač (14.949,34 EUR), sodišče pa ji je prisodilo denarno povračilo v višini 6.388,86 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče bi moralo upoštevati, da je šlo za nezakonito ravnanje pravne osebe in odgovornih oseb, ki so zlorabili zakon v zvezi z veriženjem pogodb o zaposlitvi, da bi s tem prikrajšali delavce za pravice, ki jim gredo, če delajo v delovnem razmerju za nedoločen čas. Tožnica si je prizadevala, da bi ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa se je znašla v izjemno težkem položaju. Tožnica je v pripravljalni vlogi (točki XVIII) navedla, kako je bila pripravljena sprejeti vsako zaposlitev, čeprav je po izobrazbi ekonomski tehnik in se je lahko zaposlila le na delovnem mestu pomočnik dietnega kuharja v III. tarifnem razredu. Gre za nekvalificirano delo, ki pa je fizično zahtevno in tudi odgovorno. Tožnica pa tudi nima zagotovila, da bo lahko ponovno sklenila delovno razmerje, po poteku določenega časa. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožnici dosodilo le 6 povprečnih plač od zahtevanih 14 in zato se odločitve sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je težko zaposljiva, kar kaže tudi njena sedanja zaposlitev na delovnem mestu nekvalificirane delavke za določen čas z bistveno nižjo plačo, kot jo je prejemala pri toženi stranki. Takšne zaposlitve sodišče ne more šteti kot enakovredne prejšnji zaposlitvi pri toženi stranki, saj je imela pri toženi stranki povprečno bruto plačo 1.064,00 EUR, sedaj pa prejema 623,00 EUR, kar pomeni samo 58,55 % plače pri toženi stranki. Zato predlaga, da ji sodišče prisodi denarno povračilo v celotnem vtoževanem znesku, upoštevaje vse kriterije in dosedanjo sodno prakso. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je uspela s pretežnim delom svojega tožbenega zahtevka, ki bi ga sodišče moralo presojati kot celoto. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica po temelju s svojim tožbenim zahtevkom uspela v celoti. Sodišče je posamezne zahtevke razbilo, čeprav bi moralo presojati o stroških postopka kot celoti. Ne glede na to, da je pritožnica delno umaknila svojo tožbo glede plačila nadurnega dela, je sodišče toženi stranki priznalo 96 % stroškov, kljub temu, da je tožena stranka nasprotovala temelju zahtevka v tem delu. Nepravilno pa je ravnalo sodišče tudi, ko tožnici ni priznalo potnih stroškov za zagovornika za prihod na 4 obravnave z obrazložitvijo, da ne gre za potrebne stroške. Zagovornik se je na obravnave vozil iz A. v B. z zasebnim avtom, če bi bil vezan na javni prevoz bi moral izračunati daljšo odsotnost iz pisarne, ker prevoz iz A. do B. nazaj traja skoraj 2 uri. Vozni red pa tudi ni usklajen s trajanjem obravnave. Pritožnica sodišču predlaga, da ji pravdne stroške prisodi v celoti, saj je uspela v pretežnem delu in v neuspelem delu dodatni stroški niso nastali.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, zakaj je tožnici prisodilo denarno povračilo v višini 6 povprečnih plač.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1). V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Višino denarnega povračila sodišče v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. V zvezi s trajanjem tožničine zaposlitve je sodišče pri določitvi višine denarnega povračila upoštevalo, zaposlitev tožnice pri družbah C. d. o. o., D. d. o. o. in toženi stranki, skupaj 7 let. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno upoštevalo trajanje zaposlitve tožnice, možnosti za novo zaposlitev in okoliščine, ki so prevedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevanje pravic, ki jih je sodišče tožnici priznalo za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevaje vse okoliščine in sodno prakso v podobnih primerih, denarno povračilo odmerilo v primerni višini.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka na temelju dveh različnih pravnih podlag. Tožnica je uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Ta spor se po svoji naravi uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, kar pomeni, da se pri odločanju o stroških postopka uporablja člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Ta določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice. Preostala terjatev tožnice za plačilo nadurnega dela za čas od 16. 7. 2010 do 31. 12. 2014, pa se uvršča med premoženjske pravice iz delovnega razmerja, in se povrnitev stroškov postopka odloča glede na uspeh strank v postopku.

7. Utemeljena pa je pritožba tožnice, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati tudi potne stroške prihoda njenega odvetnika na narok za glavno obravnavo (kilometrino A. - B. - A.), v priglašenem znesku 88,80 EUR (4 x 60 km/0,37 EUR). Med pravice do enakega varstva pravic v postopku, po 22. členu Ustave RS, spadata tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika. Navedeno sicer ne pomeni, da se nasprotni stranki v postopku naložijo v plačilo stroški, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Sodišče mora v vsakem primeru posebej skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se presežek stroškov naloži v plačilo nasprotni stranki (tako je odločilo Ustavno sodišče RS v odločbah Up 80/99 z dne 24. 3. 2000 in Up 28/2000 z dne 30. 5. 2000). V konkretni zadevi je kraj bivališča tožnice A. in tožnica je pooblastila odvetnika iz A. (iz kraja svojega prebivališča).

8. Pritožbeno sodišče je res večkrat zavzelo stališče, da kot potrebne stroške ni mogoče upoštevati stroškov prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča (sklep VDSS opr. št. Pdp 507/2014 z dne 20. 10. 2014 in opr. št. Pdp 19/2014 z dne 9. 1. 2014), vendar je v teh zadevah šlo za situacijo, ko je stranka za zastopanje pooblastila odvetnika iz drugega kraja izven območja tožnikovega bivališča in tudi izven območja sodišča. Glede na navedeno je sodišče tožnici priznalo, kot potrebne stroške postopka, priglašene prevozne stroške odvetnika za prihod na naroke za glavno obravnavo v znesku 88,80 EUR in za ta znesek znižalo stroške, ki jih je dolžna tožnica povrniti toženi stranki (3. točka 365. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožnica glede na uspeh s pritožbo (11 %) upravičena do povrnitve stroškov postopka v znesku 30,78 EUR. Tožnica je priglasila 500 točk za sestavo pritožbe ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 in upoštevanju 20 % DDV znaša 279,88 EUR, glede na dosežen uspeh 11 % pa 30,78 EUR.