Jedro

Iz istega škodnega dogodka izvirajoče posledice ni mogoče dvakrat ali večkrat upoštevati kot okoliščino ob odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo – torej hkrati ob odmeri odškodnine za dve ali več relativno samostojnih oblik pravno priznane nepremoženjske škode. Ena oblika nepremoženjske škode sicer lahko preide v drugo obliko ob identičnem vzroku za njen nastanek, vendar ko pride do takega prehoda, je končna posledica upoštevna le pri odmeri odškodnine za transformirano obliko nastale nepremoženjske škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: "I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2009 dalje do plačila.

II. V preostalem delu, to je za glavnico 4.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2006 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 3.800,00 EUR za čas od 23.2.2006 do 7.4.2009, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.000,00 EUR.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 709,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 41,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženca v višini 4.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2009 dalje do plačila, ni pa ugotovilo obstoja terjatve tožnika do toženca v višini 3.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2006 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 4.300,00 EUR za čas od 23.2.2006 do 7.4.2009. V II. točki izreka je ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženca do tožnika v višini 1.000,00 EUR. V III. točki izreka je posledično odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni plačati tožniku 4.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2009 dalje do plačila. V IV. točki izreka je v preostalem delu – za glavnico 3.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2006 dalje do plačila in za zakonske zamudne obrestmi od zneska 4.300,00 EUR za čas od 23.2.2006 do 7.4.2009 – tožbeni zahtevek zavrnilo. V V. točki izreka je odločilo še, da je toženec dolžan tožniku v 15 dneh povrniti 780,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo, z izjemo IV. točke izreka, se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Ugovarja dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje, da je prvi napadel tožnika. Sodišče prve stopnje je verjelo zgolj tožniku in pristranskima pričama V. T. in S. K., ki sta tožnikova prijatelja. O poteku dogajanja in udarcu s stolom sta priči protislovno izpovedovali, poleg tega iz njune izpovedi izhaja, da celotnega dogajanja nista videla. Tudi sodišče prve stopnje je podvomilo v njuno izpoved, hkrati pa jima je verjelo, pri tem pa ni pojasnilo, kje in zakaj jima ni verjelo, zato so razlogi sodbe v tem delu protislovni in nejasni ter se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati skladni izpovedi toženca in priče K. K.. Sodišče prve stopnje sâmo dopušča, da je tožnik namerno zavozil proti toženčevi partnerki in jo vsaj poškropil, če ne že zadel z delom vozila, zato je bil toženec upravičeno razburjen in dogodka ni hotel le izkoristiti za obračun s tožnikom (s tožnikom ni imel namena fizično obračunati). Z opisanim načinom vožnje, ki kaže na namerno ogrožanje toženčeve partnerke, je tožnik polovično prispeval k nastanku škode. Edino logično je, da je tožnik toženca prvi napadel tako, da ga je udaril s steklenico po glavi, ker se je bal, da ga bo toženec kaznoval za tisto, kar je storil njegovi partnerki, in ga je hotel z udarcem po glavi preventivno onesposobiti že na začetku. Toženčev napad zato predstavlja upravičeno obrambo proti surovemu in agresivnemu prvemu napadu tožnika. Upoštevajoč dejanske ugotovitve o teži poškodb, trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin (hujših bolečin tožnik ni trpel) ter nevšečnostih med zdravljenjem (v okviru katerega je bil potreben le zelo enostaven kirurški poseg in zgolj tritedenski bolniški stalež), bi bila pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje pri odmeri te odškodnine ne bi smelo upoštevati bodočih telesih bolečin, saj občasnih bolečin, o katerih je izpovedoval tožnik, sodni izvedenec ni potrdil. Poleg tega je bodoče občasne bolečine upoštevalo dvakrat, to je pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Slednje tožniku sploh ne bi smelo priznati. Primerna odškodnina za strah bi bila 500,00 EUR. Zgolj zmerni sekundarni strah ne utemeljuje prisoje odškodnine iz tega naslova. Primarnega strahu pa tožnik ni mogel čutiti, če je prvi napadel toženca. Odškodnina za vso nepremoženjsko škodo bi tako morala znašati največ 2.000,00 EUR. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je napačna tudi odločitev o pobotnem ugovoru. Toženec in priča K. K. sta potrdila, da je bil toženec poškodovan s strani tožnika in to potrjuje tudi zdravstvena dokumentacija. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je toženec utrpel udarnino na glavi, vendar v zvezi s to poškodbo napačno ni ugotavljalo obsega in višine škode. Ureznin, ki sta jih potrdila toženec in priča K. K., napačno ni ugotovilo. Udarec s steklenico po glavi ne more predstavljati dovoljene samoobrambe oziroma silobrana. Ker je tožnik najprej ogrozil življenje in zdravje toženčeve partnerke, nato pa še toženca, se ne more sklicevati na silobran. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni pojasnilo elementov silobrana, zato se sodba sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil toženec polit s pivom, iz tega pa ne potegne logičnega zaključka, da je bil takšen udarec izvršen s steklenico piva. V tem delu je tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlagal je, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to navaja pritožba, saj se sodba da preizkusiti in ima vse razloge o odločilnih dejstvih.

6. Tožnikov odškodninski zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 14. člena ZPP, ki določa, da je sodišče, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Iz obsodilne sodbe Okrajnega sodišča v Kranju z dne 17.6.2008, s katero je bil toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ), izhaja, da je toženec v gostinskem lokalu v T. 23.2.2006 tožnika poškodoval tako, da ga je večkrat v predel glave in zgornji del telesa tako močno udaril, da je zaradi tega padel na tla, ga vlekel po tleh, nato pa ga še s stolom udaril v glavo, s čemer mu je povzročil veliko raztrganino na glavi, odrgnine levega komolca, podlahti in leve rame. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so v obravnavanem primeru podane vse predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti (131. člen Obligacijskega zakonika OZ) toženca za škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je toženec povzročil tožniku škodo v silobranu. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se toženec zaradi vezanosti na obsodilno sodbo kazenskega sodišča ne more sklicevati na silobran. Silobran izključuje protipravnost dejanja, ta pa je eden od elementov, ki morajo biti podani za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev ugovor, da je tožnik 80% prispeval k nastanku škode, ker naj bi neposredno pred dogodkom skušal povoziti toženčevo partnerko in ker naj bi ga nato, ko se je toženec želel le pogovoriti, prvi napadel oziroma ga udaril s steklenico po glavi. V skladnih izpovedih tožnika ter prič V. T. ter S. K. v povezavi z dokazno pomembnimi dejstvi, ki jih je izčrpno in pravilno analiziralo v 10. točki obrazložitve, je imelo sodišče prve stopnje prepričljivo dokazno podlago za zaključek, da tožnik ni prvi napadel toženca, kot je trdil toženec. V nasprotju s pritožbenimi navedbami sodišče prve stopnje ni imelo nobenih pomislekov glede verodostojnosti prič V. T. in S. K.. Upoštevana dokazno pomembna dejstva pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrjujejo verodostojnost izpovedi tožnika in omenjenih prič. Glede na navedeno in upoštevajoč dejstvo, da izpoved toženca in priče K. K. odstopa od dejstev, ki izhajajo iz pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, sodišče prve stopnje njunima izpovedbama utemeljeno ni sledilo. V okviru dokazne ocene je pravilno ocenilo tudi pomen indičnega dejstva, da je bil toženec polit s pivom. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni verjelo izpovedi toženca, da je tožnik predhodno hotel povoziti njegovo partnerko, temveč je sledilo izpovedi tožnika, da ni tako ravnal. Da bi tožnik namerno poškropil njegovo partnerko, toženec ni trdil. Tudi če bi tožnik zaradi neustrezne vožnje toženčevo partnerko poškropil z brozgo, to tudi po presoji pritožbenega sodišča ob upoštevanju poteka dogodkov in vseh okoliščin obravnavanega primera, ki jih je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, ne bi utemeljevalo pravnega zaključka o tožnikovem prispevku k nastanku škode. Toženčev odziv bi bil v tem primeru povsem neprimeren, saj je toženec potem, ko je pridivjal v bar in z nihajnimi vrati loputnil v zid, tožnika napadel s pestmi in stolom ne da bi počakal na njegov odgovor, zakaj je poškropil njegovo partnerko, in ga poškodoval. Sicer pa je sodišče prve stopnje iz poteka dogajanja tudi pravilno sklepalo, da je toženec pripetljaj na cesti med tožnikom in toženčevo partnerko zgolj izkoristil za (ponovni) fizični obračun s tožnikom.

8. Pravna podlaga za odločanje o višini tožnikovega odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo tožnika sta 179. in 182. člen OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (prvi odstavek 179. člena OZ). Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode in pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ).

9. V obravnavanem škodnem dogodku je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik utrpel 14 centimetrsko udarninsko-raztrganinsko rano na glavi, odrgnine leve rame, levega komolca in podlahti in posledično izliv krvi v mehka tkiva pod očmi. Zaradi telesnih poškodb je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nekaj dni po poškodbi, to je v obdobju, ko je moral boleče predele hladiti, počivati in jemati protibolečinska sredstva, trpel občasne intenzivne bolečine, sicer pa stalne zmerne bolečine, nato pa je teden dni trpel še občasne zmerne in stalne lahke bolečine. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik še vedno trpi in bo tudi v bodoče trpel glavobole ob spremembah vremena in dvigovanju težjih bremen. O tem se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi tožnikove izpovedi, pa tudi na podlagi izvedenskega mnenja, v katerem je sodni izvedenec dopustil možnost takšnih glavobolov po poškodbi glave, kot jo je utrpel tožnik. Sodišče prve stopnje je zato pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljeno upoštevalo tudi bodoče telesne bolečine. Upoštevajoč ugotovljeno trajanje in intenzivnost že pretrpljenih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, kot te izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, zlasti pa dejstvo, da bo tožnik tudi v bodoče trpel lahke občasne bolečine v obliki glavobolov, je odškodnina v znesku 3.000,00 EUR, ki jo je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo sodišče prve stopnje, pravična denarna odškodnina, ki je ni mogoče znižati.

10. Za strah je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v znesku 800,00 EUR. Znižanje odškodnine, za katero se zavzema pritožba, ni utemeljeno, čeprav je tudi po presoji pritožbenega sodišča vprašljivo, ali ugotovljena intenzivnost in trajanje sekundarnega strahu v obravnavanem primeru dosegata prag pravno priznanega strahu, ki utemeljuje odmero odškodnine. Strah je namreč enotna kategorija, prisojena odškodnina iz naslova strahu pa je primerna že upoštevajoč ugotovljeno intenzivnost in trajanje primarnega strahu. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče nima pomisleka, je namreč tožnik ob napadu s strani mlajšega in močnejšega toženca, ki ga ni udarjal zgolj s pestmi, temveč je potem, ko je zaradi udarcev tožnik padel na tla, uporabil tudi stol in ga z njim udaril v glavo, utrpel močan primarni strah.

11. Materialnopravno zmotna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo odškodnino v znesku 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni sledilo oceni izvedenca, da zaradi glavobolov tožnikove življenjske aktivnosti niso zmanjšane, temveč je verjelo tožniku, da zaradi občasnih glavobolov, ki jih ima zlasti ob spremembah vremena, naredi manj kot pred poškodbo, tako v službi kot doma na zemlji. Vzrok, da tožnik občasno naredi manj kot prej, so torej občasni glavoboli, ki niso nič drugega kot telesne bolečine. Pritožba pravilno opozarja, da je slednje sodišče prve stopnje že upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, s čimer opozarja na nedovoljeno zidanje (odškodninskih) zahtevkov. Velja, da iz istega škodnega dogodka izvirajoče posledice ni mogoče dvakrat ali večkrat upoštevati kot okoliščino ob odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo – torej hkrati ob odmeri odškodnine za dve ali več relativno samostojnih oblik pravno priznane nepremoženjske škode. Ena oblika nepremoženjske škode sicer lahko preide v drugo obliko ob identičnem vzroku za njen nastanek, vendar ko pride do takega prehoda, je končna posledica upoštevna le pri odmeri odškodnine za transformirano obliko nastale nepremoženjske škode (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 242/2003). Bodočih občasnih glavobolov torej tudi v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati dvakrat, to je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru življenjska aktivnost tožnika, ki zaradi občasnih glavobolov (zgolj) manj naredi, ni zmanjšana v taki meri, da bi bil pravni standard zmanjšane življenjske aktivnosti izpolnjen. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku „za to ni vseeno“, s čimer je ubesedilo tožnikovo prizadetost zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prav tako ne izpolnjuje pravnega standarda duševnih bolečin, ki utemeljujejo prisojo odškodnine iz tega naslova. Telesne bolečine se torej v konkretnem primeru niso transformirale v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu tako spremenilo, da je zahtevek za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zavrnilo.

12. Po odločitvi pritožbenega sodišča znaša skupaj odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 3.800,00 EUR in ustrezno upošteva načelo individualizacije in načelo družbene pogojenosti odškodnin.

13. Toženec je v pobot uveljavljal odškodninsko terjatev za škodo, ki jo je sam utrpel v obravnavanem historičnem dogodku. Trdil je, da ga je tožnik prvi napadel tako, da ga je s steklenico piva udaril po glavi, zaradi česar naj bi utrpel udarnino nad levim ušesom ter udarnine in raztrganine na rokah. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor pravilno zavrnilo. Zaključilo je namreč, da toženec ni dokazal svojih trditev, da je udarnino za levim ušesom utrpel, ko ga je tožnik s steklenico piva udaril po glavi. Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom strinja iz razlogov, ki so pojasnjeni že v 7. točki obrazložitve predmetne sodbe. Drugačnega protipravnega ravnanja tožnika, s katerim bi mu ta povzročil sicer dokazano udarnino za levim ušesom, toženec ni zatrjeval, niti dokazoval. Na tožencu je bilo sicer trditveno in dokazno breme glede te predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti. Ker toženec ni dokazal, da mu je škoda nastala z zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožnika, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati ostalih predpostavk za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti (predpostavke morajo biti podane kumulativno), zlasti pa ne obsega in višine škode v zvezi z udarnino za levim ušesom. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s silobranom niso nosilni, temveč so zgolj rezervni argument za odločitev o neobstoju odškodninske odgovornosti tožnika za škodo toženca, saj sodišče prve stopnje zatrjevanega aktivnega ravnanja tožnika sploh ni ugotovilo. Šele ugotovitev, da se je tožnik branil z aktivnim ravnanjem, bi terjala presojo elementov silobrana. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje potrditvah pritožbe ni presojalo vseh predpostavk silobrana in šele nato izključilo protipravnost tožnikovega ravnanja. V zvezi z urezninami in odrgninami rok je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da teh toženec niti ni dokazal, saj jih s svojo izpovedjo ni potrdil, prav tako pa jih ne potrjuje medicinska dokumentacija.

14. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje približno 73%, uspeh toženca pa približno 27%. Pravdne stroške pravdnih strank je odmerilo že sodišče prve stopnje (tožniku je priznalo 1.303,61 EUR, tožencu pa 896,40 EUR), njihove odmere pa pritožba ne izpodbija. Upoštevajoč novo ugotovljen uspeh pravdnih strank v postopku je tožnik upravičen do povračila 951,64 EUR, toženec pa do povračila 242,03 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Po medsebojnem delnem pobotanju je toženec dolžan tožniku plačati 709,61 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Skladno z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 13.6.2006, tečejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka prvi dan po poteku paricijskega roka.

15. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). Ob delni spremembi sodbe zaradi znižanja s strani sodišča prve stopnje prisojenega zneska pa je upoštevalo tudi, da se v primeru, ko je toženec v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljal svojo terjatev, sodišče pa njenega obstoja ni ugotovilo, ne izdaja odločbe o pobotu, temveč se v izreku sodbe (le) ugotovi neobstoj toženčeve terjatve in odloči o tožbenem zahtevku tako, da se mu ugodi oziroma se mu delno ugodi, v preostalem delu pa se ga zavrne. V tem smislu je pritožbeno sodišče spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Toženec je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov upoštevajoč pritožbeni uspeh (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker je bilo v pritožbi spornih še 4.300,00 EUR, pritožbeno sodišče pa je prisojeni znesek znižalo za 500,00 EUR, znaša toženčev pritožbeni uspeh približno 12 %. Od priglašenih pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) tožencu priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3210) v znesku 283,20 EUR, 5,66 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 – priglasil je 2% materialne stroške) in 20% DDV, kar skupaj znese 346,63 EUR. Priglašene sodne takse za pritožbo mu ni priznalo, saj je bil njenega plačila oproščen. Upoštevajoč 12 % uspeh je tožnik dolžan tožencu povrniti pritožbene stroške v znesku 41,60 EUR. Tožnik je dolžan tožencu povrniti pritožbene stroške v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).