Jedro

Telesne bolečine in strah niso bili dovolj intenzivni in obsežni, da bi opravičevali denarno odškodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica očita sodišču, da ni zaslišalo S. J., saj je bilo pričevanje njenega očeta in toženke popolnoma pristransko. Nadalje ponovno opisuje celoten škodni dogodek ter meni, da bi ji glede na intenziteto posledic sodišče moralo priznati odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, nelagodnosti, strah ter duševne bolečine zaradi verbalnih žalitev. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodšče ne dvomi v trditev tožeče stranke, da jo je toženka ob sporu brcnila v predel trebuha in s tem povzročila telesne bolečine. Vendar pa ni vsakršna škoda pravno priznana škoda, za katero oškodovanec lahko zahteva odškodnino. V skladu z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti stopnja in moč bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Pritožbeno sodišče se strinja z mnenjem prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru stopnja in trajanje telesnih bolečin in nelagodnosti, ki jih je utrpela tožnica, ne opravičujejo odmero denarne odškodnine. Pri tem se opira na ugotovitve, da je tožnica utrpela telesne bolečine le neposredno po brci, kasneje pa jih, razen ob dotiku podplutbe, ni imela. Zato pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam pritožbe, da naj bi tožnica imela hude bolečinev trebuhu. Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnica ni izkazala za verjetno, da bi slabosti in bruhanja bilo pripisati škodnemu dohodku, saj je tožnica imela rizično nosečnost in se je zaradi težav s slabostmi in bruhanjem že pred tem zdravila v bolnici. Tožničina zdravnica pa je v obvestilu o telesni poškodbi (B 1), ko ni predpisala nobenega zdravljenja, poškodbo ocenila kot sled poškodbe. V taki okoliščini je zato pravilna dejanska ugotovitev in materialnopravna presoja, da telesne bolečine niso bile dovolj intenzivne in obsežne, da bi opravičevale denarno odškodnino. Zahtevek za prisojo odškodnine za to vrsto škode (300.000,00 SIT) je torej utemeljeno zavrjen. Tudi strah, ki ga je prestala tožnica, je sodišče ocenilo kot premalo intenziven, da bi ji za to šla denarna odškodnina. Strah zaradi groženj toženke pred napadom, očitno ni bil prisoten, ker bi se tožnica v nasprotnem primeru poskušala izogniti prepiru, v resnici pa je toženko pričakovala izzivalno stoječa z rokami v bokih. Razlogi prvostopne sodbe o tem so prepričljivi. Strah, ki ga je tožnica utrpela zaradi napada ter skrbi za izid nosečnosti je bil, kot je prvostopno sodišče ugotovilo, zelo kratkotrajen, trajal je namreč do obiska zdravnice, ki je tožnici zagotovila, da je s plodom vse v redu. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na okoliščine strah za izid nosečnosti pri toženki ni mogel biti prisoten do poroda v taki meri, da bi bila upravičena do denarne odškodnine, saj je toženka kljub rizični nosečnosti, zaradi katere ji je bil odrejen počitek, kot izhaja iz izpovedb prič, opravljala dela, kot da rizične nosečnosti ne bi bilo. Predvsem pa je bila tožnica po pregledu pri zdravnici takoj po dogodku z njene strani takoj pomirjena, da je z njo in otrokom vse v redu. Zato je prvostopno sodišče kratkotrajen intenziven strah (do pregleda) in kasnejšo neintenzivno zaskrbljenost ter neintenziven strah zaradi groženj, pravilno štelo kot tak, ki ni porušil tožničinega duševnega ravnotežja in ni opravičil prisoje odškodnine. Prvostopno sodišče tožnici ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi verbalnih žalitev, saj je menilo, da sta stranki v dani situaciji druga na drugo občutljivo reagirali ter se pogosto, ne samo ob škodnem dogodku, vzajemno obkladali z žalitvami. Pritožbeno sodišče meni, da ni razvidno, da bi zaradi zatrjevanih žalitev glede na vse okoliščine primera, tožnica utrpela duševne bolečine, ki bi opravičevale prisoditev denarne odškodnine in se z razlogi izpodbijane sodbe v celoti strinja. Dodaja še, da kot razžalitev ni bilo mogoče upoštevati toženkinega ravnanja, to je brce v trebuh, saj tožeča stranka v svoji trditveni podlagi tega ni trdila, torej ni zatrjevala, da je tožnica ztrpela duševne bolečine zaradi prizadete časti ob fizičnem napadu. Tožnica tudi predlaga zaslišanje J. S., pri čemer pa pritožbeno sodišče meni, da je dejansko stanje razčiščeno, predlagana priča (bivši mož toženke in sedanji mož tožnice) pa ne bi pripomogli k dodatni razjasnitvi dogodka, saj dejstva o katerih naj bi pričal, niso pomembna za rešitev obravnavane zadeve, pri samem dogodku pa tudi ni bil prisoten. Pritožbeno sodišče po povedanem zaključuje, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb procesnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku).