Jedro

Določbe ZLPP niso samostojna podlaga za neveljavnost (ničnost ali izpodbojnost) pogodb. Njihova pravna neučinkovitost mora imeti podlago v pozitivnem pravu, kakor je veljalo v času, ko so bile pogodbe sklenjene.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v tem obsegu v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se odločba Agencije RS za plačilni promet, nadziranja in informiranje, podružnice Ljubljana, št. ... z dne ... izreče za nično (1. točka izreka), ugodilo pa je zahtevku, da se navedena odločba odpravi (2. točka izreka). Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške (3. točka izreka).

Zoper 2. in 3. točko izreka sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 338. člena ZPP. Predvsem je obširno predstavila svoja pravna naziranja in predlagala spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Tožena stranka je odgovorila na odgovor tožeče stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je odločilo o pritožbi drugič. Prvič je s sodbo, opr. št. I Cpg 544/2000 z dne 14.9.2000, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Prvo odločanje je temeljilo na takem tolmačenju določbe 8. točke 48.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 - 1-3/96, v nadaljevanju: ZLPP), po katerem za domnevo o oškodovanju družbene lastnine po tej določbi ne zadostuje le neodplačen prenos družbenega kapitala izven sestavljenih oblik, pač pa se mora ob tem vrednost družbenega kapitala zmanjšati, pri čemer ne zadostuje, da se zmanjša le pri podjetju, ki ga je preneslo (zaradi same spremembe "lokacije" kapitala). Ker šteje revizijsko sodišče tako tolmačenje za pravno zmotno, je bilo treba pri ponovnem obravnavanju pritožbe izhajati iz drugačnega pravnega naziranja. Zadostuje že zmanjšanje družbenega premoženja posameznega podjetja, ne glede na to, ali se je zaradi opravljenega prenosa povečalo družbeno premoženje pri kakšnem drugem podjetju.

Podlaga za prenos kapitala oziroma sredstev in vzpostavitev pravnih razmerij na tej podlagi so bile pogodbe, ki sta jih sklenili tožeča stranka in F. p.o., Ljubljana (pogodba o ureditvi ustanoviteljskih razmerij z dne 10.4.1990, pogodba o neodplačnem prenosu sklada in sredstev skupne porabe z dne 16.4.1990, pogodba o dolgoročnem posojilu, datirana z dnem 1.1.1990, pogodba o kratkoročnem posojilu, datirana z dnem 1.1.1990 in pogodba o nakupu prednostnih delnic).

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-133/93 z dne 31.3.1994 (med drugim) zavzelo stališče, da določba 48.a člena ZLPP "ne učinkuje za nazaj, ker je kot rečeno, obveznost upravljalcev, da z družbenimi sredstvi ravnajo kot dobri gospodarji in da ohranjajo njeno substanco, obstajala ves čas." Pojasnilo je, da je člen 48.a le operacionaliziral merila dobrega gospodarja in v zvezi s tem opozorilo na številne določbe splošnega dela ZOR-a. To stališče pomeni, da določbe ZLPP niso samostojna podlaga za neveljavnost (ničnost ali izpodbojnost) pogodb. Njihova pravna neučinkovitost mora koreniniti v pozitivnem pravu, kakor je veljalo v času, ko so bile pogodbe sklenjene. Zato tudi določba 8. točke 48.a člena ZLPP sama po sebi ne more zadostovati, da se zgoraj navedene pogodbe, še zlasti ne tiste o vzpostavitvi posojilnih razmerij in prodaji delnic, štejejo za nične. Izhajati je treba iz predvsem določbe 103. člena ZOR (morda tudi 2. odst. 53. člena idr.) ter za vsako pogodbo posebej ugotoviti, ali nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali.

Vzpostavitev pravilnega knjigovodskega izkazovanja družbenega kapitala po stanju na dan 1.1.1993, kar se tožeči stranki nalaga z izpodbijano odločbo Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, je povsem očitno odvisna od veljavnosti zgoraj navedenih pogodb. Gre za predhodno vprašanje, ki ga lahko reši sodišče v tem postopku, ali pa počaka na izid gospodarskega spora pod opr. št. VIII Pg 140/97, v katerem Družbeni pravobranilec RS uveljavlja ničnost (pravno neučinkovitost) prav navedenih pogodb (1. odst. 13. člena ZPP).

Prvostopenjsko sodišče ni niti samo rešilo predhodnega vprašanja (vsaj ne v celoti, torej glede vseh pogodb), niti ni počakalo na odločitev sodišča v zadevi opr. št. VIII Pg 149/97. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Na podlagi določbe 355. člena ZPP je bilo zato treba pritožbi ugoditi, sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

V skladu z določbo 3. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank pridrži za končno odločbo.