Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za obnovo po predhodnem preizkusu takoj zavrglo v smislu določb prvega odstavka 398. člena ZPP, ker je ugotovilo, da kazenska zavrnilna sodba ne predstavlja novega dokaza po 10. točki 394. člena ZPP. Dokaz, ki ga tožnik v pritožbi navaja, to je pravnomočna oprostilna kazenska sodba, je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadane sodbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni podan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za obnovo postopka in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka.

2. Zoper navedeni sklep vlaga tožnik pravočasno pritožbo in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče zavrglo predlog za obnovo postopka, ker je zaključilo, da naj bi dokazi, na katere se je skliceval tožnik, nastali po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe. Navaja, da so dokazi do trenutka pravnomočnosti že obstajali in da so ti dokazi ovrgli očitke delodajalca v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem neupravičene uporabe tujega premoženja (po 209. členu KZ-1) v zvezi z očitanimi 11 uporabami službenega vozila ter v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem goljufije (po 211. členu KZ-1) in sicer v zvezi z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zvezi z opravljanjem nadurnega dela. Navaja, da je bil v postopku izdan tudi umik obtožbe s strani Specializiranega državnega tožilstva RS in zavrnilna sodba v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic (po 257. členu KZ-1). Glede na to, da na podlagi pravnomočne sodbe kazenskega sodišča tožnik ni storil nobenega kaznivega dejanja, je prepričan, da je podan zakonit razlog po 10. točki 394. člena ZPP za obnovo postopka, saj gre za novo dejstvo in nove dokaze, zlasti pravnomočne oprostilne in zavrnilne sodbe kazenskega sodišča, za katero je tožnik izvedel po zaključku delovnega spora. Smiselno pa pritožba uveljavlja še obnovitven razlog iz 9. točke 394. člena ZPP, ker meni, da gre v predmetni zadevi za identično dejansko stanje, pri čemer je s sodbo kazenskega sodišča bil tožnik oproščen vseh očitkov po obtožbi in je posledično odpadla tudi podlaga civilne sodbe oziroma odločbe prve in druge stopnje pri toženi stranki, ki sta izredno odpoved utemeljevali z dejanjem, ki naj bi imelo vse znake očitanih kaznivih dejanj. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba.

5. Na podlagi 398. člena ZPP prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo zavrže predsednik senata brez naroka. Gre za predhodno obravnavo oziroma zgolj za formalni abstraktni preizkus predloga za obnovo, še preden se ta vroči nasprotni stranki, ki ga ZPP omejuje na preizkus pravočasnosti predloga v smislu 396. člena, preizkus popolnosti v smislu drugega odstavka 397. člena in preizkus dovoljenosti predloga za obnovo v smislu 395. člena ZPP. Vsebinski preizkus, ali bi zatrjevana nova dejstva in novi dokazi v zvezi z njimi lahko privedli do izdaje za stranko ugodnejše odločbe, če bi bila ta dejstva in dokazi znani že v prvem postopku, torej preizkus novih dejstvih in dokazov z vidika 10. točke 394. člena ZPP ni predmet predhodnega formalnega preizkusa predloga za obnovo. Ta preizkus sodišče opravi v drugi fazi, po vročitvi (pravočasnega, sicer popolnega in dovoljenega) predloga za obnovo nasprotni stranki in po neposrednem preizkusu obstoja in pomena zatrjevanih novih dejstev in dokazov na naroku v smislu določb drugega in tretjega odstavka 398. člena ter 399. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za obnovo po predhodnem preizkusu takoj zavrglo v smislu določb prvega odstavka 398. člena ZPP, ker je ugotovilo, da kazenska zavrnilna sodba ne predstavlja novega dokaza po 10. točki 394. člena ZPP. Tak razlog predstavlja le tisti dokaz oziroma dejstvo, ki je obstajalo v času prvotnega postopka, pa stranka zanj ni vedela do takrat, ko bi ga lahko še uveljavljala v okviru končnega postopka. Obrazložilo je, da dejstva oziroma dokazi, ki nastanejo pozneje, ne morejo biti razlog za obnovo postopka. Prav tako je ugotovilo, da tudi obnovitven razlog po 9. točki 394. člena ZPP ni podan, ker se v obravnavani zadevi izdana pravnomočna sodba ne opira na sodbo kazenskega sodišča, saj je bila sodba v kazenskem postopku izdana šele po pravnomočnem zaključku predmetnega delovnega spora.

7. Po določbi 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pa pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. V smislu tega predpisa so nova dejstva le tista, ki so nastala do trenutka nastopa pravnomočnosti s tem izrednim pravnim sredstvom napadane odločbe. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh niso mogla uporabiti.

8. Dokaz, ki ga tožnik v pritožbi navaja, to je pravnomočna oprostilna kazenska sodba, je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadane sodbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni podan(1) .

9. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji - ZDR) in kazenski postopek sta ločena postopka, skupno obema postopkoma je lahko le istovrstno dejanje, zaradi katerega je delavec v postopku. Oprostilna kazenska sodba ne more vplivati na odločitev delodajalca o tem, da ima delavčevo dejanje znake kaznivega dejanja in je podana njegova odgovornost. O obstoju kaznivega dejanja lahko odloča samo sodišče, lahko pa delodajalec v primeru postopka izredne odpovedi ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zanj mogoče izreči izredno odpoved. Delodajalec v postopku izredne odpovedi torej v ničemer ne odloča o storitvi kaznivega dejanja in postopek izredne odpovedi poteka tudi ločeno od kazenskega postopka. Skupno jima je le to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Za ugotovitev elementov hujše kršitve po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti, niti kot predhodno vprašanje, saj za kršitev po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni pogoj, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena organa, ki pri delodajalcu vodi postopek, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba tega postopka in še manj izrek pravnomočne kazenske sodbe.

10. Civilno oziroma delovno sodišče ni bilo vezano na oprostilno kazensko sodbo, saj v obravnavanem primeru kaznivo dejanje ni bilo element izredne odpovedi, temveč se je ugotavljalo, ali je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo znake kaznivega dejanja. Za kaj takega bi šlo, če bi se tožniku kot kršitev delovnih obveznosti očitala storitev kaznivega dejanja (kar pa v obravnavani zadevi ni podano). V takem primeru bi bila odločitev o izredni odpovedi pogojena s pravnomočno kazensko sodbo: tako obsodilno kot oprostilno.

11. ZPP v 9. točki 394. člena določa, da se lahko s sodno odločbo pravnomočno končani postopek na predlog stranke obnovi, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali odločbo katerega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Predlog (med drugim) ni utemeljen takrat, kadar izkazane predpostavke ne morejo pripeljati do odločbe, ugodnejše za predlagatelja obnove. Možnost doseči ugodnejšo odločbo je sicer izrecno predpisana le pri obnovitvenem razlogu iz 10. točke 394. člena, v vseh drugih točkah člena, ki opredeljuje obnovitvene razloge, pa se domneva. Glede na to, da se pravnomočna sodba ne opira na sodbo kazenskega sodišča in se tudi ni mogla, saj je bila v kazenskem postopku izdana šele po pravnomočnem zaključku predmetnega delovnega spora, tudi ni podan obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

12. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Podobno na primer v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 285/2009 z dne 21. 9. 2009, VIII Ips 517/2007 z dne 12. 1. 2009.