Jedro

Tudi za povečanje solastninskega deleža mora obstajati ena od pravnih podlag, ki jih ZTLR pozna za pridobitev lastninske pravice in ki so zakon, pravni posel ali dedovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva prvih dveh tožencev za povrnitev stroškov odgovora na revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo, da tožnica ni dokazala pravne podlage za pridobitev večjega solastniškega deleža na solastnih nepremičninah. Zato je zavrnilo njen zahtevek, da je izvršba na prisilno prodajo nepremičnin, dovoljenih v zadevi Okrajnega sodišča v Kamniku pod opr. št. I 1000/95, kolikor se nanaša na (pravilno: presega) prodajo deležev tretje in četrte toženke, vsake do 5/100 vl. št. 958 k.o..., nedopustna in prav tako je zavrnilo zahtevek, da tožnici pripada na solastninskih deležih omenjenih dveh toženk do 25/100 vl. št. 958. k.o..., solastninska pravica do 20/100, tako da postane solastnica do 90/100 navedenih nepremičnin in da sta toženki dolžni izstaviti listino, s katero bo tožnica dosegla vknjižbo zahtevane solastnine. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji poudarja, da je njena tožba dopustna in tudi moralna. Sicer pa sodba mimo navedenih dveh očitkov nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih in je sama s seboj v nasprotju. Če je sodišče dvomilo v predloženo izvedensko mnenje, potem bi moralo dokazni postopek dopolniti z drugimi dokazi. Sodišče druge stopnje se sklicuje na drugo pravno podlago kot pa sodišče prve stopnje. Ker sta bili preostali solastnici, to je tretja in četrta toženka njeni hčerki, ki sta bili dodeljeni v varstvo in vzgojo njej, je neutemeljeno pričakovanje, da bi morala zahtevati soglasje obeh hčera. Investicija v nedokončano hišo je bila v korist tudi obeh hčerk, vlagala je samo svoja sredstva in z zmanjšanjem deležev hčerk se ni zmanjšala tudi vrednost njunih deležev pred adaptacijo. Sama je bila že pred adaptacijo solastnica do 1/2 hiše, investicija je bila nujna in jo je kot solastnica lahko opravila brez soglasja ali celo proti volji ostalih solasnikov.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencem, od katerih sta odgovorila prva dva toženca, ki sta predlagala zavrnitev revizije (tretji odstavek 375. Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Izhodiščno je potrebno poudariti, da je revizija izredno pravno sredstvo, s katerim je možno uveljavljati le določene kršitve procesnih in materialnopravnih določb (prvi odstavek 370. člena ZPP). Taka narava revizije terja tudi restriktivno obravnavanje z revizijo uveljavljenih razlogov. Zato določa 371. člen ZPP, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo - če se pri tem izloči pravilna uporaba materialnega prava, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti - samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ta poudarek velja posebno za razloge, ki se nanašajo na revizijsko dopustno uveljavljene procesne kršitve. V tej smeri vsebuje revizija poleg ugotovitve, da prvostopna sodba označuje tožbeni zahtevek za nedopusten in nemoralen (kar ni pravno pomembno, ker ta ne predstavlja podlage za izpodbijano odločitev) le še navedbo, da sodba nima nobenih (drugih) razlogov o odločilnih dejstvih in da je sama s seboj v nasprotju.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedeni revizijski očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v ožji obrazložitvi svoje sodbe navedlo razloge na šestih straneh, pravno odločilne pa na tretji, četrti, peti in šesti strani. V teh razlogih je navedlo, da sta bila tožnica in njen razvezani mož, katerega dedinji sta tretja in četrta toženka, solastnika vsak do 1/2 hiše, v katero so se vselili leta 1980, da je tožnica po letu 1987 (to je že po smrti razvezanega moža) opravila določena vlaganja, da za vlaganja ni imela soglasja ostalih solastnikov (to je tretje in četrte toženke), da navedeni toženki tožničinega zahtevka nista pripoznali ali vlaganj pozneje odobrili in da tožnica ni dokazala obstoja dogovora vseh solastnikov o vlaganjih v nepremičnino. V razlogih je nato sodišče prve stopnje pojasnilo, da na podlagi takih ugotovitev ni utemeljen tožničin stvarnopravni zahtevek, ampak kvečjemu obligacijskopraven, ki pa ga ni postavila. V razlogih se je obširno razpisalo tudi o pravnem pomenu določbe 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravih razmerjih (ZTLR) ter o pomanjkljivostih izvedenskega mnenja, ki ga je naročila tožnica (kar je bilo sicer odveč glede na pravno podlago, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo za odločitev). Sodišče prve stopnje pa je prav tako pojasnilo razloge, zakaj ni utemeljen tožničin zahtevek na ugotovitev, da je izvršba na sporni solastninski delež nepremičnine nedopustna. Revizijsko sodišče dalje ugotavlja, da je sodišče druge stopnje sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in pravno presojo spora, da je ocenjevalo tožničin zahtevek za povečanje njenega solastninskega deleža na podlagi določb 15. člena ZTLR tako kot sodišče prve stopnje in da je tudi samo zaključilo, da tožnica ni izkazala podlage za povečanje svojega deleža v smislu določb ZTLR (četrta stran sodbe sodišča druge stopnje).

Glede na navedeno ugotavlja revizijsko sodišče, da obe sodbi sodišč nižjih stopenj vsebujeta vse potrebne razloge o dejanski in pravni podlagi odločitve, tako da sta razumljivi in sposobni preizkusa.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podan.

Materialnopravno presojo spora je moralo revizijsko sodišče opraviti na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj. To je v bistvenem povzeto že spredaj. Med temi ugotovitvami so vse tiste, ki jih je tožnica uveljavljala kot tožbeno podlago in med katerimi so pomembne predvsem naslednje: da je bila solastnina novogradnje (vseljene leta 1980) že razdeljena ob smrti tožničinega razvezanega moža (1987), da sta solastninski delež navedenega podedovali leta 1987 tretja in četrta toženka, to je hčerki navedenega in da je tožnica z lastnimi sredstvi za tem dokončavala novogradnjo, katere vrednost se je zaradi tega nesporno povečala. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedena dejstva res ne utemeljujejo katere od pravnih podlag za povečanje solastninskega deleža enega od solastnikov na nepremičnini, ki je v solasti več solastnikov. Namreč tudi za povečanje solastninskega deleža mora obstajati ena od pravnih podlag, ki jih ZTLR pozna za pridobitev lastninske pravice in ki so zakon, pravni posel ali dedovanje. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da tožnica ni dokazala pogodbene podlage za povečanje svojega solastninskega deleža (in tega tožnica niti ni zatrjevala). Prav tako ni uveljavljala dednopravne podlage. Čeprav med postopkom ni naravnost uveljavljala zakonske podlage, je očitno nanjo mislila, vendar pa je ni dokazala (kot je razumeti stališči sodišč nižjih stopenj). Zakonite podlage določa ZTLR v 21. členu. Tožnica ni uveljavljala dejanskih podlag za nobeno od navedenih pravnih podlag. Njeno izhodišče je bilo namreč, da ZTLR dopušča spremembo solastniških deležev na podlagi vlaganj enega od solastnikov. Tako stališče nima opore v ZTLR. Velja namreč nasprotno stališče, da lahko solastnikova vlaganja pripeljejo do spremembe solastnine le na podlagi ustreznega sporazuma oziroma soglasja z ostalimi solastniki. To med drugim izhaja tudi iz 15. člena ZTLR, ki določa materialnopravna pravila za urejanje razmerij med solastniki pri upravljanju s skupno stvarjo. Tudi ta določila ne dajejo pravne podlage za ugotovitev povečanega tožničinega deleža na solastni hiši, kot sta pravilno pojasnili sodišči nižjih stopenj, ker tožnica ni izkazala zahtevanih predpostavk (v tem smislu, da ne zadostuje zgolj dejstvo, da je tožnica vlagala v solastnino, potrebno bi bilo tudi soglasje vseh solastnikov o spremembi deležev). Ker tožnica ni uspela z zahtevkom zoper tretjo in četrto toženko, katerih solastninski delež je predmet v tožničinem zahtevku navedene izvršbe, navedena izvršba na sporni del nepremičnine v razmerju do nje ne more biti nedopustna. Revizijsko sodišče v skladu z navedenim ugotavlja, da niso podane v tožničini reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve. Zato je njeno pritožbo moralo zavrniti (378. člen ZPP).

Zahtevo prvih dveh tožencev za povrnitev stroškov postopka za odgovor na revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo, ker je odgovor vseboval zgolj ponovitev že med postopkom iznešenih strankinih stališč in zato z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka (prvi odstavek 165. in 155. člena ZPP).