Jedro

Za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1 je dovolj ugotovitev, da je inšpekcijska zavezanka gradila, ne da bi si pridobila ustrezno gradbeno dovoljenje. Zato morebitne aktivnosti v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja na izrek navedenega inšpekcijskega ukrepa ne vplivajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje steklenjaka oziroma zimskega vrta navedenih dimenzij, izvedenega na južnem delu dvorišča večstanovanjskega objekta z naslovom ..., ob pritličnem stanovanju št. 8 na zemljišču s parc. št. 4318/7 k.o. ... V 1. točki izreka je naložila, da ustavi nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da mora objekt odstraniti v roku 30 dni od vročitve te odločbe in vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške, sicer bo v skladu s 3. točko izreka izvršitev opravljena v izvršilnem postopku po drugi osebi. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica zgradila v izreku navedeni objekt, za katerega pa ni pridobila gradbenega dovoljenja.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo. Na ugovor tožnice, da odločba pristojne upravne enote o zavrnitvi vloge za izdajo gradbenega dovoljenja še ni pravnomočna, saj je tožnica zoper navedeno odločbo vložila tožbo, odgovarja, da je za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 dovolj zgolj ugotovitev, da je inšpekcijska zavezanka gradila, ne da bi si pridobila ustrezno gradbeno dovoljenje in da ne gre za predhodno vprašanje v smislu določb 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nična, ker 1. in 2. točke izreka ni mogoče izvršiti. Ker je sporni steklenjak že zgrajen, tožnica ne more ustaviti gradnje, kar ji je naloženo s spornim ukrepom, kar pomeni, da odločbe v tem delu ne more izvršiti. Nemogoče je izvršiti tudi 2. točko izreka odločbe, saj steklenjak v izmeri, ki je naveden v izreku odločbe, ne obstaja, zato ga tudi odstraniti ni mogoče. Nadaljnji ničnostni razlog pa je, da bi tožnica izvršitvijo 2. točke izreka odločbe uničila stvar, ki je v solastnini vseh etažnih lastnikov in bi šlo za uničenje ali poškodovanje tuje stvari, kar predstavlja kaznivo dejanje iz 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

Napačno je bilo stališče upravnega organa druge stopnje, da aktivnosti tožnice v smeri pridobivanja gradbenega dovoljenja ne vplivajo na zakonitost izpodbijane odločbe, ker je bila izpodbijana odločba izdana po vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in pred pravnomočnostjo odločitve o njegovi zavrnitvi. Predlaga, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nična oziroma podrejeno, naj jo odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče pritrjuje stališču drugostopenjskega upravnega organa, da je za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1 dovolj ugotovitev, da je inšpekcijska zavezanka gradila, ne da bi si pridobila ustrezno gradbeno dovoljenje. Zato morebitne aktivnosti v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja na izrek navedenega inšpekcijskega ukrepa ne vplivajo. Tožbeni ugovori, da je vprašanje zakonitosti odločbe o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja predhodno vprašanje, so zato neutemeljeni. Poleg tega je postala odločba o zavrnitvi tožničine zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočna dne 8. 12.2011 (sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 94/2011 z dne 8. 12. 2011).

Prav tako so neutemeljeni tožbeni ugovori, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti v 1. in 2. točki izreka, zaradi česar naj bi bila nična.

ZGO-1, ki je bil podlaga za izdano inšpekcijsko odločbo, v 153. členu določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se takšna gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane inšpekcijske odločbe v tem delu v skladu z ZGO-1, saj odrejena ustavitev nadaljnje gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnega njenega nadaljevanja. Inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1 niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že v celoti zgrajen, zato v konkretnem primeru dejstvo, da naj bi bila gradnja objekta končana, na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva. Ustavitev gradnje je predvidena v zakonu.

Neizvršljiva tudi ne bi bila inšpekcijska odločba, če bi vsebovala netočne izmere nelegalno zgrajenega objekta, ki ga je potrebno odstraniti, na kar nakazuje tožba, če v zadevi ni dvoma, za kateri objekt gre, kot v obravnavanem primeru.

V zvezi z uveljavljano ničnostjo izpodbijane odločbe iz razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP sodišče pojasnjuje, da je investitor, ki je z gradnjo brez gradbenega dovoljenja povzročil nezakonito stanje, tega dolžan tudi sanirati ne glede na to, ali je gradil na svoji nepremičnini ali nepremičnini v (so)lasti tretjih oseb. Poleg tega z odločbo oblastvenega organa naloženo dejanje izključuje element protipravnosti, ki mora biti podan za kazensko odgovornost, zato tožničin ugovor, da izpodbijani ukrep predstavlja kaznivo dejanje iz 220. člena KZ-1 ni utemeljen.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).