Jedro

V zamudnem postopku se sodišče ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, ampak le presoja, če med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja. Zaključki do katerih pride po tej presoji, niso dokazani, vsaj ne tako, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo določeno dejstvo, ampak so le podlaga za (ne)izdajo zamudne sodbe. Tudi če tožeča stranka ne bi predložila dokazov, na katere se sklicuje, to ne bi bila ovira za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo kupnine v znesku 1.950 EUR z zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2013 do plačila in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača stroške pravdnega postopka v znesku 385,55 EUR s pripadki.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožena stranka, ki v obrazložitvi priznava, da je odgovor na tožbo vložila po izteku roka in da so zato pogoji za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni, vendar bi moralo sodišče izdati zavrnilno zamudno sodbo med pripravami za glavno obravnavo, ne pa potem, ko je obravnavo zaključilo. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik tožbi priložil pogodbo, ki ne vsebuje cene prodanega avtomobila, ampak je na svoj izvod pogodbe, pod podpisi strank, samovoljno dopisal znesek 1.950 EUR. Pravdni stranki se o ceni, ki je bistvena sestavina pogodbe, nista zedinili, zato pogodba ni sklenjena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Posebnost zamudne sodbe je v tem, da sodišče resničnostnih trditev tožeče stranke o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere opira ta zahtevek.

5. V pritožbenem postopku ni sporno, da tožena stranka v predpisanem roku na tožbo ni odgovorila, kljub temu da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor, niti da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Tožena stranka v pritožbenem postopku izpostavlja, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je pritožila tožeča stranka (prvi odstavek 318. člena ZPP), a prezre, da se upoštevajo samo dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka v tožbi, izvajanja dokazov pa ni, ker se priznana dejstva ne dokazujejo (214. člen ZPP). V zamudnem postopku se tako sodišče ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, ampak le presoja, če med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja. Zaključki do katerih pride po tej presoji, niso dokazani, vsaj ne tako, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo določeno dejstvo, kar glede na pritožbene navedbe pričakuje tožena stranka, ampak so le podlaga za (ne)izdajo zamudne sodbe. Tudi če tožeča stranka ne bi predložila dokazov, na katere se sklicuje, to ne bi bila ovira za izdajo zamudne sodbe.

6. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožeča stranka v tožbi na plačilo kupnine navedla vsa potrebna dejstva. Tako je navedla, da je s toženo stranko sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup vozila za ceno 3.000 EUR in iz tega naslova doslej že prejela 1.050 EUR, zato ji je tožena stranka dolžna plačati še razliko do 3.000 EUR, ki znaša 1.950 EUR. Tožeča stranka je navedla vsa dejstva, ki izhajajo iz dejanskega stanu pravne norme 435. člena Obligacijskega zakonika, ki posledično utemeljuje zahtevano pravno posledico – plačilo v znesku 1.950 EUR, kolikor znaša razlika med pogodbeno dogovorjeno in dejansko plačano kupnino.

7. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče sklepčnost sodbe iskati v izvedenih dokazih, ker pravdni stranki nista dosegli sporazuma o višini kupnine, ampak je tožnik oziroma prodajalec na svoji izvod pogodbe pod podpisi strank samovoljno dopisal znesek 1.950 EUR in to listino kot prilogo priložil k tožbi. „Data ara 1.050,00 EUR-a, ostalo izplatiti 1.950,00 EUR-a.“ in „Če ne bo avto izplačen do 26. 8. 2016, ga bom uzeo nazaj.“ je vsebina listine, na katero se sklicuje tožeča stranka, iz nje pa ne sledi, da med pravdnima strankama ni bila dogovorjena kupnina v višini 3.000 EUR niti da je bila listina po podpisu prirejena za potrebne pravdnega postopka. Zaradi pasivnosti tožene stranke (nepravočasnega odgovora na tožbo) in posledično povzročenega priznanja tožnikovih navedb, sodišču dejanskega stanja, ne le, da ni bilo potrebno, ampak ga tudi ni smelo ugotavljati in je moralo kot podlago zamudne sodbe vzeti dejansko stanje, ki je bilo navedeno v tožbi. Ker pritožbeno sodišče tudi ne najde absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).