Jedro

Šola je lahko odškodninsko odgovorna, če je organizirala pouk telesne vzgoje na neurejeni atletski stezi in je ta neurejenost v vzročni zvezi s padcem učenke. Zato je treba ugotoviti, kakšne so bile kotanje na stezi po globini, obliki, ali so potekale vzdolžno, ali prečno. Ugotoviti je tudi treba primernost bližine kovinske ograje in eventualno opustitev nadzorstva pri izvajanju teka na atletski stezi.

S pomočjo izvedenca je treba ugotoviti pedagoške standarde za izvajanje pouka telesne vzgoje.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se u g o d i, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je utrpela mld. tožnica ob padcu na atletski stezi stadiona, ko se je ogrevala pri uri telesne vzgoje.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Z njo pritožnica napada sodišče, da ni izvedlo dokazov o tem, ali je vdolbina kolesnic na atletski stezi bila dejanski vzrok za padec tožnice, saj ni o tem zaslišalo tožnice in njenih sošolk LJ in KN, napada pa jo tudi zaradi tega, ker pričanja učitelja BV ni ocenilo v tistem delu, ko ta ocenjuje, da je bila atletska steza na dan škodnega dogodka primerna za tek, in da se ta dan drugi otroci, ki so tudi imeli pouk telesne vzgoje na tej stezi, niso poškodovali.

Pritožnica sodbo napada zaradi tega, ker v njej niso navedeni standardi ali pedagoške norme o pogojih izvajanja telesne vzgoje na prostem ter zaradi tega, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih glede krivdne odgovornosti šole za tožničin padec, sploh pa napada ugotovitev odškodninske odgovornosti šole, sa je bila tožnica zaradi nepazljivosti sama odgovorna za padec. Sodbo napada še zato, ker za njen izrek ni imela pravne podlage. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje ali spremembo izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče res ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ko ni izvedlo dokazov o načinu padca tožnice, tako da iz ugotovljenega dejanskega stanja ni razvidno, kakšnega obsega so bile zatrjevane vdolbine na atletski stezi, kot ni razvidno, na kakšen način je prišlo do padca tožnice. Izvedba predlaganih dokazov, to je zaslišanje tožničinih sošolk BM in AV ter zaslišanje same tožnice bo sodišču omogočilo ugotovitvi tudi ti dejstvi. Tako bo mogoče točneje ugotoviti širino in globino vdolbin pa tudi njihov potek na progi, ugotoviti pa bo mogoče tudi to, ali so bile ugotovljene vdolbine dejanski vzrok za tožničin padec. Če bo z izvedbo omenjenih dokazov mogoče ugotoviti obstoj vzročne zveze med vdolbino na stezi in padcem, bo v novi sodbi treba obrazložiti to vzročno zvezo. Ta je namreč odločilno dejstvo za ugotovitev krivdne odškodninske odgovornosti šole. O vzročni zvezi prvostopna sodba ni imela razlogov, kar pritožnica upravičeno navaja, saj v njej ni bilo pojasnjeno, kakšna je bila atletska steza zaradi šoline opustitve njenega vzdrževanja, kot tudi ni pojasnjeno, če je bila res takšna, da je obstajala vzročna zveza med neurejenostjo in padcem tožnice.

prvostopno sodišče res ni ocenilo pričanja učitelja XX v celoti, kot upravičeno navaja tožena stranka v pritožbi. Zato se bo v novi sodbi moralo opredeliti tudi do tistega dela izpovedbe, ko je priča XX dejal, da sta tisti dan, ko je tožnica utrpela škodo, na isti stezi imela pouk telovadbe še dva razreda, pa se ni nihče od učencev poškodoval. Takšna njegova trditev meri na to, da atletska steza ni bila tako neravna, da bi zaradi tega lahko prišlo do padca tožnice.

To trditev bo pomembno oceniti v zvezi z dodatno, točneje ugotovljeno lastnostjo atletske steze.

Ker je prvostopno sodišče v postopku opustilo izvedbo dokaza zaslišanja izvedenca pedagoške stroke o standardih za izvajanje pouka telesne vzgoje na prostem in s tem ni ugotovilo pomembnega dejstva o krivdnem odnosu šole do nastale škodne posledice, je tožena stranka v pritožbi takšno opustitev upravičeno napadala. Z zaslišanjem navedenega izvedenca bo sodišče lahko ugotovilo, kaj pedagoški standari predpisujejo glede izvajanja pouka telesne vzgoje na prostem v smislu varnosti. Ob njihovi ugotovitvi bo lahko sodbo dopolnilo z dodatnimi dejstvi glede krivdnega odnosa šole oz. pri njej zaposlenih, konkretno odgovornih, delavcev do nastanka tožničine škode.

Zaradi zgoraj naštetih razlogov je pritožbeno sodišče prvenstvenemu pritožbenemu predlogu ugodilo ter odločilo, kot izhaja iz izreka sklepa, prvostopnemu sodišče pa je tudi naložilo, da opravi izostala dejanja.

O navedbah tožene stranke v pritožbi, da prvostopna sodba nima pravne podlage za odločitev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba res nima navedenega konkretnega zakona in njegovih določb kot temelja za odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti. Toda iz obrazložitve sodbe dovolj jasno izhaja, da odločitev temelji na določbah Zakona o obligacijskih razmerjih o krivdni odgovornosti za povzročeno škodo.

Pomanjkljivost, da ni zabeležilo zakonske norme kot pravne podlage za svojo odločitev, bo prvostopno sodišče lahko popravilo v sodbi po opravljenem ponovnem sojenju.

V skladu z določbo 3. odst. 166. člena Zakona o pravdnem postopku je sodišče odločilo, da se pridrži odločanje o stroških v zvezi s pritožbo do končne sodbe.