Jedro

Kolo z motorjem po 27. točki 10. člena ZTVCP res ni motorno vozilo. Vendar pa opredelitev motornega vozila po ZTVCP za uporabo 178. člena ZOR ni pravno odločilna. ZOR definicije motornega vozila sicer nima, vendar pa uvršča 178. člen v poglavje o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Stvari, ki jih poganja motor, so nevarne stvari. Delovanja motorja ni mogoče imeti v popolni oblasti. Med njegovim delovanjem lahko nastane škoda tudi povsem neodvisno od človekovega ravnanja. Ker so torej vozila na motorni pogon, kamor sodi tudi kolo z motorjem, nevarne stvari, je treba 178. člen ZOR uporabiti tudi za kolo z motorjem, če je udeleženo v prometni nesreči (nesreči premikajočih se motornih vozil). Vožnja v okviru predpisane hitrosti sama po sebi še ne pomeni, da voznik za škodo ni odgovoren. Tožnik je vozil tako, da po zagledanju ovire ni bil sposoben reagirati drugače, kot da se je v oviro na cesti zaletel. Zato dejstvo, da je vozil v okviru dovoljene hitrosti, samo po sebi še ne zadošča, da za škodni dogodek ne bi bil odgovoren. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno sklicevalo tudi na že navedeni 45. člen ZTVCP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencema, da nerazdelno plačata mladoletnemu tožniku odškodnino v znesku 977.232,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter mu povrneta pravdne stroške v znesku 111.605,50 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri odločitvi o višini je upoštevalo, da je mld. tožnik 20% soodgovoren za nastalo škodo. Sodišče druge stopnje je delno spremenilo prvostopno sodbo na pritožbo tožeče stranke in sicer tako, da je tožniku prisodilo še nadaljnji znesek 11.306,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sicer je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v zavrnilnem delu za znesek 1.158.268,00 SIT. V reviziji trdi, da je sodišče napačno odločilo o temelju tožbenega zahtevka. Tožniku ni mogoče očitati, da je kršil prometne predpise, saj je vozil v okviru dovoljene hitrosti. Takšna vožnja ne more imeti negativnih posledic za človeka, ki jih upošteva. Upoštevati je namreč treba, da je voznik, ki je povzročil škodo, izjemno tvegal in da bi v situaciji, v kakršni je bil, lahko varno zapeljal na cesto le s pomočjo druge osebe, ki bi mu kazala pot. Zato bi sodišče moralo odločiti, da je toženec v celoti odgovoren za škodo. Zmotna pa je tudi odločitev o višini odškodnine in sicer tako odškodnini za nepremoženjsko kot o odškodnini za premoženjsko škodo. Vsi zahtevki za nepremoženjsko škodo so objektivizirani z izvedenskim mnenjem dr. Slačka in po višini povsem primerni. Tudi vsi stroški za prevoz so bili potrebni in v korist tako tožnika kot toženih strank. Zato tožnik predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti ter toženima strankama naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prvostopne sodbe dalje do plačila.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta ugotovili, da je tudi mld. tožnik delno odgovoren za škodo, ki mu je nastala.

Zmotna je sicer ugotovitev sodišča, da kolo z motorjem (moped) po zakonu o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP, Ur.l. SFRJ, št. 50/88-11/91, - sogl. Ur.l. RS, št. 13/91) ni motorno kolo in da zato odgovornosti tožnika za škodo ni mogoče presojati po 178. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89). Kolo z motorjem po 27. točki 10. člena ZTVCP res ni motorno vozilo. Vendar pa opredelitev motornega vozila po ZTVCP za uporabo 178. člena ZOR ni pravno odločilna. ZOR definicije motornega vozila sicer nima, vendar pa uvršča 178. člen v poglavje o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Stvari, ki jih poganja motor, so nevarne stvari. Delovanja motorja ni mogoče imeti v popolni oblasti. Med njegovim delovanjem lahko nastane škoda tudi povsem neodvisno od človekovega ravnanja. Ker so torej vozila na motorni pogon, kamor sodi tudi kolo z motorjem, nevarne stvari, je treba 178. člen ZOR uporabiti tudi za kolo z motorjem, če je udeleženo v prometni nesreči (nesreči premikajočih se motornih vozil). Da z nevarnostjo takšnih vozil v prometu računa tudi ZTVCP, izhaja iz določb o prometnih pravilih (sem sodi tudi 45. člen), v katerih ureja varno vožnjo "vozil", in ne "motornih vozil". Iz enakih razlogov za uporabo 178. člena ZOR tudi ni pomembno, ali se vozilo z motorjem registrira ali ne.

To pa pomeni, da velja za drugega toženca in tožnika določba 2. odstavka 178. člena ZOR, po katerem odgovarjata imetnika za škodo, ki sta jo pretrpela v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Ne glede na to pa sta sodišči druge in prve stopnje o soodgovornosti tožnika pravilno odločili. Njuna odločitev temelji na naslednjih odločilnih dejstvih. Tožnik je vozil v desni nepregledni ovinek, katerega nepreglednost je še povečevala betonska ograja, sicer ob skrajnem robu, vendar pa z maksimalno hitrostjo, ki jo omogoča kolo z motorjem, ne da bi bil pozoren na morebitno dogajanje na cesti za ovinkom. Drugi toženec pa je skrajno tvegano zapeljal z dvorišča na glavno cesto, kjer ni imel pregleda in kjer je varno speljevanje možno le s pomočjo osebe, ki bi stala na cestišču in se prepričala o varnosti prihoda na cestišče. S svojo nepravilno vožnjo je sicer ustvaril nevarno situacijo in je zato pretežno odgovoren za škodo. Vendar pa je nepregledni ovinek terjal od tožnika takšno vožnjo, ki bi omogočala zaustavitev pred morebitno oviro na tistem delu ovinka, ki med vožnjo še ni bil viden. Še posebej zato, ker se je to dogajalo v naselju. Tožnik je vozil tako, da po zagledanju ovire ni bil sposoben reagirati drugače, kot da se je v oviro na cesti zaletel. Zato dejstvo, da je vozil v okviru dovoljene hitrosti, samo po sebi še ne zadošča, da za škodni dogodek ne bi bil odgovoren. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno sklicevalo tudi na že navedeni 45. člen ZTVCP.

Pravilna pa je tudi odločitev o višini odškodnine. Revident opira revizijo na dejstvo, da so vsi zahtevki "objektivizirani z izvedenskim mnenjem". Vendar pa izvedenec ne odloča o višini odškodnine za negmotno škodo. O njej odloči sodišče na podlagi 200. člena ZOR. V tej določbi so navedena merila za njeno višino, in sicer stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (1. odstavek) ter pomen prizadete dobrine (2. odstavek), pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo na posameznem oškodovancu. Prav ta merila so bila v obravnavanem primeru upoštevana. Dokaj huda poškodba je zahtevala relativno kratko in uspešno zdravljenje, zmanjšanje življenjskih sposobnosti pa zadeva le nekatere športne aktivnosti. Navedena določba pa zahteva tudi upoštevanje razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, saj je le na ta način mogoče spoštovati načelo enakosti pred zakonom in omejiti arbitrarnost ter zagotoviti predvidljivost. Končno je sodišče tudi pravilno odločilo o materialni škodi. Revident se v reviziji sklicuje na izvedensko menje, pri tem pa prezre, da je sodišče prisodilo odškodnino za materialno škodo prav na podlagi tega mnenja. Zgolj pavšalna trditev, da so bili vsi prevozi potrebni, ne more biti podlaga za drugačno odločitev.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso bile storjene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).