Jedro

Če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna. Odločitev o obstoju ali neobstoju v pobot uveljavljane terjatve pa je neločljivo povezana tudi z odločitvijo, katere morebiti druge terjatve tožeče stranke (ki niso predmet tega postopka), so bile z v pobot uveljavljanimi že poračunane oziroma so prenehale.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (V., VI., VII in VIII točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo in sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 32097/2010 z dne 2. 4. 2010 v še nerazveljavljenem delu razveljavilo (I. točka izreka). Umik tožbe za dne 14. 4. 2010 plačanih 2.277,60 EUR je vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke to tožene stranke v višini 2.190,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 840,59 EUR od 15. 4. 2010 dalje do plačila in od zneska 1.350,00 EUR od 24. 2. 2011 dalje do plačila (III. točka izreka) in tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, kjer tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.350,00 EUR za čas od 14. 7. 2009 do 23. 2. 2011 (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.312,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 270,00 EUR od 20. 2. 2008 dalje do plačila, od zneska 350,00 EUR od 18. 7. 2008 dalje do plačila in od zneska 270,00 EUR od 6. 8. 2008 dalje do plačila (V. točka izreka) in terjatvi obeh pravdnih strank pobotalo v višini 1.499,44 EUR (VI točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati 691,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2011 dalje do plačila (VII. točka izreka) in da mora v petnajstih dneh tožeči stranki povrniti njene izvršilne stroške v znesku 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 342,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VIII. točka izreka).

2. Zoper V., VI., VII. in VIII. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da pritožbeno sodišče pobotni ugovor tožene stranke zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim očitkom nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo neprerekanih njenih obrambnih trditev zoper pobotni ugovor tožene stranke o preplačilu računov zaradi neutemeljeno zaračunanega DDV, da je s preplačilom tožene stranke (plačanim DDV-jem) pokrila ostale še odprte račune, ki jih je v tistem obdobju imela tožeča stranka do tožene stranke, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo skladno z 214. členom ZPP navedeno dejstvo šteti za priznano. Dejstvo pokrivanja še odprtih računov s preplačili tožene stranke za DDV je po presoji pritožbenega sodišča tako nekonkretizirano, da ga tožena stranka niti ni mogla preizkusiti, posledično pa tudi ne konkretizirano ugovarjati temu dejstvu. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, katere njene terjatve so bile v času preplačila DDV-ja odprte in po katerih računih, do kolikšnega zneska oziroma kako jih je poračunala, pri čemer je tudi njena pritožbena trditev, da nikoli ni prerekala navedb tožene stranke o preplačilu računov za DDV, protispisna. Vse do svoje vloge, z dne 10. 12. 2012 (list. št. 152) je v vlogi z dne 5. 11. 2012 (list. št. 129) zanikala, da bi tožena stranka račune (ki jih je tožena stranka v pobotnem ugovoru specificirala in sicer račun št. 20080107-1 z dne 11. 1. 2008, št. 20080530-1 z dne 30. 5. 2008 in št. 20080630-1 z dne 30. 6. 2008) plačala vključno z DDV-jem. Prvostopenjsko sodišče zato pavšalnih navedb tožeče stranke o poračunavanju preplačanega DDV z ostalimi odprtimi računi utemeljeno ni štelo kot med pravdnima strankama nespornega dejstva. Nenazadnje bi tudi za presojo prvostopenjskega sodišča o (ne)utemeljenosti pobotnega ugovora prvostopenjsko sodišče moralo razpolagati s podatkom, katere druge terjatve tožeče stranke so zaradi poračunavanja tožeče stranke s preplačanim DDV-jem prenehale. To terja že določilo tretjega odstavka 319. člena ZPP, po kateri postane, če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna. Odločitev o obstoju ali neobstoju v pobot uveljavljane terjatve pa je neločljivo povezana tudi z odločitvijo, katere morebiti druge terajtve tožeče stranke (ki niso predmet tega postopka), so bile z v pobot uveljavljanimi že poračunane oziroma so prenehale.

6. Konto kartice tožeče stranke (priloga A5) in tožene stranke (priloga B17), je prvostopenjsko sodišče presojalo glede med pravdnima strankama v prvostopenjskem postopku spornega dejstva o plačilu računov, ki jih je (kot je bilo zgoraj obrazloženo) specificirala tožena stranka, z vključenim DDV ali brez njega. Ker sedaj tožeča stranka v pritožbi sama priznava toženkino preplačilo DDV, njen pritožbeni očitek o napačni presoji njene konto kartice, izzveni kot nerelevanten.

7. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša z očitkom prvostopenjskemu sodišču, da v trditvah tožene stranke ni imelo podlage za ugotovitev o neupravičeni obogatitvi tožeče stranke. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožeča stranka z zgoraj navedenimi računi neutemeljeno zaračunavala tudi DDV, ki pa ga je tožena stranka tudi plačala. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni bila zavezanec za plačilo DDV, da pa ga je tožena stranka po njenih računih z vključenim DDV-jem plačala, utemeljeno sklepalo na prikrajšanje tožene stranke zaradi plačanega DDV na eni strani in neupravičeno obogatitev tožeče stranke na drugi strani in navedeno dejansko stanje pravilno subsumiralo pod materialnopravno določbo 190. člena OZ. Pravna podlaga tožbenega zahtevka namreč ni bistvena sestavina tožbe (nasprotne tožbe ali pobotnega ugovora), če pa jo stranka navede, sodnik nanjo ni vezan (tretji odstavek 180. člena ZPP).

8. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali ne neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi pritožbe, zato njenih stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti kot potrebne in jih je posledično dolžna nositi sama.